Evropejci smo glede na povprečje sveta eni najbolj uvidevnih voznikov. Skoraj vse, kar je bolj južno od nas, kjerkoli na svetu, pomeni hupanje, žuganje s pestmi, kletvice in kakšno leto življenja manj, če si vse skupaj preveč ženete k srcu, ko se peljete sami. Tako govorijo izkušnje, ampak tudi tam so lahko velike razlike. Celo v eni državi, kot je tokratni Peru.

Deželo smo obiskali v sklopu oddaje zaradi številnih razlogov: ker ponuja nepozabne ceste in kulise na izjemnih nadmorskih višinah, kjer povsem običajne ceste peljejo višje kot nad morje sega najvišji vrh stare Evrope; želeli smo posneti tudi zapuščino Inkov, ki bi prispevku dodala svojo težo in seveda spoznati navade voznikov tam daleč. Da vidimo, kako se znajdemo v njihovem prometu, ki slovi kot eden slabših.

In katero vozilo bo raziskovanju služilo bolje kot amarok. Tokrat sicer ne naš, ker bi potrebovali več kot tri tedne in nekaj tisoč evrov samo za transport v eno smer, zato smo se odločili za drugo najboljšo rešitev - najem. V Peruju je najem vozila sicer zelo drag, takšen amarok bi stal okoli 100 EUR na dan, mi pa smo k sreči spoznali eno Slovenko, ki je poročena s Perujcem in glej ga zlomka, neverjetno naključje, za službeno vozilo imajo prav amaroka, tako da smo ga dobili vseeno malo bolj poceni. Sicer je kljub starosti dveh mesecev po praskah sodeč že občutil posledice divjih voznikov, ampak ob takšnem prometu ni to nič čudnega. Je pa amarok v Peruju precej popularen, saj smo jih na naši poti videli cel kup. In še nekaj, imel je posodobljen dvolitrski motor s 132 kilovati, kar je 12 več od našega, najbolj pa sem občutil, da je imel boljši menjalnik, ker se v primerjavi z našim praktično nič več ni zatikal, tako da so ga očitno izboljšali skupaj z motorjem. Mimogrede, amaroka proizvajajo v bližnji Argentini.

Najprej je bilo na vrsti spoznavanje z Limo, skoraj 9-milijonskim glavnim mestom tretje največje države Južne Amerike. Najprej padejo v oči taksiji. Kar 230 tisoč jih imajo, kar je ogromno v primerjavi z New Yorkom, kjer jih je 13 tisoč, in smešno v primerjavi z Ljubljano, kjer jih je malo več kot 1.200. Kot povsod po svetu, so tudi ti divji, ampak dokaj poceni in veliko jih sploh ni uradno označenih, cena pa mora biti vnaprej dogovorjena, da ne bo nesporazumov na koncu. Miraflores kot elitni predel Lime v bistvu navduši s čistostjo, veliko parki, več ali manj urejenimi ulicami in dokaj umirjenim prometom. Seveda se vse skupaj hitro spremeni v drugih predelih mesta, zato smo se sami kar hitro pobrali na pot. Ima pa Lima zelo bogato zgodovino, ki je jasno povezana s številnimi civilizacijami, ki so živele na tem območju. Najbolj znana je seveda inkovska, o kateri vemo največ, saj so se ravno Inki srečali s Španci, kar pa na koncu zanje ni bilo najbolje. Španci so napadli Inke, prevzeli njihova posestva, pokradli zlato in spremenili Peru v eno izmed najbolj krščanskih držav na svetu in še danes so vidne sledi tega obdobja. Cerkva je namreč ogromno, čeprav manj kot pri nas.

V mestu tudi nimate občutka, da dejansko leži sredi puščave. Sicer visoko nad Pacifikom, ker so se iz zgodovine naučili, da jih lahko odplakne kakšen cunami, zato je spodaj ob obali samo cesta in kakšna gostilna, zgoraj pa veliko zelenja in betona. Svet se seveda v trenutku spremeni, ko zapustite obrobje mesta. Pesek in skalovje sta osnovna elementa in na začetku krasen pogled za Evropejce, ki nismo vajeni takšne okolice. Kmalu postane sicer dolgčas, tako da vas iz dremeža za volanom zbudi kakšen neumen voznik, ki se požvižga na omejitve, čeprav so se jih v povprečju na avtocesti še kar držali. Za več razburjenja pa je potrebno malo skreniti s poti. Na primer v Paracas.

Tam smo se prvič na poti srečali s sipinami, ostanki fosilov, arheologi so v bližini našli ostanke prvih ljudstev iz časa 6.500 let pred našim štetjem, med drugim tudi neko staro piščal, nas pa je še bolj kot vse našteto navdušila cesta iz soli. Čeprav je bila na pogled enaka kot iz asfalta, le z več luknjami, je za njih ceneje, da nekajkrat na leto vržejo novo plast soli, ki se potem ob prometu strdi kot beton, dežja pa itak ni, da bi jo stopil. V tem nacionalnem parku, za katerega morate plačati nekaj evrov na osebo, lahko vidite tudi izjemne plaže, naravno tvorbo, imenovano Katedrala, do vsega pa se enostavno pripeljete s svojim avtomobilom, kar je tudi svojevrstno doživetje, ko se vozite po puščavi. Določene stranske cestice se vijejo tudi čez hribčke in čeprav je podlaga tukaj trda, je veselja za volanom kar nekaj.

Če se vam ne mudi naprej, si v bližnjem letoviškem mestecu Paracas privoščite nočitev v kakšnem od hostalov (mi smo plačali okoli 20 EUR na osebo) in naslednje jutro organizirano s čolni obiščite otočke Ballestas, kjer boste v živo videli morske leve, pingvinčke in ogromno ptičev. Malo sicer smrdi od vseh teh živali, ampak je vsekakor vredno obiska, ki traja približno dve uri in stane 12 EUR na osebo. Na teh otočkih vsakih 7 let pobirajo tudi gvan, ptičje iztrebke, ki so odlično in zelo iskano gnojilo, zaradi katerega so bili Perujci že v vojni s Čilem.

Nekako obvezen je tudi obisk destilarne, kjer proizvajajo pisco. Alkoholne pijače sicer ne sodijo za volan, lahko pa kupite kakšno steklenico za s sabo, čeprav nas ni preveč navdušil, ker tudi pri nas lahko kupite zelo dober šnops iz tropin grozdja, tako da ni njihov nič posebnega. Morda je zanimiv pisco sour, ki je tam poleg piva najbolj priljubljena alkoholna pijača, za katero pisco zmešajo z limoninim sokom, beljakom in sladkorjem. Vsaj za poskusiti je, vino nas pa sploh ni navdušilo, ker je enostavno presladko, tako kot večina pijače in hrane v Peruju.

Naslednja postaja ob avtocesti Panamericana je bilo mesto Ica. Oziroma sipine ob njem, samim mestom smo se, če se je le dalo, izogibali, ker v večini primerov ni kaj dosti videti, predvsem pa je izguba časa zaradi obupnega prometa prevelika. No, na sipine, kjer je potekal tudi reli Dakar, s svojim vozilom ne smete, tako da je spet potrebno plačati kakšnemu od lokalnih ponudnikov z buggyjem, ampak je spet vredno, ker vas bo zapeljal na najboljša mesta za nore fotografije, sploh zvečer je svetloba fantastična, v 'prtljažnem prostoru' pa skriva še eno presenečenje, deske za spust po sipinah. Manj pogumni se nanje kar uležejo, bolj vešči pa si privoščijo pravo deskanje kot na snegu, čeprav je potrebno biti kar previden, ker je pesek zahrbten pri takšnih vragolijah. Tudi če gre vse po sreči, pa ga boste imeli v vseh telesnih luknjah, tako da se v tem primeru še kako prileže kakšna kopel. Na primer v tektonski razpoki.

Naprej ob poti smo namreč v kraju Palpa našli prav posebno prenočišče pri starejši gospe, ki ima svoje posestvo prav ob omenjeni tvorbi narave, ki je tam še kako aktivna, Peru ima namreč številne vulkane in pogoste potrese. V sami razpoki je tekoča in zmerno topla voda, polna malih ribic, ki skrbijo za žgečkljiv piling stopal. Alfonso, sin lastnice, vam bo zjutraj pripravil še odličen zajtrk, vam dal kakšen napotek za nadaljevanje poti in ko si naberete dovolj moči in poguma, je čas za vzpon.

Cesta gre namreč od Cuzca, katerega obisk smo si prihranili za povratek, le še navzgor. Ampak konkretno navzgor! Domačini so nam svetovali tudi nakup listov koke, ki baje blažijo težave s slabostjo, no, pa smo preizkusili še to. Nič posebnega, lahko zapišem, mogoče se nam je na začetku malo vrtelo od pričakovanja, ko se je cesta dvignila v slabi uri nad 4 tisoč metrov nadmorske višine, pa ni nič več pomagalo. Dihanje je postalo oteženo in v glavah je bil nek čuden občutek na pragu bolečine. Večjih težav k sreči nismo imeli, sploh po vseh pripovedkah in strašenju nekaterih popotnikov pred nami, ki so imeli težave s slabostjo, bruhanjem in še marsičim.

Cesta, ki se je vila od Cuzca čez Ande, je bila sicer fantastična. Najprej je bila okolica čisto suha, kamnita, tako da je bil razgled fenomenalen, prometa v bistvu zelo malo, večinoma težki tovornjaki, ki smo jih enostavno prehitevali, asfalt pa v odličnem stanju. Kmalu je kljub višini okolica postajala vse bolj zelena, oblaki nad nami pa vse težji. Do takrat je bilo kvečjemu oblačno vreme, večinoma pa sončno. No, tam smo že vedeli, da se približujemo deževnemu območju in zelo kmalu smo to tudi sami občutili. Na najvišjem predelu, kjer je bilo več kot 4.500 metrov, je bila po cesti celo snežna brozga! Ampak le za kratek čas. Vreme se je spreminjalo hitreje kot svojo opredelitev Virant. Dež, sonce, sneg, veter, vse smo doživeli na poti, cesto so obkrožale večinoma travnate poljane, med njimi so se lesketala velika in majhna jezera, med planotami so bile ogromne doline in cesta se je večji del držala kar vrha, nato pa se končno spustila v prelepo dolino, kjer smo naredili nočni postanek in se naslednji dan podali še na zadnjo etapo do Cuzca.

Priporočam kratke postanke na poti, ker boste hitro brez sape. Pomikati se je potrebno počasi, pravijo, da tudi jesti ni priporočljivo, sploh mastne hrane ne, dokler se ne vrnete na normalno višino. Pa še to navadno človek, ki ni ravno alpinist, potrebuje nekaj dni, da se prilagodi nekoliko redkejšemu zraku. Mi smo imeli več preglavic z močnim soncem; kolega, ki se nista želela pretirano obleči in nositi kap, sta bila ožgana kot angleški turisti poleti v severni Afriki, tako da se na pot dobro pripravite in vzemite s seboj zaščitne kreme ter pokrivala. Tudi konkreten dežni plašč!

Pot do Machu Picchuja ga namreč zahteva, saj tam skoraj ves čas v tem delu leta dežuje. In spet: pot do tja je vsej prej kot enostavna. S svojim vozilom nikakor. V bistvu morate iz Cuzca priti do železniške postaje, ker od tam le vlak pelje do mesteca Aguas Calientes, od tam pa lahko po pešpoti 3 ure sami nadaljujete pot do tega starodavnega mesteca, ali pa plačate 10 ameriških dolarjev za enosmerno pot z avtobusom. Na pot smo se podali že ob 2h zjutraj, da smo ujeli vlak, saj na dan sprejmejo le 2.500 turistov, tako da se velikokrat zgodi, da ostanete brez karte. V top-sezoni so potrebne kar zgodnje rezervacije. Vlak sam je zelo udoben, celo čaj vam postrežejo na njem, za kratko, približno 45-kilometrsko pot, pa potrebuje skoraj dve uri po strugi ob našem obisku zelo divje reke. Kar strašljivo je delovalo vse skupaj, ko smo opazovali deročo vodo tik ob ozkotirni železniški progi. Kmalu je pričelo tudi močneje deževati in naši upi o prekrasnem razgledu na ruševine so se hitro topili...

Med vožnjo v polno nabasanem avtobusu po ozki gozdni makadamski cesti, ki se je po serpentinah vzpenjala na vrh, sem seveda pomislil, da bi bilo precej bolj elegantno in dolgoročno ceneje, če bi postavili nihalko in problem s slabo cesto in povečevanjem števila obiskovalcev rešili enkrat za vselej. In kaj mi je odgovoril vodič? Da tam ne smejo graditi, ker bi bil to prevelik poseg v naravo. A? Smrdljivi avtobusi, slaba cesta, hrup in vse, kar spada zraven, pa niso? Ob tem da so gor že postavljeni objekti, kjer so trgovinice s spominki, restavracije in stranišča. Butasta logika, res, in v takšnih primerih hitro postane jasno, zakaj ljudstvo kljub vsem svojim naravnim in kulturnim danostim tako počasi napreduje in zakaj so si jih takrat napredni Španci, na začetku le s 160 vojaki, pokorili v samo dvajsetih letih. Pa jih je bilo nekaj milijonov!

Nestrpnost se je vse bolj odražala v naših pogledih in jeza nad dežjem se je očitno obrestovala, ker je postajalo vse bolj svetlo pod temnimi oblaki in naposled so posijali prvi sončevi žarki. In vsi smo vlekli fotoaparate iz torb, kot da bo že naslednjo sekundo spet vse skupaj izginilo. Pa ni. Deževati je pričelo popoldan, takoj, ko smo zaključili obisk. Kot bi nas nekdo čakal. V dveh urah sem izvedel, da so od tukaj v času skrivanja nadzorovali svoje ljudstvo v džungli, da so prav ves gradbeni material dobili kar na kraju samem, kjer so klesali ogromne kamne in da so še posebej častili boga sonca. Morda so me na nadmorski višini 2.430 metrov še bolj navdušile terase, ki so bile baje v celoti namenjene pridelavi hrane, pri čemer naj bi tam rasle vrste, ki sicer uspevajo v povsem različnih podnebjih, saj naj bi imela vsaka terasa različno temperaturo! Leta 2007 je tole postalo eno od novih sedmih čudes sveta in naziv, ki so mu ga tokrat podelili ljudje z vsega sveta, si povsem zasluži.

Sprehod med ostanki izjemne inkovske zapuščine verjetno nikogar ne pusti hladnega in tudi nas ni. Ne le zaradi žgočega sonca, ki je pustil na kolegih grozne opekline, temveč enostavno zaradi domišljije, ki prične delovati takoj, ko dojamete, na kakšni lokaciji je bilo to mestece postavljeno, in ko slišite vse, kar ima povedati vodič. Ja, brez njih je obisk marsikatere znamenitosti bistveno manj zanimiv. Veliko znanja imajo, kar dobro govorijo angleško in niti dragi niso. Naslednji dan sem na primer med ogledom ruševin templja Saksaywoman na vhodu našel vodiča, ki je sicer želel 20 dolarjev pa sva se na koncu nekako strinjala za slabih 5, ker nisem imel več denarja pri sebi. Ja, tudi barantati se da, čeprav v večini primerov niti zdaleč ne tako učinkovito kot v Egiptu.

Vem, da večino informacij o zanimivostih lahko najdete tudi na Wikipediji, zato vas gotovo bolj zanima, kako je potekala pot naprej na jug. Naslednji cilj je bil Puno, za katerega smo predvideli nekako 7 ur vožnje, dobrih 400 kilometrov. Pa smo se hitro ušteli. Zaradi pogreba, ki je imel procesijo kar po glavni in edini cesti, tako da je ves promet na njej zastal za dobro uro. Ampak to bi še šlo, večji problem je bil, ker so vozniki tako grozno neumni, da so enostavno zablokirali promet v obe smeri. Najprej je bila na tej magistralni cesti samo ena vrsta. Ki se je lepo in pravilno ustavila. Nato so se pričeli vozniki nabirati na levem pasu. Naslednji so prišli po desnem, torej so se vozili ob cesti po travi. Kot da to še ni bilo dovolj, sta se levo naredili še dve vrsti, tako da smo bili na povsem običajni cesti že v petih vrstah! In kako naj se zdaj kdorkoli iz nasprotne smeri pelje mimo nas, kjer je bila situacija podobna? Mi smo ostali brez besed. Niti kisli nasmeški iz obupa niso pomagali. Res, neumnost brez meja.

Nekje do večera smo se potem privlekli do mesta ob jezeru Titikaka, se vmes peljali čez Juliaco, eno najgrših mest v Peruju sploh, kjer so zaradi renoviranja zaprli glavno cesto in naredili tak obvoz, da smo enkrat celo z amarokom nasedli pa vam je verjetno jasno, da gre tukaj za terensko vozilo. In še dobro, da je bila tema, da nismo videli vse bede, ki je dejansko bila na ulicah Puna in ob obali Titikake, za katero smo imeli vsi čisto drugačne predstave.

Verjetno ste že slišali za jezero, ki je najvišje plovno na svetu, saj leži na kar 3800 metrih nadmorske višine. Ampak niste pa videli, kakšna svinjarija je v mestu zraven njega in, morda še bolje, ne morete vohati smradu, ki se tam širi. Popotnika kar pri srcu stisne, ko se zavede nemarnosti tamkajšnjih prebivalcev, ki se verjetno niti ne zavedajo, kako lepo okolico imajo. Obvezno morate parkirati na varovanih parkiriščih, pri čemer je slednje vredno le polovico svojega imena, saj je bilo na tem, kjer smo mi dve noči pustili amaroka, takšno blato in skale, da sem mislil, da se ne bom več izkopal iz njega. Celo kramp sem povozil, ki je bil zakopan nekje globoko v blatu. In to v samem centru mesta, da ne bo pomote. Druga težava, ki jo imamo turisti tam, je nadmorska višina. Kdor se ni privadil že prej, bo imel še več težav, saj višinomer pokaže že preko 3.800 metrov! Niti sonce ne prizanaša, zato so opekline tukaj lahko še večja nadloga. In ko ste že skoraj obupani in v bistvu želite le še stran pa si vseeno rečete, eh, bom pa ja obiskal še plavajoče otočke, no, takrat pa se svet spremeni.

V bistvu boste odkrili nekaj, čemur bi lahko vsaj za nekaj časa rekli tudi raj na Zemlji. Bolj sproščujočega in umirjenega naseljenega kraja verjetno ne boste kar tako našli in če v tem uživate, je otočje Urus za vas obvezen postanek. Mi smo se zaradi dokaj varčevalnega pristopa odločili, da si tam nudimo malo več in smo plačali okoli 40 evrov na osebo za nočitev na verjetno najbolj urejenem od teh malih plavajočih otočkov. Najprej nas je prišel iskat njihov 'poslovodja' z motornim čolnom in na kratki vožnji med trsjem pripeljal na njihov otok. Prvi občutki so res nori.

Stopite na trsje, kot na kakšno slamo, s katerim je prekrit kompleten prostor, na tem pa so potem postavljene hiške iz trsja ali v zadnjih letih celo iz lesa in potem oblečene v trsje. Tudi ko smo pokukali v notranjost naše hiške, nas je navdušila barvitost in enostavnost pohištva in ne boste verjeli, celo elektriko smo imeli za razsvetljavo, ker so sončne celice čez dan pridno polnile baterije. Zadaj je bilo še urejeno kemično stranišče in celo mini kopalnica, pred vsako hiško viseče mreže in ležalniki pod senčniki iz slame, skupni prostor je bila jedilnica, kjer so nam postregli izjemno okusno in lepo servirano hrano, sam pa sem si vzel čas za opazovanje okolice z nekajmetrskega stolpa, ki ga ima skoraj vsak otoček. Ko smo se nehali čuditi, so nas domačini odpeljali na krajši ribolov, kar je pomenilo iskanje mreže nekje na jezeru, pokazali so nam, kako sekajo trsje in dograjujejo oziroma vzdržujejo svoje otočke, pomagali smo jim podložiti eno hiško, na koncu pa so nas še poučili o gradnji in zgodovini svojih unikatnih bivališč. Kljub hitremu razvoju in vse bolj očitnemu pehanju za denarjem se mi je zdelo, da smo bili eni zadnjih turistov, ki smo še lahko uživali v kolikor toliko pristnem doživetju ljudstva Urus. Verjetno bo zahodnjaška kultura kmalu precej spremenila vse skupaj.

Celo dež nas je malo opral na višjih delih ceste, ampak zadnjič na naši poti, ker smo se spet približevali puščavi. Nekaj 100 kilometrov zahodneje smo prvič ugledali mogočni vulkan Misti, ki se dviga nad Arequipo, kar je pomenilo, da smo že blizu, ampak nam pustolovska žilica še ni pustila miru in v bistvu se nam je bilo žal spustiti v dolino, ko pa smo se tako lepo navadili na višino. Pa smo šli še višje!

In sicer na kar 4.910 metrov! Na enega najvišjih cestnih prelazov na svetu. Celo višje od Mt. Blanca, cesta pa je bila povsem lepo urejena, brez posebnosti, če seveda odmislim vulkansko pokrajino, ki nam je od navdušenja odpirala usta med vožnjo. Tam se je redek zrak še kako poznal, ampak ni bilo posebnih težav, žal pa nismo imeli dovolj časa, da bi se spustili v enega najglobljih kanjonov na svetu, celo dvakrat globljega od znamenitega Grand Canyona v Severni Ameriki. Ja, nekaj smo si pustili za naslednjič, nikakor pa ne znamenitih črt Nazca. S tal lahko vidite samo roko in drevo, kot se imenujeta dva geoglifa, zato sva z Iztokom brez razmišljanja odštela tistih 60 evrov na osebo za polurni polet z letalom. Črte Nazca so baje naredili ljudje približno 1.500 let nazaj. Še danes ni jasno niti zakaj, niti kako, vseeno pa v njih prepoznamo oblike, kot so kolibri, ki je najbolj znan, pa roka s štirimi in petimi prsti, opica, pes in ne boste verjeli, celo astronavt, za katerega res ni jasno, kaj počne tam. Nama pa je pilot pokazal še enega, ki ga ne pozna vsak. Baje naj bi bil dinozaver!?

Veliko zanimivosti je na poti dejansko kar ob cesti. Ko smo se iz Nazce vračali na sever, smo videli še starejše geoglife, ki so baje stari več kot 2.000 let, in po približno 3.000 prevoženih kilometrih se nam je zdelo, da smo šele dobro startali, toliko doživetij je bilo na poti in dejansko se nismo srečali z nobeno omembe vredno nevarnostjo. Pot sama niti ni bila posebej draga, liter dizla je stal slabih 90 centov, za cestnine smo porabili kakšnih 30 EUR, za prenočišča pa v povprečju med 15 in 20 evrov na osebo. Jedli smo skoraj povsod odlično, v bistvu ogromno mesa, tako da nam ni prav nič manjkalo, zato je Peru odlična destinacija za vse, ki ste že naveličani evropskih cest in bi se radi vozili ob krasnih pokrajinah na drugi strani sveta. Fino je le, če zakupite mobilni internet, da se boste lažje znašli in da najamete malo bolj konkretno in robustno vozilo, da ga ne boste uničili že na prvi ulici kakšnega mesta. Amarok se je zato odrezal pričakovano, torej odlično, tako da ga bo očitno potrebno preskusiti še kje drugje. Tudi Peru je s svojim (baje izjemnim) severom ostal še nekaj dolžan.