Ampak začel sem na križarki, brez avtomobila. Čeprav mi ta način potovanja sploh ne ustreza, si drugače nisem mogel od blizu ogledati enega najbolj zanimivih kraških pojavov na svetu. Seveda jih imamo tudi pri nas in jaz še posebej ponosno razlagam tujcem o njih, ampak Halong bay je res nekaj posebnega, saj je tam skoraj 2 tisoč otočkov, od katerih jih tisoč sploh še nima imena, nastali so pa z dviganjem apnenčastih tal in erozijo. Vreme je bilo za začetek oblačno, ampak vsaj deževalo ni, da so nastali lepi posnetki za uvod v to pustolovščino.

Ko sem končno po številnih izzivih prevzel ključe svojega novega sopotnika, sem takoj ’pobegnil’ iz prometnega kaosa v Hanoju proti severu do Sape. Ta del Vietnama slovi po prekrasnih riževih terasah, sam pa sem večinoma videl meglo in blatna polja. Prav nič privlačno ni bilo tam v februarju, se pa slika hitro spremeni že kakšen mesec kasneje. Ceste niti niso tako obupne, kot sem sprva mislil, je pa potrebno kar paziti na udarne jame, smeti, kamne in seveda obupne voznike. Google maps načeloma kar dobro deluje in tudi dokaj realno prikazuje čas prihoda, če res ni kakšnih neljubih dogodkov na poti. Večinoma sem sicer cilj dosegel malo hitreje, kot je bilo napisano, pa nisem bil posebej hiter na cesti; če realno pomislim, sem za večino poti povprečno porabil približno eno uro za 50 kilometrov.

Do Sape sem se iz Hanoja torej vozil skoraj 6 ur, pa je razdalja nekih 300 kilometrov, da sem tam osvojil najvišji cestni prelaz v Vietnamu, kjer cesta pripelje skoraj 2000 metrov visoko. Na takšne ceste grem najraje, ker večinoma vidim lepo naravo, sploh pa dobro preizkusim avto, ker je veliko ovinkov in vsega, da podvozje trpi. In jaecoo J7? To je avto, ki se bo tepel v segmentu C-SUV, ker je dolg točno 4 metre in pol. Idealna dolžina za družinsko rabo, prostora je povsod dovolj, prtljažnik je tudi velik, če upoštevam, da je bilo spodaj še pravo rezervno kolo, ki ga k sreči nisem rabil, ampak v takšnih deželah je še kako priporočljivo, da je v avtu.

Tudi na najvišjem vrhu Indokine, Fansipanu, 3143 metrov, je bil neverjeten razgled – na meglo. 30 evrov, ki sem jih porabil za gondolo, je bilo bolj ali manj vrženih stran, sem se pa dotaknil kamna na vrhu, kar naj bi mi zdaj vse življenje prinašalo srečo.

Na cesti sem jo že imel, ker kljub kaosu in vsesplošni vozniški nevzgojenosti nisem imel nobenega incidenta, tudi nove praske nisem pridelal na sicer kar lepo načetem podvozju jaecooja, ker je očitno nekdo pred mano že preizkušal terenske sposobnosti tega SUVja. Na cesti jih seveda nisem še rabil in ko sem prišel na zahodno stran gora, je končno posijalo sonce in odprli so se krasna riževa polja, terase, nasadi čaja, skratka vse, kar sem pričakoval že prej.

V Mu Cang Chanu so bile sploh lepe terase, ampak še bolj ali manj rjave od zemlje, aprila bo pa tam kar žarelo od zelene barve. Očitno bo treba nazaj. Pa potem še enkrat, ko bo vse zlato, tik pred žetvijo. K sreči bo imel Jaecoo še kup novih modelov, tako da imam izgovor!

Ta znamka bo skupaj z znamko Omoda, ki tudi prihaja k nam istočasno, verjetno igrala kar pomembno vlogo v prihodnosti. Ustvaril ju je kitajski Chery, in to sta prva modela, jaecoo J7 in omoda 5. J7 je malo večji in napada avte, kot je recimo hyundai tucson, omoda 5 pa recimo nissan qashqai in od obeh sta seveda cenejša. Moj J7 je imel celo štirikolesni pogon, ki ga na bolj ali manj urejenih cestah seveda nisem potreboval.

V Hanoj ne priporočam iti z avtom, ker ga ne rabite in ker je promet katastrofa, absolutno pa priporočam obisk, sploh stare četrti, ker boste uživali v fini in še vedno poceni hrani, vlaku na ulici, sploh pa v starih znamenitostih, kot so cesarska citadela iz 11. stoletja, pa Ho Ši Minhov mavzolej je atraktiven, budistični tempelj z enim stebrom ... povsod je sicer ogromno turistov, ampak to so pač atraktivne stvari in Vietnam na takšen način dobi kar lep delež prihodkov v svoj BDP. Meni je bil zelo všeč še konfucijanski tempelj literature s krasnim dvoriščem in seveda sem si moral ogledati tudi predstavo z vodnimi lutkami, ki prav tako izvira že okoli 1000 let nazaj prav s tega področja, ko je Rdeča reka poplavljala riževa polja, potem pa so se vaščani zabavali na takšen način. Pa šoping, hah, to je sploh priljubljena aktivnost tam, ker imajo vse. Ampak vse! Same hude znamke, samo mogoče ni vse originalno ...

Nadaljeval sem do kraja Tam Coc, urico južneje od Hanoja, kjer je spet zelo atraktivna kraška pokrajina, kjer prevladuje apnenec, zato so tam nastale številne jame in zanimivi vrhovi, na ogled se pa pelješ s čolni, kjer veslajo večinoma ženske z nogami. Nora atrakcija, vsekakor priporočam, samo to je pa res spet ena točka, kjer bodo iz vas poskušali izžeti ves denar, ki ga imate. Ker ga pač imate, če ste prišli tja.

Vozniki? Eni najslabših, kar sem jih videl do zdaj … V bistvu sem moral spremeniti svoj slog vožnje, sicer bi me kar zrinili s ceste. Tam moraš biti kar malo bolj agresiven, odločen in dejansko moraš trobiti, ker te sicer sploh ne upoštevajo. Sam seveda ne maram tega, ampak treba se je prilagoditi in čeprav sem se zdel včasih kar sami sebi huligan, sem bil še med najbolj umirjenimi vozniki tam. Da ne govorim o avtocestah. Šoferji tovornjakov ne upoštevajo nobenih pravil, tudi vozniki avtov večinoma vozijo 70 kilometrov na uro po levem pasu, tisti, ki prehitevajo, pa stalno prižigajo dolge luči. Obup. 120 na uro, kot je omejitev, v bistvu skoraj nikoli ne dosežeš, ker moraš stalno vijugati levo, desno, ja, tam se stalno prehiteva po desni, sem ’dobil kar pike’, ampak drugače ni šlo.

In kaj so naredili za boljšo varnost? Od letos so nekatere kazni zvišali 30-kratno, ja, prav ste prebrali, 30-kratno (!), še bolj kontroverzna pa je opcija, da lahko kdorkoli zatoži kogarkoli in za to dobi tudi do 200 dolarjev nagrade oziroma 10 odstotkov kazni. Grozno, če pomislim, da bi se ljudje tožarili pri nas, ker samo še to rabimo. Ampak ne vem, očitno morajo nekaj narediti, ker je promet res obupen, vozniki so neizobraženi, če koga vseeno mika vožnja tam, je pa dovolj veljavno vozniško dovoljenje in še mednarodna vozniška po Dunajski konvenciji iz leta 1968.

Pot me je naprej vodila proti jugu, žal sem bil preveč omejen s časom, da bi si ogledal številne in zelo atraktivne kraške jame ob poti, sem pa vseeno videl, da so spomini na dolgo vojno v Vietnamu še zelo sveži, ko sem prečkal nekdanjo mejo med razdeljenim Vietnamom, v mestu Hue pa se morate ustaviti, da boste videli izjemno grobnico, ki si jo je še v času svojega življenja dal postaviti kralj Khai Dinh in nabil davke ljudstvu, da si je lahko zgradil tako nor in kičast grob. Seveda ga ljudje niso marali, sploh, ker je bil totalno priliznjen takratnim kolonizatorjem Francozom, ampak danes cel svet hodi gledat to mojstrovino. Z mano vred.

Ko sem končno prispel v Hoi An, sem avto parkiral na posebej zame rezerviranem mestu ob precej mondenem hotelu, saj so bili skoraj šokirani, ko so videli, da sem se bel turist sam pripeljal z avtom do njih. Varnostniki so se mi samo smehljali vse dni bivanja tam in se mi spoštljivo priklanjali, da mi je bilo kar nerodno. Ampak za premikanje sem tam uporabil drugo najboljše prevozno sredstvo v Vietnamu, kolo!

Tam sem se res predal vlogi turista, saj sem za začetek obiskal kuharski tečaj, ki je tam ena najboljših turističnih atrakcij, tako da so me naučili, kako narediti govejo juho, kako narediti spomladanske zvitke, vietnamsko solato in palačinke, na koncu sem pa vse svoje mojstrovine še pojedel in glasno cmokal ob odlični hrani! Ne bom zdaj kuhal za celo ekipo Volana, ampak nekaj sem se pa le naučil: vietnamska kuhinja je ena najboljših in glede na vitkost ljudi očitno tudi ena bolj zdravih na svetu in ko boste videli, kako se obdela riž, kako nastane rižev papir in zakaj je njihova jed pho tako popularna, vam bo vse jasno. Pho bi lahko zelo poenostavljeno rekel, da je naša goveja ’župca’, ker se podobno začne priprava, potem pa pač po azijsko doda razno zelenjavo in riževe rezance.

Hoi An sicer obišče ogromno turistov, ampak mesto, ki je samo malo večje od našega Maribora, ima tudi ogromno za ponuditi. Zvečer je zelo živahno na reki in ob njej, kjer je veliko ulične hrane, ki sem jo tudi sam seveda z veseljem poskusil, zelo dobre bahne delajo, to so topli sendviči z mesom po izbiri, čez dan pa sem se peljal s čolni v obliki košar po kanalih reke Thu Bon pred izlivom v morje. Pravijo, da so jih izdelali, da so se s tem izognili plačilu davkov Francozom, ker se niso šteli med čolne, čeprav so jih uporabljali že prej. Izdelani so iz bambusa, z njimi pa pluješ med gozdom kokosovih palm. Spet ena zelo turistična zadeva, vsak cent bodo poskušali potegniti iz vas, ampak je res lepa izkušnja.

Štiri dni kasneje sem že nadaljeval v svojem najbolj priljubljenem prevoznem sredstvu, J7 si je dobro spočil in zopet so naju čakale ure in ure vožnje. Jaecoo je zelo mlada znamka. Aprila bo praznovala šele 2 leti, odkar jo je ustanovil kitajski Chery za prodajo na tujih trgih, torej povsod razen na Kitajskem. Obenem so predstavili še znamko Omoda, ki sem jo tudi omenil na začetku, ta naj bi bila za bolj mlade in tehnološko osveščene kupce, Jaecoo pa malo bolj premium in za tiste, ki si želijo bolj SUVjevski avto, ki je tudi malo terenski, ker ima lahko še štirikolesni pogon.

Ni težko videti, kje so tudi črpali ideje za obliko, a ne? Itak, ker Chery proizvaja tudi land roverje, sicer pa je to kitajska znamka, ki izvozi največ avtomobilov v tujino, zato zdaj zelo veliko stavijo na ta J7, ki je v resnici zelo zanimiv avto. Že izgleda zelo atraktivno z oglato in pokončno masko, ’folk ga zelo obrajta’, kot rečemo doma. Paše točno v sredino razreda C-SUV, tudi zadaj se sedi dobro in z materiali so želeli pokazati, da je to avto, ki bo lahko zadovoljil bolj zahtevne okuse. Sploh oprema je bogata in ne bodo komplicirali z veliko paketi, saj bo večina verjetno izbrala bogatejšega od dveh, ker dobiš usnje, gretje in prezračevanje sedežev, strešno okno, dober Sonyjev zvočni sistem, vso moderno elektronsko asistenco, projekcijski zaslon in še velik 14,8-palčni osrednji zaslon, ki bi lahko imel še malo boljši oziroma bolj enostaven vmesnik za uporabo, ampak bodo to Kitajci hitro dodelali. Ker osnova je dobra, jaecoo je recimo eden zelo redkih avtov, ki zna prebrati tudi moj, za skoraj vse avte prevelik 64-gigabajtni USB-C-ključek. Vem, malenkost, ampak tudi to šteje.

In kako se pelje po vietnamskih cestah, ki so vedno izziv? Kar trdo, sem pomislil najprej, da verjetno zato, ker vseeno želi biti malo bolj trpežen, sem se pa hitro navadil in vožnja je v redu. Ne boste ga podili v ovinke, ker za to obstajajo boljši nižji avti, se pa pelje zanesljivo in lahko lepo tiho. Zvočna zatesnitev se mi zdi dobra, zato sem občasno slišal kakšnega črička tam pri strešnem oknu, potem sem pa izvedel, da so za Evropo še posebej pazili pri končni obdelavi in da so ’naši’ avti narejeni brez napak. Bomo vse že zelo kmalu preizkusili na testu!

Motor? 1,6-litrski turbobencinski štirivaljnik s 145 kilovati, ampak pri nas bo moč malo manjša zaradi strožjih omejitev glede izpustov. Menjalnik ima 7 prestav in dvojno sklopko, prestavlja čisto lepo, sicer nima ročic ob volanu, ampak sem lahko vseeno sam prestavljal z ročico, ko sem vozil po klancih dol, česar je bilo tam kar veliko. 20 centimetrov je oddaljen od tal in lahko brede po 60 centimetrov globoki vodi, ki je po mojem ne bo nikoli videl, ampak dobro je vedeti, da avto tudi to zmore, če vam bo kdaj zalilo podvoz do hiše. Ho Ši Minhu sem se tokrat izognil, kolikor se je le dalo po zelo prometnih mestnih vpadnicah, ker sem si za konec poti izbral še jug!

Mekongova delta je za kar dve Sloveniji veliko območje, kjer ima ogromna reka Mekong neštete kanale, zato je tam praktično vse pod vodo. Tudi štirikolesni pogon J7 tam ne bi pomagal. Je pa rastje zaradi obilice vode seveda tako bujno, da izgleda kot neprehodna džungla, pa imajo vseeno kar urejeno infrastrukturo. Sicer je prometa še vedno veliko, ampak je toliko mostov in cestic, da prideš skoraj povsod. Absolutno morate tja, da vidite, za kaj vse so uporabne kokosove palme, kako se izdeluje čokolada, kje lahko kupite res poceni matični mleček ali žganje s kačo, hi, hi.

Sicer je vroče, tudi soparno, ampak domačini so neverjetno prijazni, ves čas so me pozdravljali, mi mahali, lastniki prenočišč pa me gledali, kot da sem pripeljal najmanj z Lune, ker še nikoli niso gostili turista, ki bi se k njim sam pripeljal z avtom. Super destinacija za potovanje je Vietnam, ljudje so pridni, stalno nekaj delajo, prijazni, čeprav komaj znajo kaj angleško, liter bencina stane manj kot evro, prenočišča so poceni, za zadnji dan sem si privoščil malo luksuza, pa sem dal 30 evrov za 2 osebi, in hrana je zelo poceni ter predvsem odlična; sem se spet malo zredil, tako da je bil skrajni čas, da sem šel domov. Ura je tam 6 ur naprej.

Prva vožnja z jaecoojem J7 je uspela, prevozil sem 2885 kilometrov, povprečna poraba je bila 6,9 litra, avto je preživel vse ceste, kmalu pa ga boste videli tudi na naših cestah. Ključe sem vrnil v Ho Ši Minhu, nekdanjem Saigonu (zanimivo, da ima letališče še vedno oznako SGN), in ko sem pred poletom zvečer naredil še en krog peš po mestu, je bilo jasno, da priporočam vse druge lokacije prej kot to veliko in marsikje že preveč moderno mesto. Če želite uživati v tradicionalnem Vietnamu, jasno.