King Kong

Lahko se ustavim že pri njegovem izgledu in posebni barvi. Cestni kolos boste namreč v takšni kombinaciji opazili hitreje, kot bi golo dekle sredi nakupovalnega središča. Vsi so buljili vanj in zvijali vratove, bolj impozanten je avtomobil že težko, čeravno ne gre za kakšen superšportnik ali nekaj petdeset let starega. In če se mi je prejšnja generacija zdela oblikovno neposrečena, moram priznati, da mi ta kupejevsko spuščajoča streha pri novem X6 še nekako simpatično izgleda. In nasploh celoten avtomobil deluje bolj skladno.

Seveda te pri X6 vsi sprašujejo, če je prostoren? Je in ni. Prostora je seveda veliko, ker je avtomobil gromozanski. Ni pa ga toliko, kot bi ga znal ponuditi tako dolg karavan, in prtljažnik je zaradi visokega nakladalnega roba ter nizkega stropa le delno uporaben. Je pa prostoren, to je dejstvo. In sedeži tudi zadaj znajo ponuditi dovolj prostora, da se bodo štirje potniki v vozilu peljali zelo udobno. No, delno udobno, tole je M, ne pozabite.

Zato vem, da vas zanima predvsem, kakšen je z vozniškega stališča. Vožnja s takšnim avtomobilom je svojevrstno doživetje. Da se 2.340 kilogramov težka gmota z mesta do stotice izstreli v le 4,2 sekunde, je težko verjeti in še težje razložiti. Kar poskusite nekomu razložiti, da kolega iz sosednje hiše razdaljo stotih metrov preteče v enajstih sekundah, tehta pa 120 kilogramov … Verjetno se vam bo smejal in podobno si marsikdo misli, ko na papirju prebere zgolj suhoparne podatke o masi in zmogljivostih X6 M, dokler njegovega telesa pospešek ne potisne v sedež.

Pomaga seveda s turbino podprt osemvaljnik, ki ponudi 423 kilovatov moči, to je 575 'konjev'. Ni malo, nikakor. Pravzaprav je toliko, da ob izklopljeni elektroniki zadek brez težav zdrsne še na najbolj grobem asfaltu in če bi bilo prostora dovolj, poguma v srcu pa več, bi X6 M najbrž lahko tudi drsel skozi zavoje, kljub temu da gre za štirikolesno gnan stroj. Morda na kakšnem letališču, pa še tam bi me skrbelo, da bom zrušil terminal. Zmogljivosti presunejo, morda še toliko bolj, ker voznik sedi vsaj pol metra previsoko za takšno agresivnost. Z mesta, denimo, X6 M pospeši tako brutalno, da se marsikomu, ki tega ne pričakuje, kar zavrti. In tudi največja hitrost je za vsak slučaj elektronsko omejena na 250 km/h, ker bi šlo brez težav še hitreje.

Torej: je atraktiven in prostorsko še kar uporaben. Obenem je znotraj klasično BMW-jevsko zadržan, a brezhibno izdelan in ergonomsko perfekten. Celo udoben je dovolj za takšen stroj, če so ceste kolikor toliko urejene, sicer je pač pričakovano trd, ker mora biti. Prvič zaradi mase in visoke nasajenosti ter drugič zaradi športnega pedigreja. Težko mu zamerim kaj točno določenega, pod črto je v skoraj vseh pogledih neverjeten. Ni pa potreben.

Kljub dodelanemu podvozju namreč svoje mase ne more skriti in ko je treba hitreje odpeljati kakšen zavoj ali pa hitro zavreti, takrat voznik v trenutku dobi potne roke. Glomaznost se seveda čuti in hitro ovinkarjenje je podobno teku skozi ovire tistega vašega 120-kilskega soseda. Enostavno ne gre, ker gravitacija zahteva svoje. Podobno je pri zaviranju. Seveda, koluti grabijo brutalno in omenjeno maso vsekakor suvereno ustavijo, pa vendar pogosto pozneje od pričakovanega. V polovico lažjem avtomobilu bi imele zavore otročje lahko delo.

Na svetu obstaja veliko povsem nepotrebnih stvari. Recimo sto metrov dolge privatne jahte, pa milijardni osebni računi in tudi 2.340 kilogramov težka 'športna' vozila. Takšen X6 zato ni športnik, ker je absolutno prevelik in pretežak. Ni terensko vozilo, ker ima preširoke pnevmatike, in tudi dvomim, da boste 189.000 evrov vreden stroj preganjali po blatu. X6 M tudi ni udoben stroj, kot znajo biti limuzine, niti ni prostoren, kot bi bil drugačne vrste avtomobil te dolžine. Je pa skupek vsega ter ničesar in zato enostavno neverjeten.