Volan na Facebook-u Uredništvo Oglaševanje
 

Reportaža o potovanju na Nordkapp

Nordkapp

Avtor prispevka: Matej Mihinjač
Več kot 10 let sem že sanjal o tem, da bi se z avtom odpravil na Nordkapp. Vedno je bilo nekaj; najprej ni bilo denarja, potem ni bilo časa, letos pa se je končno ponudila priložnost in konec junija sem se kar naenkrat znašel 69 stopinj severno. Ura je bila polnoč, zunaj manj kot 10 stopinj, sonce pa kar ni želelo zaiti!
Reportaža o potovanju na Nordkapp
Foto: Matej Mihinjač
29. 9. 2012 ob 18:30
Komentarjev: 3
video reportaža o potovanju na Nordkapp
VIDEO VSEBINA
 
Zapri video

Takšne poti pa seveda niso kar tako; potrebne so priprave. Najprej ključni del – vozilo. Amarok se je že enkrat izkazal na poti v Afriko in se je moral še enkrat, na poti na mrzli sever Evrope. Ker je imel že 18 tisoč kilometrov, je bilo potrebno na njem opraviti prvi servis, kar pomeni menjavo filtrov, olja, pregled vitalnih delov, sam pa sem zamenjal še gume za bolj cestne, ker se nisem mislil nikjer voziti po terenu. Pri Porsche Ljubljana so vse lepo uredili in zapisali v servisno knjigo, da me ne bo skrbelo, ko bom enkrat 5 tisoč kilometrov od doma.

Po servisu pa se je začelo najbolj mukotrpno delo, ki ga pozna večina moških pred dopusti – zlaganje prtljage. In če sem mislil, da bo šlo kot po maslu – ni! Amarok je ogromno vozilo, količina hrane, pijače in vse opreme, ki sem jo peljal s sabo, pa je bila še večja. No, z nekaj čaranja je vseeno uspelo, šotor je bil notri, postelja tudi, hladilnik je že deloval, ura je bila 11 dopoldan, sam pa sem imel debelih 25 ur časa, da ujamem trajekt na severu Danske. Šlo je kar gladko, čeprav je bil v Nemčiji vsakih nekaj deset kilometrov zastoj, ker so bila povsod gradbišča, tako da se je zelo vleklo. Zanimivo pa je tudi to, da bolj, ko greš severno, cenejše so cestnine. V Avstriji je vinjeta, v Nemčiji in na Danskem pa ne rabiš plačati nič (razen za ekstremno dolgi most na Danskem, če se pelješ proti Kobenhavnu). No, na Norveškem se je potem to obrnilo na glavo, ampak o tem kasneje.

Trajekt je bil točen, slabih 100 evrov sem dal za 3 ure in ¾ vožnje do Norveške, tako da sem se končno lahko še malo naspal. Ko sem startal od doma, je bilo 35 stopinj, na severu Danske pa 15, tako da sem se moral tudi malo obleči. Prvi kilometri po norveških cestah so bili precej domači: gradbišča, zastoji, isto kot doma… Prvi pravi postanek sem po dnevu vožnje in več kot 2.000 km naredil v olimpijskem mestu Lillehammer, takoj naslednje jutro pa sem že bil na poti na streho Norveške. Ta izredno gorata dežela je polna izjemnih cest, ki so lahko odlična preizkušnja tako za vaše jeklene konjičke kot za vas. In večinoma so te ceste, ki peljejo na res nedostopne terene, zelo dobro vzdrževane.

Takšna je bila recimo odlična gozdna cesta na turistično postojanko Spiterstulen v nacionalnem parku Jotunheimen, kjer sem si postavil šotor in skuhal večerjo ob idiličnem ledeniškem potoku med zasneženimi vrhovi gora vsenaokrog. Pred tem pa sem pretegnil noge na krajšem trekingu, ki je ponujal fantastičen razgled in zelo razgibano pot s preskakovanjem deročih potokov, ki so v tem času rezali prav vsak hrib, ko sta se ob poletnem soncu talila sneg in led. Tukaj sem tudi prvič videl jelene, ki so se prišli nacejat z mrzlo vodo, temperature pa so bile kar osvežilne glede na domačih 35. Samo 5 stopinj je bilo, ampak sem bil dobro pripravljen z udobno zimsko odejo (v amaroku je pač veliko prostora pa sem poleg spalnih vreč s seboj vzel kar zimsko posteljnino J). Morda še tole: vedel sem, da je na severu dan precej daljši, nisem pa pričakoval, da bo tudi ponoči svetlo že tako kmalu, na jugu Norveške. No, plinska svetilka, ki sem jo vzel s sabo, je ostala zapakirana do konca potovanja. Tudi cena je še na škatlici.

Za naprej sem si naslednji dan izbral cesto Sognefjell, ki vključuje tudi najvišji cestni prelaz v severni Evropi in seveda pelje najvišje na Norveškem. Res je lepa, slapov ne boste več šteli, toliko jih je, na prelazu pa je bilo tako kot v evropskih Alpah sredi zime. Vreme je bilo ves čas zelo spremenljivo, nekajkrat je vmes za krajši čas pršil dež, pokazalo se je tudi sonce, na poti sem se ustavil ob še enem izjemnem ledeniku, ki sem ga videl s ceste, nato pa sem že pripeljal do fjordov na zahodni obali. Tukaj sem se malo uštel, ker se kilometri nabirajo bistveno počasneje, kot sem predvideval in kot mi je napovedal garmin, saj je bilo kar nekaj počasnega prometa v obliki prikoličarjev in avtodomov, ki so mi ogrevali živčke ravno v nasprotju s temperaturami zunaj. Ampak tudi zaradi lepote in izjemnih razgledov zahtevajo fjordi vsaj en teden vašega časa (tudi sam se še vrnem v ta del Norveške), mene pa je naprej gnalo nekaj drugega…

Po špagetih in spanju me je namreč čakala največja poslastica na tem tripu. Cesta, o kateri sem sanjal že kot mulec, tisti dan pa sem se že zelo zgodaj podal tja, da me ne bi prehitele horde turistov. Imenuje se Trollstigen, po domače trolove lojtre. In verjetno je očitno, zakaj! Res izgleda kot kakšna lestev, po kateri bi lahko plezali ogromni troli, da bi prišli čez goro. Vzpon je dolg 6 kilometrov, višinske razlike je samo kakšnih 600 metrov, pogled je pa neverjeten. Ogromni slapovi padajo praktično navpično, cesta pa je pozimi seveda zaprta. Osem let so jo gradili, stara je že skoraj 80 let pa je z verjetno rednim vzdrževanjem še vedno v odličnem stanju. Le zelo ozka je, tako da se skoraj nikjer ne moreta srečati dva avtomobila, kaj šele avtobusa, zato morate biti kar potrpežljivi ob prometu. In zato prihajajo sem tudi trume počasnih turistov, ki voznikom jemljejo užitek, zato pridite sem zjutraj ali pa ponoči, da si boste dali duška, saj je vedno svetlo.

In ker se dan v bistvu sploh ne konča, sem se ob 11h zvečer odpravil še na en biser med cestami – znamenito Atlantsko cesto, 100 km stran, na skrajnem zahodu Norveške. Nazivi, kot sta najlepša turistična cesta na svetu in največji gradbeniški dosežek 20. stoletja, niso namenjeni le privabljanju množic, ki jih sredi dneva sicer ne manjka, ampak so povsem na mestu. Jaz sem se ves čas vozil z odprtimi usti. Osem noro oblikovanih mostov povezuje 17 otočkov, še bolj zanimivo pa je, da je ta cesta najbolj oblegana takrat, ko je vreme najslabše, ker želi vsak doživeti moč Atlantika, ki se tepe z obalo.

Cesta je od Trondheima naprej zelo dolgočasna, ampak je še vedno najhitrejša in najcenejša, čeprav so cestnine na nekaterih delih zelo zasoljene. Sem pa ugotovil, da imajo samodejno cestninjenje, kjer kamere posnamejo tvojo tablico, ti pa si moraš najkasneje v dveh tednih na internetu odpreti račun, s katerega ti potem trgajo denar. V nasprotnem primeru baje dobiš za 40 evrov višjo položnico kar po pošti, ampak je ni še noben Slovenec, ki sem ga srečal na poti, tako da... Izvedel sem pa še nekaj zanimivega; cestnine, tunelnine, mostnine se vse baje plačujejo le, dokler se ne poplačajo stroški izgradnje, od takrat naprej jih ni. Si predstavljate kaj takšnega v Sloveniji? Vidi se tudi, da denar od storitev, ki jih sicer mastno zaračunavajo, v veliki meri vračajo. Izjemno urejena počivališča imajo in teh je na tisoče.

Namesto po cesti E6 mi je večina domačinov svetovala pot po obalni cesti 17, vendar se za njo nisem odločil enostavno zaradi pomanjkanja časa pa še stroški bi se konkretno povečali, ker je povezana s številnimi trajekti, ki so že tako ali tako dragi. Za kratke 15-minutne vožnje čez fjorde boste za do 6-metrski avtomobil odšteli povprečno nekje od 15 do 20 evrov, številka pa se hitro lahko pomnoži s faktorjem nekaj 10x, toliko jih je, če želite prečkati vse naravne ovire. K sreči vozijo redno, sploh v turistični sezoni, tako da si jih sam nisem nikoli rezerviral vnaprej. In nafta: Norveška ima bogata nahajališča črnega zlata pa je cene te dobrine vseeno navila do neba, tako da je liter v času mojega obiska preračunano stal okoli 2 evra.

Končno se prične pokrajina nad industrijskim mestom Mo i Rana očitno spreminjati, ko se cesta vzpne vse do veličastne pokrajine, ki jo navidezno seka polarni krog. Tam sem si šel v potni list odtisniti tudi potrdilo, ki, ne boste verjeli, je brezplačno! Postavil sem še svojega trola (kupček kamnov), ki je tam obvezno, vse ostalo, kar se tiče poti, pa je bolj ali manj rutina, če želite priti v 'obljubljeno deželo'. Na cestah je namreč vse polno penzionistov z avtodomi in prikolicami, omejitve so včasih nesmiselno majhne, ceste pa na nekaterih delih zelo ozke in ovinkaste, da niti prehitevati ne moreš. Upam, da nisem koga užalil, naj bo to raje nasvet, da si morate vzeti za pot bistveno več časa kot morda mislite.

Komaj sem ujel zadnje mesto na trajektu, vreme pa se je pričelo slabšati in prvi pogled na Lofote ni bil preveč vabljiv. Temni oblaki so zastrli pogled na jug, da bi videl tiste veličastne vrhove, ki jih vsi tako opevajo, sem se pa po drugi strani odpravil čez morda manj zanimiv del s trajektom Bognes-Lodingen in potem po cesti na jug, ne pa čez mesto Bodo do Moskenesa, ker je tisti trajekt bistveno dražji in bolj zaseden. 200 km južneje je bilo vreme potem bistveno lepše, čeprav zelo vetrovno, in pripeljal sem se v enega najlepših kotičkov na Zemlji.
A


Dejansko sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na to neverjetno spremembo v pokraji ni in barvah, ki so kar žarele. Tam so idilične ribiške vasice, kjer se ljudje ukvarjajo s čim drugim kot ribolovom. Saj, kaj pa naj počnejo v tej od sveta odmaknjeni deželi? Na posebnih stojalih sušijo polenovke, ki fino smrdijo okrog in gredo marsikateremu turistu dobesedno v nos, ampak domačini pravijo temu vonj po denarju. Seveda sem se odpeljal tudi na skrajni jug Lofotov, kjer se nahaja vasica A. Res se imenuje samo A in ima tako najkrajše ime na svetu.

Ko boste videli plaže, ki jih je izoblikovala narava, boste na smrad seveda takoj pozabili. In če ne bi grozno pihalo in bilo manj kot 10 stopinj, bi lahko mirno komu poslali razglednico in bi mislil, da ste nekje v tropih, s pomembno razliko, da je v gorah okoli vas še sneg. In kot da vse to še ne bi bilo dovolj, je tam še izjemna cesta. Že samo zaradi nje se splača priti tja. Spet povezuje številne otočke z značilnimi mavričnimi mostovi, kjer je morje dovolj plitvo, pa so izvrtali kar tunele. Ampak tukaj je narava tista, ki osupne. Gore, ki se vzpenjajo iz morja in so tudi poleti zasnežene, tvorijo nepozabno kuliso za vse, ki se vozijo tukaj. In barve izgledajo, kot v kakšni video igri ali po obdelavi v fotošopu, ko je vse nastavljeno na pretiravanje. Ja, res je nepozabno, kar težko sem šel naprej na sever, ampak služba je služba.

Kot ste se vsi, ki veliko potujete, že verjetno prepričali, nikoli ni vse tako, kot vam obljubljajo v katalogih. Lofoti imajo noro pokrajino, ampak, da boste ujeli točno takšno vreme, kot je na fotografijah, morate imeti veliko sreče. Pri meni je ponoči spet lilo kot iz škafa, da o vetru sploh ne govorim, zato sem naslednje jutro takoj spakiral šotor in se odpravil na severni otok Andoya, kjer sta me pričakala rajsko vreme in lokacija. Ob cesti na sever sem namreč našel nor kamp, ki se imenuje Stave camping in ki jo upravlja zabaven starejši Američan. Sem izvedel, da vari tudi svoje pivo. Če vas bo pot slučajno zanesla sem, se tam res splača ustaviti, ker nisem še kampiral na tako lepi lokaciji, kjer je bila trava mehka kot fina preproga, zraven pa božanski zaliv z belim peskom in pogledom na polnočno sonce. Povprečno sem na Norveškem za kampiranje plačeval okoli 25 evrov za dva na noč. In čisto vso hrano sem si pripeljal s sabo, tako da sem moral kupovati samo kruh, ki je stal okoli pet, šest evrov, ampak je bil vsaj dober.

Če vam bo ostalo še kaj denarja in če želite zapraviti 120 EUR, da boste enkrat v življenju videli kite, je bližnje mesto Andenes najboljše za to. Ponoči je sicer spet deževalo, ampak se je do jutra oblačnost razkadila in čakal me je še en izjemen dan. Upal sem, da bom videl vsaj enega kita, sem pa kar tri. Se vidi, da imajo že 20 let izkušenj, in če ga slučajno ne bi, bi mi vrnili denar. Vreme je bilo odlično in tudi delfinov ni manjkalo. Če imate raje ptiče, pa je v bližini še otok Bleik, kjer domuje 40.000-glava množica puffinov (oziroma mormonov, kot sem izvedel kasneje), nad katero bdijo orli, ki samo čakajo, katerega bodo pojedli. Človek ne sme na otok, lahko pa pride blizu s čolnom tako kot jaz, ki sem za to plačal 50 EUR.

Po večerji sem si privoščil še krajši treking s fenomenalnim razgledom, ki tukaj ob 9h zvečer ni prav nič posebnega, in v ekipi so me spet obtožili, da sem deloholik, ampak tukaj lahko poleti dejansko delaš ves dan. Ker JE ves čas dan. Ponoči je potem spet deževalo, po dveh dneh pa sem moral že naprej na sever. Vreme je potem tudi ostalo slabo, tako da sem od baje čudovitega otoka Senja videl samo meglo in tunele, ki izgledajo kot votline. Potem pa sem zamudil še zadnji trajekt in sem si prenočišče poiskal kar v enem lepem zalivu. Naprej od Tromsa je potem nehalo deževati in ustavil sem se v zadnji postojanki pred Nordkappom – mestecu Hammerfest. Počivališča pa tukaj niso bil več tako urejena kot na bolj obleganem jugu.

Pokrajina se med vožnjo na sever že opazno spreminja, postaja bolj prostrana, gozdna meja se seveda niža, naletite pa na novo zanimivost, severne jelene, ki jih je ob cesti vse polno, tako da sem ves čas upal, da ne bom kakšnega zbil. Pa ne samo na cesti, ponoči so me med zasluženim pivom obiskali tudi v kampu v Hammerfestu, kjer sem se ustavil samo zato, ker pravijo, da je to najbolj severno mesto na svetu. V bistvu je tam brez veze, ker je vse povezano z naftno industrijo, večinoma boste zvečer srečali bolj ali manj okajene delavce iz vzhodnih držav in prav nič drugega, sam pa sem bil že zelo nestrpen, ker sem bil pred zadnjo etapo, ki je peljala vso do cilja. In kolikor sem tam spraševal, kakšno bo na skrajnem severu vreme, so mi vsi odgovarjali, da ga nihče ne more napovedati, še Danny ne.

Ker sem bil zdaj že na tesnem s časom, sem bil kar precej nervozen med to 200-kilometrsko vožnjo do cilja, saj ob slabem vremenu nisem imel več možnosti povratka, zato sem res upal, da bo na vrhu kaj bolje, saj je ves čas, preden sem zapeljal na otok Mageroya, lilo kot iz škafa. Ja, Nordkapp leži na otoku, ki je s celino povezan s tunelom, ki je speljan kar 212 m pod morjem! In ker sem prišel po 1. juliju, ko so predčasno ukinili cestnine, ker se je strošek izgradnje v vseh teh letih že poplačal, sem prišparal še 30 EUR.

Z juga je močno pihal veter in s seboj nosil zlovešče temne oblake, ki so me že prali na poti do tja, tako da sem pač gnal amaroka v tiste ovinke, da bi ja prehitel dež. Že dolgo nisem čutil toliko adrenalina, kar se mi zdi danes, ko udobno sedim v pisarni in zbiram vtise, precej smešno, saj nisem bil na nikakršni dirki, sploh pa ne s športnim vozilom. Ampak mi je uspelo in ujel sem točno 10 minut suhega vremena, da sem lahko naredil nekaj fotk, posnel izjavo za oddajo, takoj za tem pa se je vlilo kot iz škafa in tako je potem bilo še skoraj dva dni! Uf! In vse to za kraj, ki sploh ni najbolj severna točka Evrope, ampak je le komercialno in z avtomobilom enostavno dostopno stičišče turistov, ki tam kampirajo na velikem parkirišču in upajo na lepo vreme ter s tem nemoten ogled polnočnega sonca, ki na obzorju skoraj pade v morje, potem pa se prične nazaj vzpenjati na nebu. Fantastičen pogled ponuja ta ogromna skala, ki štrli več kot 300 metrov iz vode, ampak sam sem to doživel že bolj južno na otoku Andoya, zato nisem bil toliko razočaran. Sem pa začutil nekakšno olajšanje in veselje otroka, ki vse leto hodi v šolo in na koncu ob uspehu v spričevalu dobi novo kolo. Res lepi občutki. Kar se tiče resnične najbolj severne točke Evrope; malo bolj zahodno je in se jo vidi od tam, kjer sem bil, le da si je treba vzeti nekje pol dneva časa in jo na lažjem trekingu osvojiti peš. Zdaj imam vsaj izgovor, da moram še enkrat tja.

Ko sem potem ob nalivu pritekel do amaroka in v navigacijo vtipkal končni cilj – dom – me je hitro streznila številka in pot, ki je bila celo za garmina predolga, tako da je približno ocenil 3420 kilometrov do doma, bilo pa jih je seveda še več, ker izračuna pot, dokler lahko, naprej pa potegne kar ravno črto. V naslednji kamp sem se pripeljal ravno po plohi, napadale so me horde komarjev, tuš in stranišče sta bila tako nemarna, da v trenutku pozabiš, da si v 'urejeni' Skandinaviji, namesto budilke pa me je že zgodaj zjutraj zbudil bager, ki je kopal jarek zraven mojega šotora, tako da je bila nočitev res prijetna, želja po hitrem povratku domov pa toliko večja. Kmalu sem prevozil mejo s Finsko in se peljal mimo jezera Inari, kjer dobijo ravne ceste nov pomen. Skoraj ves čas gre samo naravnost ter gor in dol, tako da fino masira želodčke. Imajo pa Finci v tem delu države na Laponskem precej zanimiva imena krajev, v katerih so tudi črke č, š, ž, celo đ sem videl.

Kmalu sem še drugič na tem potovanju prečkal polarni krog in takoj se je poznalo, da je bilo že bolj toplo. Finsko tako poetično imenujejo dežela tisočerih jezer, jaz pa bi ji po izkušnjah rekel dežela milijarde komarjev. Amarok je bil že čisto prerešetan, postanki pa zelo kratki. Pred kampom v Rovaniemiju pa sem se vseeno moral ustaviti še pri Božičku. Že julija sem poslal voščilnice, ker je tam nabiralnik, iz katerega želje pošljejo točno takrat. In če ste kdaj kot otrok pošiljali pošto Božičku na severni pol, je prišla točno tja. Celo jugoslovanske voščilnice imajo v vitrini. Sicer je pa vse skupaj en velik komercialni nateg, za fotografiranje z Božičkom vam recimo zaračunajo 20 evrov, za video z njim pa še enkrat toliko, tako da sem se sam samo sprehodil mimo in si raje odprl pivo v kampu, obsijanem s sončkom, zvečer pa sem tam srečal še slovenske kolege, ki so se z odltimerjem ravno vozili tja, od koder sem prišel.

Naredil sem še hiter izračun stroškov in ugotovil, da sem za celotno pot zapravil približno 2.800 EUR za dve osebi, da si malo predstavljate. Amarok je povprečno porabil točno 8 litrov na 100 km, jaz pa v 14 dneh cirka 40 litrov vode. Seveda morate za takšno pot imeti tudi primerno opremo za kampiranje, ki sem jo dobil od Iglu športa, Dormeo je poskrbel za udobno spanje, Costella za pijačo, Garmin pa, da se nisem izgubil.

Super je bilo, če pozabim na veter in dež (in komarje!), ampak doma je bil takrat 4. julij in 35 stopinj, tam pa prijetnih 22, tako da sem še malo posedel.

 
Komentarji
Komentarji uporabnikov
 
1
Ni slike
ddt pravi:
SEM. Po stolih in kampiranju za dva je vidno, da bi reporaža morala biti napisana v dvojini. Samoljub?
(pred 2 leti )
Ni slike
ddt pravi:
Odlična reportaža in fotografije. 
(pred 2 leti )
Q0FSQUNURVJFLVZvbGtzd2FnZW4tVGlndWFuLTMuanBnMTM1MDE2MzI2NQ==.jpg
stupar3 pravi:
Odlična oddaja še posebej to potovanje z amarokom!
(pred 4 leti )
NAJBOLJ BRANO
NAJBOLJ KOMENTIRANO
VOLAN NA FACEBOOKU
 
   
Danes je 25. 4. 2017
April 2017
Pon Tor Sre Če Pet Sob Ned
 
27282930310102  Oddaja Volan
Ob: 16:00 Trajanje: 30 minut
Kanal A.
0304  domača premiera - volkswagen crafter
050607  domača premiera - mercedes-benz E kupe in karavan
0809  Oddaja Volan
Ob: 16:00 Trajanje: 30 minut
Kanal A.
10  domača premiera - škoda kodiaq
1112  mednarodna premiera - škoda octavia RS in scout
13  domača premiera - mercedes-benz GLA
14  domača premiera - mitsubishi space star
1516  Oddaja Volan
Ob: 16:00 Trajanje: 30 minut
Kanal A.
1718  domača premiera - fiat 124 spider
1920  domača premiera - suzuki ignis
212223  Oddaja Volan
Ob: 16:00 Trajanje: 30 minut
Kanal A.
24252627282930  Oddaja Volan
Ob: 16:00 Trajanje: 30 minut
Kanal A.

€/L
Q Max 100

€/L
Q Max 95

€/L
Q Max diesel
volkswagen polo 232
renault clio 226
škoda octavia 207
renault megane 207
volkswagen golf 200

Podatki veljajo za marec 2017

Letos je bilo v SLO prodanih 18.690 novih avtov!

Anketa
Si se že prijavil na tekmovanje Zeleni volan?
811seveda, da vam pokažem 810ne, ne znam voziti varčno 809bom jutri 808jasno, pridem na vse lokacije!


Vsak petek boste prejeli sveže e-novičke Volan.

Obljubimo vam, da ne bomo smetili!

Novi dobitnik: roky22
Obvestila
Goodyear Tovorne pnevmatike za prikolice pred 14 urami  | 
Špan Novi kolesarski center pred 3 tedni  | 
Goodyear Dunlop Sava Tires Letne pnevmatike za različne zahteve pred 1 meseci  | 
Ford S-max Odslej ga vozi Ilka Štuhec pred 2 meseci  | 
Dunlop GP Racer D212 Za dirkalno stezo in cesto pred 2 meseci  | 
Goodyear V Ženevi najnovejši koncepti pnevmatik pred 2 meseci  | 
Goodyear - Ekipa De Rooy Na Dakarju 2017 med najboljšimi ... pred 2 meseci  | 
www.madagaskar2017.eu Prostovoljno na Madagaskar pred 3 meseci  |  Volan
Nissan X-trail Vozil ga bo Đorđe Balašević pred 4 meseci  |  Volan
Goodyear Nasveti za varno vožnjo v zimskih ... pred 5 meseci  | 
Goodyear, Dunlop, Sava, Fulda Novosti za zimo pred 6 meseci  | 
Holden/Opel/GM Astra tudi v Avstraliji in na Novi ... pred 6 meseci  | 
Goodyear S pnevmatikami do optimalnega izkoristka pred 7 meseci  | 
DGR Ljubljana 2016 Dobrodelno druženje gospodov in ... pred 7 meseci  | 
Goodyear Pravilna izbira tovornih pnevmatik pred 7 meseci  |  Iztok Krajnc
Opel 50-letnica centra Rodgau-Dudenhofen pred 8 meseci  | 
Akrapovič Redki izpuhi iz omejene serije pred 8 meseci  | 
Renault sport Boštjan Kline je ambasador hitrosti pred 8 meseci  | 
AVD Oldtimer Grand Prix Opel se je bo udeležil s calibro V6 pred 8 meseci  | 
BASF Z materiali do večjega udobja pred 9 meseci  |