Katera najlepša v deželi je tej?

BMW M2 - ceste po Sloveniji

Avtor prispevka: Jure Cehner

Kaj bi bili avtomobili brez cest? Približno tisto, kar bi bila hrana brez želodca ali pa kavč brez zadnjice. Še dobro, da imamo potem avte, kot je BMW M2, da nas spomnijo na tiste najboljše!

Deli Natisni

Foto: Miha Kokalj, Gašper Miš

15. 3. 2017 ob 9:00

Komentarjev: 1

Urednik je vsakemu izmed Volanovih voditeljev zadal na prvo oko dokaj preprosto, a sila zabavno nalogo. Vsak od njih je za en dan prejel BMW-jev trenutno najbolj zabaven stroj M2 in v svojem rodnem okolišu so morali najti cesto, ki je vredna cviljenja gum tega modrega dirkača. Če vas bolj zanima avto sam kot njegovo igrišče, pa odklikajte na to povezavo. Gremo kar po abecedi:

Anže

A veste, kaj je prvo pravilo, ko je pri nas na testu takšen stroj, kot je M2? Ključe je treba čim prej pospraviti v žep in avto ne sme predolgo stati na enem mestu, da ga kdo v uredništvu ne opazi. Ko sem dobil to nalogo od urednika, sem si mislil: »Končno ena pametna od njega; da takšen avtomobil stoji pri miru, je greh!«

Živim v okolici Kranja, zato sem imel kar nekaj izbire. Kot veste, Gorenjska slovi po krasnih cestah. Po nekaj trenutkih brskanja po spominu in Googlovem zemljevidu sem se odločil. Cilj ni bil posebej zanimiv, ampak saj poznate tisti antični rek – bistvo ni v cilju, temveč v poti do tja. Ali nekaj podobnega ... No, moja začrtana pot je tista, ki je vrhunska in obenem super ideja za nedeljsko sprostitev, če imate v garaži kakšno zadevo, ki se rada zažre v ovinek. Na Jezersko sem peljal svojo igračo za en dan in potem čez prelaz na avstrijsko stran. Rima je nenamerna.

M2 je bil za takšno pot idealen. Na naši strani je cesta namreč malce slabša; govorim o švicarskem siru, ki mu cestno podjetje pravi asfalt, čeprav se, roko na srce, zadnja leta kar trudijo in jo dokaj redno prenavljajo. M2 je bil tukaj vseeno noro fin, ker ni pretrd niti prevelik. Na določenih odsekih je cesta ožja in zajetnost vozila tu nikakor ni prednost. Na slabi podlagi me sploh ni preveč pretresalo; avto je seveda trd, ni bil pa neudoben in nisem imel tistega nadležnega občutka, ki je pri športnikih hitro prisoten, ko misliš, da te bo kar nekam odbilo. Pa še bočno oporo si lahko prilagajam, da sedež moj hrbet fino stisne.

Zavojev je na teh 42 kilometrih, kolikor sem si jih začrtal, ogromno, naselij pa skoraj nič. Od Preddvora naprej je le vas Kokra, ki je sicer najdaljša vas v Sloveniji, pa potem Jezersko, kjer je tudi, ne boste verjeli, jezero in lep predel za uživanje v pogledu na Grintovec. Opazil sem, da je M2 precej miren, ko od njega nisem zahteval, kar premore, in tudi dovolj tih, zato ne dvomim, da je čisto primeren kot vsakdanji in ne le nedeljski avtomobil.

Ampak na to krasno cesto sem se podal zato, da sem si ga tudi malce privoščil, zato hitro kliknite na predvajanje videa, če še niste, in poslušajte, kako v načinu 'sport' zvok lepo doni, ko se odbija od skal ob cesti. Potegne pa tudi tako silovito, da je vseeno potrebno biti z glavo pri stvari, zadek je namreč zelo živahen. Hitra vožnja v stanju delnega spanja v tem avtu ni opcija. Na živahni zadek je potrebno nekaj privajanja. Ampak to je namen tega avta in te ceste! V redu, ceste morda ne …

Jezerski vrh, ki je na geografski meji Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, spada med lažje prevozne cestne prelaze v Alpah, saj je pozimi redko zaprt za promet. Takšnih užitkarskih avtomobilističnih podvigov pa se vseeno raje lotevajte v suhi sezoni. Prelaz je na nadmorski višini 1.218 metrov in ko ste na vrhu, se tik pred mejo ustavite na razgledni točki. Od tam boste videli skoraj celotno Jezersko. No, od te točke dalje se šele prične navzdol spuščajoča pravljica. Pa še prometa običajno ni veliko.

Pred vami se bo odprla pregledna cesta, široka, prazna in polna serpentin, kjer se lahko malo poigrate in še razgled na okolico je krasen celo pot. Enkrat so me policisti na njej že ustavili, ampak je šlo brez kazni, ker nisem bil prehiter. Le avto je bil bolj glasen, tale M2 pa je še bolj. Res se konkretno zadere, ko je treba, zato bi lahko pričakoval podobno sceno kot takrat, a je bila tokrat sreča na moji strani. Asfalt je ravno prav robat, da pnevmatike lepo primejo, pospeševanje iz ostrejših zavojev pa je vseeno dovolj razburljivo, ker rit želi pobegniti in jo elektronika neprestano umirja.

In že sem se bližal Železni Kapli, cilju za tisti dan. Oziroma vmesnemu cilju, tam itak nisem imel kaj za početi, zato sem se brez postanka podal nazaj na 'novih' 42 kilometrov ceste pred mano. Vsi zavoji nazaj grede so vendarle vedno zrcalni in je zato izkušnja čisto drugačna. Če vas bo kdo klical, kot je mene urednik na poti nazaj, pa ga le 'pozabite' poklicati nazaj, kot sem ga sam. Pa še zadnje dobronamerno opozorilo: na tej cesti, ko se bližate vrhu, rado pada kamenje in skalovje. Sicer jo redno pregledujejo, a kanček dodatne previdnosti lahko vam ali pa pnevmatiki reši življenje, zato pazljivo!

Iztok

Vozniki se sproščamo na različne načine. Eni ob prihodu na cilj zvrnete pločevinko slastnega hmeljevega napitka, drugi greste na kolo, tretji tečete … četrti pa ga kdaj pa kdaj radi potisnemo do konca. Ampak uživaška vožnja ne pomeni nujno divjanja, čeprav ob črki M težko pomislim na kaj drugega.

Ko pri Volanu razmišljamo o slikovitih cestah za snemanje, je vedno na prvem mestu Gorenjska, zato je bilo Anžetu ob tej nalogi še posebej enostavno. Običajno ob prihodu iz službe domov nimam časa na pretek, zato sem si, da bo realno, za to nalogo namenil slabo uro, kot jo ima nekdo za popoldansko telovadbo, denimo. Da ne bodo v uredništvu rekli, da so to samo izgovori za mojo lenobo, bom našel ceste tri!

Moja prva in najbližja je cesta iz Zreč do Rogle. Slabih 17 kilometrov in samo dva ovinka – levi in desni. V bistvu boste za vožnjo gor in dol porabili manj kot eno uro, sploh s takšno bavarsko raketo, kot je M2. Res se vrhunsko pelje in čeprav je cesta tukaj kar zaprta, pride krotkih 272 kilovatov oz. 370 'konjev' pri pospeševanju iz zavojev še posebej do izraza, ker ni majhen vzpon. S 396 se dvignete na 1.517 metrov. Višinska razlika je torej ogromna, pri takšnem avtu pa vam jo pritisk v ušesih še hitreje zagode. Ampak v samo 4,3 sekunde se mi je nasmeh kaj hitro prikradel nazaj na obraz. Tako hitro sem s športnim samodejnim menjalnikom namreč dosegel stotico.

Moj drugi priljubljeni asfaltni špaget pa je cesta med Hočami in Bellevuejem na Hočkem Pohorju. Malenkost krajša od prejšnje, skoraj 16 kilometrov je dolga in še bolj zaprta, ampak je čisto blizu Maribora in zato najboljša opcija za vse tempirane prebivalce štajerske prestolnice. Kljub kratkosti pa ima vseeno tisti pravi smeh-faktor, da lahko uživaš, ko slišiš malo cviljenja; da ga daš malo počez, ko ti ekipa javi, da je cesta prazna. Tukaj je nekaj zelo športnih zavojev, nekajkrat se celo malo odpre, na vrhu pa vas bo čakala še glavna nagrada - razgled na Maribor z višine 1.042 metrov, kar pomeni, da ste se vzpeli za 723 metrov. Zadihajte, nato pa dalje.

Čakala me je še zadnja cesta, da bo za vsakega nekaj. Ena za Celjane. Verjetno marsikateri novopečeni voznik pride sem preskusit svoj avto, s čimer ni čisto nič narobe, dokler se upoštevajo pravila. Podal sem se na cesto Prebold – Gabrsko. Mogoče je bolj znana kot Marija Reka. Dobrih 15 kilometrov zavojev in serpentin ter redkega prometa na cesti povezujejo Savinjsko dolino s Trbovljami. Takšne ceste so mi še posebej všeč, ko me preseneti kakšen res hud zavoj, bodisi zaprt ali pa s pravo pospeševalno ravnino ob izstrelitvi iz njega. In cesta se z 278 dvigne na 727 metrov nadmorske višine. Tudi tukaj pa velja isto pravilo kot povsod, in sicer da boste največji mir imeli v nedeljo zjutraj.

Dober športni dan je bil to, z BMWjem sva kar nekaj pokurila. Jaz natanko dva litra vode, M2 pa približno 50 litrov bencina. Vidite, tudi na mojem koncu se najde kakšna fina cesta za dušo.

Matej

Moje pravilo pri iskanju najboljših cest je - višje kot gre, bolje bo. In k sreči imamo v Sloveniji dovolj hribčkov in gora, da se lahko pripeljemo tudi zelo visoko.

Ampak, kot veste, so mi kolegi iz uredništva dali to izjemno težko nalogo, in sicer najti solidne ceste v okolici mojega kraja, kjer bo lahko BMW M2 zasijal tako, kot mora in zna. Ne, nisem sarkastičen, v mojem rodnem selu dejansko manjka kakovostnih zavojev. Kaj pa sploh imamo v okolici Ljubljane, kjer je najvišji vrh s 1.107 metri Krim? No, ja, ena cesta pa res gre v tisto smer.

Torej, Rakitna! Cesta se s slabih 300 dvigne na okoli 800 metrov in sploh ni tako slaba. Najprej se sicer pelje mimo hiš, kjer se je treba peljati lepo in umirjeno, potem pa si lahko daste tudi malo duška. BMW-jev najmanjši in najmlajši model M je tudi daleč najbolj igriv med vsemi s to legendarno oznako. Prava igračka za moške s krizo srednjih let ali pač željo po užitku je tole. Ravno prav velik je, da se lahko suvereno spopadete tudi z našimi ozkimi cestami. Tale je k sreči za splošne razmere naših regionalnih cest v kar dobrem stanju, na vrhu pa boste videli najvišje ležeče kraško polje v Sloveniji. Tudi na drugo stran proti Cerknici je zdaj asfaltirana podlaga in tukaj je bila februarja leta 1956 izmerjena druga najnižja temperatura pri nas, zelo ruskih -34 stopinj Celzija. BMW je v času snemanja kazal 26°C in priznam, da mi je ta številka bolj ustrezala kot bi mi prejšnja.

Mogoče vam bo kakšen zavoj na teh cestah v videu znan. Na njih namreč velikokrat snemamo, ker so enostavno blizu in ob določenih urah ni veliko prometa. Še ena zna biti zabavna na nekaterih odsekih, pelje pa skozi dolino Besnice vzhodno od Ljubljane in če bi se peljal do konca, bi prišel praktično do Litije. Res, da se ne vzpne niti za 300 metrov, je pa zato nekaj ovinkov prav finih, da sem še bolj trdno prijel za volan. Celo pot sem se spraševal, zakaj bi želel še večji in močnejši avto, če se potem z njim počutiš kot slon v trgovini s porcelanom, tale mala zadeva pa je okretna kot miš.

Kolikor je vožnja nemara v veselje, je tale naloga zame toliko bolj zahtevna. Z BMW-jevo navigacijo sem si pomagal z iskanjem, kaj je v okolici še na izbiro, ker so mi prav posebej zabičali, da mora biti res blizu. Anže in Iztok se ponašata s svojimi višjimi hribi, ampak nimata pa Lučin!

Pa sem se podal še na eno v bližini prestolnice, kjer poteka mednarodna gorsko-hitrostna dirka. Proga, ki je speljana po cesti, je dolga 3.900 metrov in ima pet res hudih zavojev. Ker je podlaga dobra, se tudi takšen BMW dobro drži, če ga namenoma ne spravite počez. In skoraj po vsej dolžini je postavljena zaščitna ograja, če se zgodi kakšna neumnost. S 370 'konji', zadnjim pogonom in izklopljenim ESP se lahko neizrekljivosti kar hitro pripetijo, zato je glava na pravem mestu tu še bolj potrebna kot sicer. Kako bi bilo fletno, če bi bil 'špaget' še malce daljši, ampak ni krize, se zapeljemo pač dvakrat, kajne? Tako sem šel še v drugo, tretje, četrto ... da sem preizkusil še zavore. Ni bilo večjih težav, so očitno opravile svoje delo, če sem uspel dostaviti posnetke v montažo.

Bistvo takšnih petard torej ni, da so zdravilo za tiste, ki imamo že kakšen siv, ampak res komaj opazen las, ampak da pokažemo Anžetu in Iztoku, da je tudi v okolici Ljubljane lahko kakšna fina asfaltna vijuga.

Vemo, da je podobnih cest v Sloveniji še kar nekaj. Morda nam lahko kakšno svetujete še sami, kar veliko pa smo jih obdelali že na tej povezavi.

1 / 45

BMW%2520M2,%2520Zgornje%2520Jezersko%2520(22).jpg

Komentarji

(25. 11. 2020 ob 00.35)

Komentarji uporabnikov

Ni slike

tr00per pravi:

Meni ena ljubših je, čeprav na določenih odsekih precej utrujena in ozka je celotna trasa med Škofjo Loko čez Železnike in Petrovo Brdo vse do Mosta na Soči. Pa jasno, Črni Kal-Sočerga, ki v vasi Gračišče ponuja še super gostilno

(pred 3 leti )

NAJBOLJ KOMENTIRANO