Z amarokom v Maroku

aMaroko

Avtor prispevka: Matej Mihinjač

Tako kot številni avtomobilski proizvajalci, ki testirajo svoje avtomobile, smo se tudi mi odločili za en 'hardcore test' v različnih okoljih. Našega amaroka smo zapeljali na sneg in na drugo celino v puščavo!

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

13. 3. 2012 ob 19:52

Komentarjev: 0

Ko smo ga odkopali iz meter in pol globokega snega, se je pričela pustolovščina na drugo celino. Vse skupaj se je v bistvu začelo kot besedna igra. Amarok in Maroko. Skupaj aMaroko in seveda je bilo treba to tudi udejanjiti. Vožnje bo veliko, o tem ni dvoma, so bile prve misli. Tudi stroškov ne bo malo. Ampak pustolovska žilica ni dala miru in prišel je konec januarja, ko je bil predviden odhod. Na pot bova šla dva. Priprave niso bile dolge pa bi morale biti. Če ne drugega, vsaj malo več opreme za reševanje iz presnetega puščavskega peska bi bilo potrebno vzeti s seboj…

Prva etapa po Evropi je bila dolgočasna kot malokaj! Pač, prevoziti je potrebno tistih 2 jurja in pol kilometrov do trajekta in to traja. In traja… Vmes sva zato raje naredila kratek postanek v Španiji in nato zgodaj zjutraj odrinila do Algecirasa na jugu, od koder pelje na drugo stran trajekt. Veličasten je pogled na Gibraltar, čez pa se lepo vidi črna celina. Vožnja s trajektom traja slabo uro, za 4,5 metra dolg avto in dve osebi pa je stala 264 evrov. Da je amarok skoraj meter daljši, k sreči ni bilo potrebno nikomur opravičevati. In ko sva priplula čez, še nisva bila v Maroku, temveč Španiji. In potem je prišlo tisto najlepše, urejanje dokumentov.

Uro in pol sva prebila na meji, da sem uredil papirje, pomagali pa so mi trije sumljivi tipi z 'uradnimi' značkami, ki so me na koncu stali 40 evrov. Ampak se splača, ker gre hitreje in imajo očitno nek fin skriti dogovor s policaji in cariniki.

Prvi postanek je bil v gorah Rif, v mestu Chefchaouen, kjer je bilo dan pred prihodom zvečer 20 stopinj, naslednji pa 7 in močno je deževalo, tako da sva čimprej odrinila naprej na jug. Je pa to krasno mesto, ki ga v času sezone oblegajo turisti, ker imajo dober ovčji sir in ročno narejene izdelke. Najbolj pa slovi po modro obarvanih fasadah hiš v medini, ki je na trenutke kar preveč kičasto.

Zjutraj sem upal, da je z amarokom vse ok, ker so se ponoči na parkirišču ves čas potikali čudni tipi, večer prej pa mi je lokalec takoj hotel prodati hašiš in sem ga podkupil z enim pivom, zaradi česar mi je obljubil, da bo pazil nanj. Z amarokom je bilo potem vse v redu, sem pa v naslednjem mestu, ki se imenuje Fes, spet skoraj izgubil živce zaradi vsiljivih domačinov. Vsak bi bil rad tvoj vodič in tudi če mu stokrat rečeš, naj gre stran, še kar sili vate. In po nekaj časa za to vsiljivost seveda zahteva še denar, tako da je pri nama z Anžetom na koncu zelo malo manjkalo, da ni prišlo do pretepa, zato se pazite prijaznih pomočnikov!

V Fesu, ki je bil včasih glavno mesto, je sicer največja medina v Maroku in baje največji urbani del mesta na svetu, kjer avtomobili nimajo vstopa. Velik del mesta je tako tudi pod Unescovo zaščito. Ni slabo, pravzaprav je navdušujoče videti toliko ulic in ljudi, je pa vse zelo umazano in polno potepuških mačk. Tako da je bila to bolj preizkušnja za naju, amaroka pa je glavno še čakalo! Prenočil je v garaži zraven hotela, kjer je cena 2,7 evra na dan, ampak ker je to velik avto, so si pač izmislili ceno 5 evrov. Ja, predvsem to je Maroko.

Tisti dan je bila pred nama zelo dolga etapa, ker sva imela namen prevoziti kakšnih 500 kilometrov do puščave, najprej pa priti iz Fesa, kjer je promet kar pester, čeprav ne tako neznosen kot kasneje v Marakešu. In nafta je tisti čas v Maroku stala preračunano le okoli 70 centov, kar je bilo pol manj kot pri nas, tako da je vožnja dejansko precej poceni.

Pot na jug je krasna. Vozite se čez gorovje Atlas in vmes zamenjate vse mogoče pokrajine. Od prave zime na gorskih cestah, do ogromnih puščavskih planjav na 1500 metrih nadmorske višine, ki izgleda kot v Arizoni, potem gre cesta čez pravi kanjon in na koncu mimo ogromne oaze pripelje v puščavo, kamor si večina najbolj želi priti. Imam pa dve priporočili: prvo, obvezno imejte avto, ki ima notranje kroženje zraka, ker je večina maroških avtomobilov v tako obupnem stanju, da se boste za njimi zadušili. Od kakšnih se tako kadi, da izgleda kot da gorijo. In drugo, imejte konkreten avto kot je amarok. Z Anžetom sva se hecala, da sva uničila že šest navadnih avtomobilov, ko sva na kakšni luknji tako grdo poskočila, da bi pri recimo golfu odpadlo kolo.

Po celem dnevu sva zelo pozno v temi le prišla do Sahare! In v berberski vasi Merzouga našla krasno tradicionalno hišo gostov, kjer sva dva spala za 70 evrov, kar ni zelo poceni, ni pa tudi posebej drago, sploh glede na njihovo prijaznost in okolje, kjer se boste počutili kot pravi domačin. Lastnik naju je takoj sprejel kot prijatelja, veliko ga je zanimalo o Slovencih, ker nas pri njemu še ni bilo. In seveda naju je imel rad, ker sva imela s seboj pivo!

Naslednji dan pa končno tisto, za kar smo z amarokom sploh prišli 3500 kilometrov daleč: sipine! Končno je bilo potrebno vklopiti štirikolesni pogon in tokrat se je moral amarok kar pošteno potruditi. Dejstvo je, da je amarok precej težek, motor pa, sploh v nizkih vrtljajih, kljub dvema turbinama zaradi premajhne delovne prostornine enostavno prešibek. Lokalci imajo vsaj šestvaljne turbodizle, še raje pa bencinske V8, da letijo po sipinah kot da jih ni. Tukaj imajo vsi land cruiserje, ampak so se jim ob pogledu na najinega amaroka oči kar svetile, tako da je očitno pravi tudi za njih. Največja prednost takšnega pick-upa je, da lahko vzameš s seboj res ogromno robe pa gre še vedno zelo dobro po terenu. In amarok je povrhu vsega še izredno udoben in varčen. Povprečna poraba je bila pod devetimi litri. Sicer pa nisva imela pravih gum za kakšne hude podvige. No, k sreči niso povsod sipine, podlaga je marsikje tudi zelo groba in tam je amarok lezel kot kuščar. Na pesku je potrebno zelo paziti, da ne stakneš kakšne skrite skale, tako kot v snegu. Avto kar plava ves čas, z njim pa moraš biti zelo nežen, precej bolj kot na klasičnem terenu. V klanec s polnim plinom, dol pa lepo počasi.

Okolje težko opišeš z besedami, ker je enostavno noro. Za navdušence vožnje po brezpotjih so tam nebesa. Ker v tistem delu Maroka pred kratkim še ceste niso imeli, kaj šele elektrike in vodovoda, je narava še zelo neokrnjena. Se je pa v zadnjem času od obiska Hillary Clinton leta '98 turizem zelo povečal, zato me kar skrbi, kako bo tukaj čez, ne vem, 10 let. Tudi temperatura je pošteno narasla v primerjavi s severom, bilo je že skoraj 20 stopinj in to na začetku februarja, ko je bilo doma minus 10. Še bolj noro pa je to, da je vse skupaj na majhnem prostoru. Za mano so bile sipine, spodaj črna puščava z vulkansko podlago, malo naprej oaza, pripeljal pa sem se po rečni strugi. In tam sem bil čisto sam. Par kamel, nomadov in to je to. Čisti užitek!

Za vodenje po poteh okoli sipin Erg Chebbi sem si najel vodiča, za katerega sem dal 40 evrov in pokazal mi je res veliko vsega, celo fosile, ki jih je vse polno na skalah in kamnih po puščavi. Pred potjo pa sem pri AMZS zamenjal še gume na amaroku in dal gor kar zimsko-letne, ker sem pričakoval praktično vse, od zime do poletja, čeprav jih sam ne maram preveč, ker niso res dobre ne poleti, ne pozimi. So pa ok na soli, ki jo najdete v oazi, tako da ne, tisto v videu ni sneg.

Pred temo je bilo potrebno za prispevek za oddajo posneti še nekaj vožnje po sipinah in seveda se mi je uspelo že po dveh kucljih konkretno zakopati v pesek. Zadeva najprej sploh ni izgledala tako brezupno, kot je kasneje postala. Z nekaj lopatanja in dilami, ki sva jih vzela s seboj, sva ga uspela premakniti za nekaj metrov nazaj, potem pa se je amarok dokončno ulegel na trebuh in kljub dobri uri kopanja in truda ni želel ne naprej, ne nazaj. Hitro je postajalo temno in k sreči le na obrobju puščave maroškim prijateljem lastnika hotela ni bilo težko najti dveh naivnežev po telefonskem klicu na pomoč, za katerega sem mimogrede v manj kot štirih minutah odštel 15 evrov. Nekaj denarja sem na koncu stisnil v roke tudi šoferju rešilnega land cruiserja, ki je pametno ostal na trdi podlagi, tako da se pri takšnih podvigih vedno splača imeti s seboj še en avto! Saj sem vse to dobro vedel in tudi izkušenj z vožnjo po puščavi sem imel že kar nekaj, ampak tiste prve sipine so izgledale tako nedolžno, da si nikoli ne bi mislil, da so lahko tako zahrbtne. Mimogrede, prva stvar, ki jo je vprašal 'rešitelj', je bila, če je z avtom vse ok. Seveda, mu odgovorim. In pravi, da je najpogostejša stvar, ki jo naredijo vozniki, ta, da pokvarijo avtomobil, ko ga neusmiljeno priganjajo in upajo, da bo že nekam zlezel. To si vsekakor velja zapomniti, če mislite kdaj sami na podobno pot.

Zvečer smo v hotelu seveda skupaj zalili minulo avanturo in se dobro nasmejali na najin račun, no, že zjutraj pa je pot vodila nazaj proti severu, naslednja točka je bila Marakeš, v originalu Marrakech. Pot je bila spet prelepa, najlepša cesta do zdaj. Najprej je peljala čez kamnito puščavo, nato mimo mesta Ourzazatte, kjer so številni filmski studiji in kjer snemajo veliko filmov, potem pa se je spet povzpela na Atlas. Preko 2200 metrov nadmorske višine pelje, za ljubitelje vožnje pa je tam res izjemna cesta. V Marrakech sva prišla ponoči, vmes povozila eno mačko in skoraj dve uri porabila, da sva v labirintu ulic našla svoj hotel. In promet je tam v centru obupen. Pravil ni, ravnaš se bolj po občutku. Tisti, ki imate za volanom slabe živce, tam ne želite voziti, verjemite.

Nazaj grede si nisem mogel kaj, da se ne bi ustavil še ob Atlantiku v prijetnem obalnem mestecu Asilah. Na poti mi je krasno pomagal tudi garmin, čeprav karte še niso tako podrobne kot recimo v Evropi, tako da to nikakor ne sme biti edina orientacija, sicer pa sem v dar v puščavi dobil še nomadski kompas, tako da se res nisem mogel izgubiti!

V dobrem tednu dni sva z Anžetom naredila skoraj 8 tisoč kilometrov, za kar moraš biti malo nor. Na zasneženi cesti sva uspela pridelati razpoko na šipi od nasprotnega avta, sicer pa je tudi folija kar dobro zaščitila pločevino pred afriškimi rokami in praskami. In umazanijo. Kakšnih 2.000 evrov boste porabili za takšno pot, vsem, ki imate dovolj časa in avanturistično žilico, pa jo nadvse priporočam. Sploh z amarokom, ki se je na tem doolgem testu krasno odrezal! Pa še kakšno dobro delo lahko naredite dol, čeprav imajo otroci veliko raje kot čokoladice denar!