Volan na Facebook-u Uredništvo Oglaševanje
 

Z jugom po Jugi

Jugotrip

Avtor prispevka: Matej Mihinjač
Saj veste, kako potekajo tiste klasične gostilniške debate: dajmo to ... ne upaš ... ajde, roka ... no, da vidimo! In nekako tako je padla ideja za 'jugotrip', kot sva ga poimenovala s kolegom. Ideja, ki je zorela nekje pol leta, poleti, ko je najbolj vroče, pa je končno padla na plodna tla oziroma ceste.
Z jugom po Jugi
Foto: Rok Pevec in Matej Mihinjač
6. 12. 2011 ob 9:00
Komentarjev: 4
Z jugom po Jugi
VIDEO VSEBINA
 
Zapri video

In vedno so krožile zlobne govorice, da 'jugo nije za dugo'. Moj je lep dokaz, da je. Letnik 1983 pa še vedno prav lepo gre. Tudi zato sem si upal z njim na tako dolgo pot. To, da ga zna servisirati vsak stari maček in da je v bivši Jugi verjetno še vedno ogromno rezervnih delov, so samo olajševalne okoliščine.

Prva etapa na tisto vročo soboto je bila tako Ljubljana – Beograd. Na Hrvaškem se nisem ustavljal, ker gredo kmalu v unijo in niso več tako zanimivi kot dežele bolj južno. Dal sem jim tistih 105 kun za cestnino, poln tank bencina pa je zdržal od naše meje do Srbije. Hitrost je bila vratolomna, jugo je kar silil v svojo domovino in sem ga pri 90 kilometrih na uro komaj brzdal. No, Beograd je zvečer na Skadarliji postregel z odličnimi čevapi in ostalimi zanimivostmi, ki pa so za kakšno drugo revijo. Jugec se je medtem lepo ohladil in čakal na nove prigode v svojem rojstnem kraju. Z Rokom, ki mi je delal družbo na tripu in poskrbel za slikovno gradivo, sva še najbolj skrbela, ko sva pripeljala do srbske metropole, kjer je bil veelik zastoj, ob koloni pa se je zvrstila cela četica pregretih starih avtomobilov z lužicami pod sabo. No, skrb je bila odveč, še največji izziv je bil najti poceni hotel v centru in bencinsko črpalko nekje blizu, ker je bil tank že čisto izsušen.

V času obiska so ravno obnavljali najbolj prometni most čez Savo in del avtoceste, zato se zastoju tudi naslednji dan nisva mogla izogniti, potem pa je pod do Kragujevca minila brez kakršnihkoli posebnosti. Morda niste vedeli, da je bilo to prvo glavno mesto moderne Srbije. In da je približno tako veliko kot naš Maribor. Mene je seveda zanimal predvsem zaradi Zastave.

Ogromna tovarna, ki je zaposlovala na 10 tisoče ljudi, je v bistvu še v 19. stoletju pričela z izdelavo orožja, potem pa so tik pred drugo svetovno vojno pričeli z montiranjem kamionov, leta 1953 pa po dogovoru s Fiatom končno tudi avtomobile. Najprej 'fička'. Do danes so naredili preko 4 milijone vozil, proizvodnja juga oziroma na koncu zastave koral pa se je končala pred tremi leti s končno številko skoraj 800 tisoč. Ampak tako starih kot je moj, niti tam ni več videti in celo Srbi so ga z zanimanjem in navdušenjem opazovali.

Z jugom se je na vsako vožnjo potrebno malo bolj pripraviti. Predvsem časovno. Če reče garmin, da bom na cilju čez dve uri, je to vsaj tri... Tako da je pot od Beograda do tisti dan končne destinacije s postanki vzela skoraj ves dan. Ampak je uspelo, prišel sem v raj hrane na žaru – Leskovac! Najprej je sledilo razočaranje. Kot pravi laik sem mislil, da bom moral vsaj en čevap pojesti, da bom sploh lahko zapeljal v mesto, pa nisem našel ene same restavracije. Samo neke fast-foode... Na koncu sem v obupu vprašal kar policaja, kam hodi on jest. Svetoval je eno in edino restavracijo, ki je bila odprta, k sreči pa odlična.

Naslednji dan je pot vodila v Makedonijo, kmalu za Leskovcem pa se avtocesta konča, tako da sledi cijazenje za 'šleparji' do meje. Potem gre naprej spet hitreje, dokler ste na glavni povezavi juge z Grčijo, bolj zahodno pa se skozi naselja potovalna hitrost spet bistveno zmanjša. Tole je bil v bistvu najbolj južni del jugotripa. Jugo je naredil že približno 1400 kilometrov, dotlej k sreči brez večjih težav. Nekaj se je prižigala lučka za olje, ampak ga je bilo preverjeno dovolj, za vsak slučaj pa sem na pot vzel še Roka, ki zna malo bolj zavrteti kakšen ključ kot jaz, ki sem razvajen z novimi avtomobili.

No, sama Makedonija pa je v bistvu izredno lepa dežela. Prostrana, gorata in z nekaj izredno lepimi pa čeprav slabo vzdrževanimi cestami. Peljal sem se po krasni vinorodni deželi do Ohrida, ki je priljubljeno letovišče Makedoncev in Srbov. Jezero je pod Unescovo zaščito, voda je imela 22 stopinj in ji pravijo kar morje. Ampak ni bilo časa za počitek, pot me je z jugom vodila nazaj na sever, ki je obljubljal še veliko avantur.

Naslednja postaja je bila namreč Priština na Kosovem, ki v zadnjih letih zaradi znanih razlogov ni ravno priljubljena popotniška destinacija. Tudi zato sem pričakoval kup zapletov na meji pa ni bilo niti enega. Nasprotno, policaj in carinik sta bila najbolj prijazna na celotni poti, edino za 30 evrov so me obrali na meji, ker Kosovo še ni v sistemu zelene karte in je treba za vsak avtomobil plačati zavarovanje. Sam sem bil tam sicer le en dan pa sem vseeno moral kupiti 15-dnevno. Presenečenj seveda ni bilo konec, dežela je eno veliko gradbišče, kar pomeni, da se veliko vlaga, avtomobili pa so v povprečju boljši kot kjerkoli drugje v deželah bivše skupne države južno od nas. Včasih je prav smešno videti kakšen čisto nov in do konca nališpan obvezno črn BMW, kako se vozi po še za terence obupni cesti, ampak tako pač je. Denar, kdo-ve-od-kod, je pač potrebno zapraviti in to pokazati. Vsiljiva prijaznost Kosovskih Albancev je na trenutke že kar moteča, so pa precej ustrežljivi in vse plačujete z evri, ki so njihova nacionalna valuta. Cene v Prištini sploh niso nizke kot bi pričakovali glede na standard, morda le za kakšno tretjino nižje od naših. Tu sva naletela na prve težave na poti, ker očitno zarjavela ročna zavora ni več hotela do konca spustiti, tako da sva jo z Rokom naslednji dan kar popustila in je nisva več uporabljala. Neverjetno je, koliko pripadnikov misije EULEX vidite na cestah, sama sva srečala tudi kolege iz domovine, ki tam začasno delajo, na poti v Črno Goro pa celo slovenske vojake s puchom.

Ravno ti so nama pomagali najti pravo pot, ko sva s 'pomočjo' navigacije našla bližnjico, ki je bila v nekem trenutku zaprta z barikadami. In če bi jugo takrat podlegel na izredno slabi gozdni cesti, ne vem, če bi danes brali tole reportažo. K sreči je potem vse steklo, nova pot pa je vodila preko 1800 metrov visokega in zelo lepega cestnega prelaza, kjer lahko le uživate v krasni naravi. Črnogorci si spet zaračunajo neko svojo 'eko-vinjeto' za 10 evrov, pot do Podgorice pa vodi čez izjemne soteske, kjer vam totalno navdušenje preprečujejo le počasni smrdljivi tovornjaki.

V Budvo sva prispela zvečer, ko se je ravno začelo dogajati. Hitro sva našla poceni apartma na odlični lokaciji v mestu, ki mu nekateri pravijo kar Las Vegas na Jadranu. Iz prve roke vam lahko povem, da si to ime zasluži, ni pa poceni, da ne bo kdo narobe mislil. Malo pivo recimo stane dva evra in pol, tako, za primerjavo. Sploh za samske moške bi tule moral biti raj, ker so dekleta iz bivših republik tukaj še posebej privlačna v mini krilcih, ki komaj kaj zakrijejo. Boste pa videli tudi huda nasprotja. Z Rokom sva se zgražala nad romsko materjo, ki je ob enih ponoči svoji nekaj let stari hčeri težila, ker spi na pločniku, namesto, da bi prosjačila. No, ko se je je le usmililo svetlolaso dolgonogo dekle v poletni oblekici z vsaj 10 centimetrov visokimi petami in ji v kapo položilo 5 evrov, je mati hitro prišla, pograbila denar, otroku pa pomolila bonbon. Grozno.

Naslednji dan je bil spet pasje vroč, kar s konkretnim mačkom kot posledico minulega večera in 'odličnim' prezračevalnim sistemom juga ni pomenilo nič dobrega. Litri vode, ki jih zahteva glavobol in poletno sonce so bili krivi, da sem se dobesedno zlil v sedež in tako je bilo vse do Mostarja v Bosni.

Zadnji postanek je bil odlična ideja, tako zaradi doživetja kot krasne kulise za fotke. V iskanju mostu, za katerega sem laik mislil, da je prevozen z avtomobilom, sva porabila kar nekaj časa, potem pa sem le vprašal domačina, kako za vraga pridem zraven pa me je gledal kot kakšnega bedaka, češ, moraš res povsod z avtom! No, most je v zelo lepem starem delu mesta in je strm, stopnice na njem pa spolzke. In seveda je namenjen le pešcem. Malo nižje pod samim mostom sem zato potem poiskal fino lokacijo, kjer je bil tudi lokal in lastnik se je takoj razgovoril, prinašal lokalno pivo, celo naročil čevape pri kolegu, da jih je v vrečkah prinesel iz bližnje gostilne in kar težko je bilo odriniti domov.

Težko pa je bilo tudi jugu, ki nama je tokrat prvič nagnal veliko strahu v kosti. Začel je namreč zelo grdo cukati in izgledalo je, kot da naju bo pustil na cedilu. Bliže kot sva bila domu in bolj kot je bila noč temna pa sva bila prepričana, da sva enostavno natočila zanič gorivo, ki ga na privatnih bencinskih črpalkah, ki jih tam kar mrgoli, velikokrat mešajo z vodo. Tokrat je bil nekdo očitno še posebej požrešen v iskanju večjega zaslužka. Ko sva v Sloveniji prazno posodo spet napolnila s 100-oktanskim bencinom, je izgledalo, da bo jugo kar poletel, tako mu je odleglo od tiste bosanske svinjarije.

Konec dober, vse dobro; z jugom sva prevozila tri tisoč kilometrov, povprečno je porabil okoli 9 litrov na 100 kilometrov, izkazal se je z zanesljivostjo kljub zelo visokim temperaturam, povsod, kjer sva se pojavila, pa je naletel na občudovanje in nostalgične odobravajoče poglede. Včasih se mi je zazdelo, da komu manjka le še solzica, ko tako vzneseno govori o tej 'jugoslovanski' legendi. In če temu danes pravim pustolovščina, kaj je bil potem nekoč vsak dan, za kar je bil jugo kot edini avtomobil pri hiši tudi ustvarjen.

Oldtimer ni le poceni registracija

Ko sem ga kupil za simbolično ceno, je bilo seveda potrebno narediti servis v večkratni vrednosti samega avtomobila. No, več servisov… Problem je bila in še vedno je predvsem karoserija, sam motor pa je bil v kar dobrem stanju. Kot vsako neregistrirano vozilo sem ga moral najprej odpeljati na registracijo. Navadno se za to avtomobil lepo naloži na prikolico, kot sem storil sam, in odpelje na tehnični pregled. Ker sem ga želel registrirati še kot oldtimer, pa je bil sam postopek malo daljši.

Najprej sem prišel po certifikat za starodobno vozilo na Vransko na Slovensko Veteransko Avto Moto Zvezo (SVAMZ). Oglednik sicer lahko pride tudi k vam, sam pa sem želel zadevo opraviti čim hitreje, zato je bil pregled opravljen tam, poleg tega se vozilo vpiše še v register in izda certifikat. Nato je spet sledil prevoz do homologacije, potem pa končno še na tehnični pregled in samo registracijo. Verjetno vas najbolj zanimajo cene. Za postopke sem plačal toliko kot vsak, pri zavarovanju in cestnini pa se je že lepo poznalo. Letno zavarovanje za starodobno vozilo ima namreč 90-odstotni popust, tako da me je prišlo le 33 evrov, cestnina pa ima 80-odstotni popust, če je vozilo homologirano (strošek 96 EUR). Vse skupaj, s tehničnim pregledom in novimi tablicami vred, me je stalo dobrih 100 evrov. V redu, ne?

Obvezna je bila še vinjeta, ki je močno povečala vrednost mojega jugeca in s tem je bil avtomobil nared za avanturo. Z eno zelo pomembno popotnico; lastnik starodobnega vozila ima tudi določeno odgovornost, saj s tem ohranja dediščino, ne pa le poceni registrira neko staro kripo, da bi se čim ceneje prebil skozi sicer visoke stroške lastništva avtomobila.

 
Komentarji
Komentarji uporabnikov
 
1
Ni slike
honda 11 pravi:
ja jas sem ga mev anpak kr se tiče motorja vse ok za tiste čase
(pred 5 leti )
aW1hZ2VzLmpwZzEzNDYyNDU5NTU=.jpg
yugo 45 pravi:
yugo,yugo:)
(pred 5 leti )
em5hayBGUy5qcGcxMzE2MTYyNzc2.jpg
ursus pravi:
Več takšnih reportov
(pred 5 leti )
VEVTVC1CTVdkLTA1X2IuanBlZzEzMTU2NTk1NTk=.jpg
specto pravi:
Hud prispevek ;)
(pred 6 leti )
NAJBOLJ BRANO
NAJBOLJ KOMENTIRANO
VOLAN NA FACEBOOKU
 
   
Danes je 24. 5. 2018
Maj 2018
Pon Tor Sre Če Pet Sob Ned
 
30010203040506
070809  domača premiera - audi A7
10  mednarodna premiera - volkswagen touareg
11  domača premiera - hyundai i30 N
1213
14151617  domača premiera - mercedes benz A
181920
2122  domača premiera - BMW M5 in i8 roadster
2324252627
282930  domača premiera - 4 milijoni vozil v Revozu
31  domača premiera - nissan leaf
010203

€/L
Q Max 100

€/L
Q Max 95

€/L
Q Max diesel
renault clio 401
volkswagen polo 309
volkswagen golf 248
škoda octavia 221
renault captur 201

Podatki veljajo za april 2018

Lani je bilo v SLO prodanih 26.998 novih avtov!

Anketa
Kdaj se boš prijavil na Rdeči volan?
913Sem najboljši, se ne rabim. 912V Krškem sem že dosegel najboljši čas. 911Ne bom se, ker me je strah. 910Kaj je Rdeči volan?


Vsak petek boste prejeli sveže e-novičke Volan.

Obljubimo vam, da ne bomo smetili!

Novi dobitnik: monik
Obvestila
Zmagovalci PAL 2018 Mercedes S, škoda kodiaq, nissan leaf, ... pred 6 dnevi  | 
Opel intelligrip Optimalen oprijem za grandland X pred 2 meseci  | 
Goodyear oxygene Za čistejši zrak pred 2 meseci  | 
Continental PremiumContact 6 pred 2 meseci  | 
Opel insignia country tourer S tehnološko naprednim štirikolesnim ... pred 2 meseci  | 
Ford Največji oglas na svetu pred 2 meseci  | 
Skupina Renault in EEM Pametni otok pred 2 meseci  | 
Connected Car Zmagovalca opel insignia in opel vivaro ... pred 4 meseci  | 
Opel astra Prepričani, da prepriča pred 6 meseci  | 
Ford fiesta, ranger Osvojila tri rekorde v eko-vožnji pred 6 meseci  | 
2. Ford performance day Fordov Performance dan bo še večji in ... pred 7 meseci  | 
Ford GT Z rekordom na najsevernejši progi na ... pred 7 meseci  | 
Continental Dva nova koncepta tehnologij pnevmatik pred 8 meseci  | 
Sava eskimo SUV 2 Po zasneženih poteh z novo pnevmatiko pred 8 meseci  | 
Goodyear vector 4seasons gen-2 Auto Bild Allard jo je uvrstil na prvo ... pred 9 meseci  | 
AMZS Podcenjujemo nevarnost zaspanosti pred 9 meseci  | 
Opel Opel in Vauxhall sta del skupine PSA pred 9 meseci  | 
Continental PremiumContact 6 Dve mednarodni nagradi za oblikovanje pred 10 meseci  | 
SPAR Slovenija Skrb za varnost policistov in ... pred 10 meseci  |