Užival sem v tišini, le v daljavi je nekdo že navsezgodaj rezal les z motorno žago, za obzorjem pa so se kazali prvi sončni žarki in pričeli ogrevati zrak, čeprav konec junija ni bilo niti približno hladno ponoči. Dacia jogger hybrid, me je po okoli 14ih urah vožnje in dobrih 1300 kilometrov južno od nas pripeljala na uvod pustolovščine s povprečno porabo 6,7 litra bencina na 100 kilometrov. Ko sem se nagledal samostanov, ki so jih menihi zgradili na norih lokacijah dolgo nazaj, ko še ni bilo cest in mostov, ter se čudil, kako jim je to uspelo samo s pomočjo dvižnih lestev in škripcev, je bil čas za cesto. Navadno je to glavni razlog, da se odpravimo nekam daleč.

Še en razlog je, zakaj se splača zgodaj, in ta velja kar vedno in povsod: promet. Takrat ga še ni bilo veliko, ni pa dolgo trajalo, da so samostane napadle horde turistov, in takrat je že bolje lepo sedeti nekje v senci z osvežilnimi napitki. Cesta sama je zelo lepa in se dejansko splača že samo zato odpeljati tja daleč, tudi če vas ne zanimajo samostani. So lepi ovinki, dobra podlaga, hitro sem ugotovil, da bi imel tam z veseljem kakšen motor ali pa vsaj avto brez šotora na strehi.

Sicer pa Meteora ni nič vulkansko, kot sem sam najprej pomislil. V bistvu se je morsko dno dvignilo, potem so pa erozija, potresi in ekstremne temperature naredili svoje in ustvarili te nore skale, bolderje. Sem razmišljal še, kako so morali biti menihi tudi hudi plezalci, konkurenca naši Janji, če so lahko lezli nad tiste prepade. V skalah je tudi kup jam, ki so bile baje naseljene že 50 tisoč let nazaj.

Sredi dneva se je ogrelo na standardnih 36 stopinj, zato me je ob uporabi klime že precej mučilo grlo, ampak enostavno ne moreš brez, če ne želiš menjati majice vsako uro. Sicer pa točno ta jogger že zelo dobro poznamo, ker smo ga imeli lani na testu, potem smo bili z njim v Ženevi … res smo že veliko vedeli o njem, le tega ne, da ga je v takšni vročini mučilo hlajenje kabine, ker je komaj dohajal naše potrebe, sploh na zadnji klopi. Pa preveč nekega piskanja raznih sistemov je in tudi tisti, ki poganja vsebine na osrednjem zaslonu, ga občasno ’biksa’, če uporabljate android auto, ostalo je pa kar dobro.

Veliko prostora ponuja in zanimiv pogon, hibridni, torej je v tem primeru bencinski motor atmosferski z 1,6 litra prostornine, sistemska moč skupaj z elektromotorjem je 105 kilovatov, to je 143 ’konjev’, 205 njutonmetrov navora pa pomeni, da se v glavnem čisto spodobno premika, je lepo odziven, edino menjalnik me še vedno ne prepriča preveč, ker včasih zelo hecno izbira prestave, sploh pri vožnji v klanec gor in dol. Super se pa obnese v mestih ali kolonah na avtocesti, ki bodo kar pogoste pred nekaterimi cestninskimi postajami v Grčiji.

Je pa imel jogger še nekaj posebnega, in sicer ’komplet za spanje’, ki je del dodatne opreme pri Dacii in tako super rešitev za tiste, ki ste takšni avanturisti kot jaz in ne potrebujete 5-zvezdičnega hotela. To na hitro postaviš, prespiš in že šibaš naprej. Pod posteljo je še kup prostora za prtljago, čeprav nam včasih ni bilo všeč, da smo morali vsak dan vse prestavljati na sprednja sedeža, ker smo imeli toliko prtljage. Pa ne oblek in čeveljčkov, da ne bo pomote, ampak k sreči je jogger velik, točno ta je imel prej sedem sedežev, pa so jih dali ven, tako da je avto očitno res prilagodljiv.

Sem pa postavil še drugo spalnico. Ker smo bili na poti trije, je bilo potrebno imeti malo več prostora za spanje in strešni šotor je res hitro rešena zadeva: udobna postelja, široka, ni na tleh, dejansko smo imeli mini avtodom, ki je porabil manj kot 7 litrov goriva in se še vedno čisto spodobno peljal, cestnine pa so bile po cenah za normalen avto. Ko nameščaš šotor na avto, tudi vidiš genialno idejo dacie, modularna strešna nosilca, ki sta najprej del strešnih sani, potem pa ju postaviš prečno, dobro priviješ in lahko gor postaviš takšen šotor ali strešni kovček.

Po nekajdnevnem kampiranju, ko smo spremljali osmino finala nogometa in žalostno izgubili proti Portugalski, smo se vmes ustavili še v Pireju, da bi si ogledali zmago naših košarkarjev nad Hrvati, pa nam tudi to ni uspelo, tako da smo potem raje zapeljali čez znameniti Korintski prekop in se odpeljali na Peloponez.

Sam prekop danes ni več tako pomemben, je bolj turistična atrakcija, čeprav skozenj še vedno plujejo ladje. Globina vode je okoli 8 metrov, tako da gre kar na tesno, višina nad vodo pa je okoli 50 metrov, tako da je tudi bungee jumping zraven, če koga mikajo takšne stvari. Prometa na lokalnih cestah Peloponeza ni bilo več veliko in tudi pokrajina je bila zelo lepa. Precej razgibana, v severnem delu je ogromno oljk, tudi sadja, nekaj trte, pa tudi veliko smeti ob cesti. Pa tako lepa dežela je, fuj! Imajo pa še nekaj lepega, in sicer kandylakije, ki so ves čas ob cesti, kot ene mini cerkvice izgledajo. Sicer sem jaz še večji ljubitelj narave, zato mi je bila nora cesta na Olimp. Najprej se dvigneš dobrih 1000 metrov nad morje, potem pa od daleč gledaš njihovo najvišjo goro, malo pod tri tisoč metrov je visoka, na njej pa je sedel bog Zeus. Se vidi njegov prestol na desni strani. V bližini je tudi lep samostan svetega Dionizija, kar lepo ohranjen in priljubljena turistična točka, ampak to je bilo že daleč za mano, zdaj so me čakale Mikene!

Skozi levja vrata, kot imenujejo znameniti glavni vhod, prideš v hudo utrdbo na hribu, pravo mesto v bistvu, ki je imelo res mogočno 7 metrov široko obzidje, od koder so nadzorovali vse pomembne trgovske poti na Peloponezu v drugem tisočletju pred našim štetjem. Kulturno so bili zelo močni, tu se je razvil pragrški jezik, zato se to obdobje imenuje mikenska doba in zato je to nujen postanek na poti. Sicer vroč in z veliko turisti, ampak se da tudi kakšen lep ’selfi’ narediti za instagram, če je to za vas najpomembnejša stvar na potovanjih.

Druga točka je bil ne tako oddaljeni Epidaver, tudi super točka za ’selfije’, ker je tam ogromen stadion, ki je sprejel kar 14 tisoč ljudi, obstal pa, ker iz njega niso gradili hiš. Še bolj zanimivo pa je ogromno zdravilišče v Epidavru, kjer so imeli hotel, toplice, gimnazijo, celo stadion, najbolj znamenit pa je verjetno Asklepijev tempelj. On je bil sin Apolona, sicer pa so v njegovem zdravilišču zdravili bolne s kačjo terapijo, uspavanega človeka so spustili v votlino, polno kač brez strupnikov, in ko se je zbudil, je doživel takšen šok, da je ozdravel. Ko smo tam snemali zadnje posnetke, je že pričelo grmeti, ko smo se odpeljali naprej proti jugu, pa se je tako ulilo, da niti iz avta nisem videl, očitno je bil Zeus hud.

Je bilo pa zato naslednji dan zopet noro vreme, brez oblačka, in takrat sem končno videl, kako lepe ceste so na tistem koncu, ker se lahko voziš ob obali in občuduješ morje ter gore hkrati. Po 12 evrov je sicer vstopnina za vse te velike znamenitosti, ki se jih res splača ogledati, čeprav so v Grčiji seveda krasne plaže in fino morje. Srečal sem tudi veliko Slovencev, celo domačini pravijo, da nas je bilo letos še posebej veliko, očitno se nam res ni težko voziti tako daleč, ker imamo radi potovanja.

Jogger je recimo dober potovalnik, ker ima res ogromno prostora in tudi prilagodljiv je z zlaganjem sedežev. Čeprav mi njihov hibridni pogon, ki je itak Renaultov, ni preveč všeč predvsem zaradi menjalnika, ker včasih res hecno prestavlja, mi je vseeno všeč, da je samodejni in je vožnja še bolj udobna, ker s tem avtom res nimam nobene želje hitro voziti skozi ovinke, dinamični del je tukaj čisto nepomemben. Po drugi strani pa občutek na volanu vseeno ni slab, pomaga, da je avto kljub velikosti dokaj lahek. Prazen s sedmimi sedeži tehta le 1385 kilogramov, kar se mi res ne zdi veliko za 4,55 metra dolg avto, visok je pa 1,69 metra s strešnimi nosilci. Že napol križanec, a ne? Na takšnih poteh je velika prednost tudi večja oddaljenost od tal, ker včasih dejansko zapeljem s ceste in je 20 centimetrov zelo dobrodošlih, da ne nasedem. Pa se zato tudi ne nagiba preveč. Saj se, jasno, ampak je vse lepo obvladljivo, tudi takrat, ko je bil na strehi še 50-kilogramski šotor.

Na poti proti Megalopoliju smo sredi dneva naredili klasičen postanek za gyros, tam je bil še posebej okusen in je stal zgolj 3 evre, najdražji pa je bil do takrat v Meteori za 4,5 evra. Recept zanj je star že več kot 100 let, v Grčijo so ga pa prinesli Grki iz Turčije in malo priredili, jasno. V antični Arkadiji je bil Megalopoli prvo veliko mesto, zato se tako imenuje.

Včasih mesta niso imela milijonov prebivalcev kot danes, baje se po današnji definiciji megalopolis imenuje mesto, ki ima več kot 25 milijonov prebivalcev, takrat je bilo pa dovolj že kakšnih 10 tisoč ljudi za takšno ime. Ampak samo mesto ni niti približno tako posebno kot Olimpija, ki je bila naša naslednja točka.

Marsikdo bi rekel kup kamnov, v resnici pa prostor, kjer so bile prve olimpijske igre v zgodovini. Leta 776 pred našim štetjem so bile prve v čast Zevsu, potem pa vsaka 4 leta vse do 4. stoletja našega štetja, ko so jih ukinili Rimljani. Baje so jih imeli na skrivaj potem še kakih 200 let. V 4.stoletju pred našim štetjem je dobilo to svetišče pod goro Kronos končno podobo, že pred 4 tisoč leti pa je bilo to območje poseljeno. Leta 1829 so bila potem prva izkopavanja, ker so mesto odkrili šele 1766. Prvi stadion, kjer sem jaz imel kvalifikacije za olimpijske igre in mi žal tokrat ni uspelo, je bil zgrajen okoli 560 pred našim štetjem, kmalu potem še do takrat največji in najbogatejši Zevsov tempelj in takrat se je tudi začela zlata doba Olimpije.

Nad njo pa krasen kamp z ogromnim bazenom, lepimi sanitarijami, dobro senco, tako da smo pred povratkom na sever spali skoraj do devetih. To je bila tudi najbolj južna točka na moji poti, 1700 kilometrov je bila od tam najbolj direktna pot do doma, pisalo je 17 ur, ampak sem vseeno naredil še en postanek bolj severno ob Egejskem morju, da sem si pogledal košarko, ker smo ravno igrali proti Grkom. In izgubili.

Pa nič zato, pot je bila fantastična, res jo priporočam popotnikom začetnikom, ker je zdaj tudi avtocestna povezava preko Srbije in Makedonije zelo dobra. Sam grem sicer vedno kar direktno do Grčije, ampak z družino bo pa vseeno mogoče bolje, da jo nekje na pol poti presekate in si privoščite kakšne lokalne specialitete z žara, ki jih naši južni sosedje seveda obvladajo.