Peugeot RCZ asphalt edition v Cognacu

In v glavni vlogi se je tokrat pojavil peugeot RCZ. Z 1,6-litrskim turbobencinskim motorjem, ki ga je Francoski navezi PSA pomagal razviti novodobni specialist za turbomotorje – nemški BMW. In ker sem si za cilj določil prav posebno mesto, ki je še posebej znano po eni zelo prestižni in fini pijači, tudi RCZ ni smel biti čisto navaden, ampak asphalt edition!

Do Atlantika sem prevozil 1527 kilometrov v 18 urah. Lahko bi se sicer kakšne tri ure manj, če bi šel čez Italijo, ampak bi bila tista pot še kakšnih 100 evrov dražja. Pa že ta ni bila poceni. Do tja sem porabil 270 evrov pa je peugeot z 200 'konji' v povprečju popil le 6,8 litra bencina na 100 kilometrov, kar je za takšen avtomobil v bistvu odličen rezultat. Seveda je potrebno upoštevati omejitve v Švici in Franciji, ki so na večini odsekov med 100 in 120 km/h, zato se tudi pot tako vleče, ampak vseeno. Drugih posebnosti pa med potjo ni bilo. V bistvu en sam dolgčas, še celo narava ni nič posebnega, ko enkrat pripeljete do Francije. Pretežno gre cesta po deželi, ki je enkrat manj, drugič bolj hribovita in še najlepše je bilo dejansko v okolici mesta Cognac, ker so vseokrog zelo lepo urejeni nasadi trte.

Tudi samo mesto je zelo lepo in se ga vsekakor splača obiskati. V njem se odraža bogata zgodovina, ki je posledica zelo živahnega trgovanja. Nekoč so trgovali s soljo, kasneje z vinom, danes pa tam poteka proizvodnja konjaka, ki ga lahko tako imenujejo samo oni. Pri nas mu rečemo recimo vinjak. Med vožnjo po Cognacu boste videli krasne stavbe, ki so jih zgradili med 15. in 18. stoletjem, nekaj muzejev, poleti, ko je tam največ turistov, pa je skok v Atlantik le tričetrt ure stran. Lokalci so se z orošenimi očmi spominjali časov, ko so bogate 'konjak' družine še živele tam in med njih delile denar, mesto pa je odlično živelo od davkov. Danes je vse skupaj le še bleda senca nekdanjega življenja, veliko je nezaposlenosti, mladi odhajajo, destilarne pa so v lasti megakorporacij in svetovnega kapitala.

Pred povratkom naslednji dan me je čakalo še snemanje RCZja, zato je bilo seveda potrebno poiskati še kakšno fino cesto, da tudi peugeot zadiha s polnimi pljuči. Našel sem jih južno od Cognaca, kjer raste trta, le megla je malo kazila razgled. Ampak ni bilo slabo!

Še enkrat sem se prepričal, da turbina z veseljem pomaga 1,6-litrskemu agregatu do 147 kilovatov največje moči in 275 Nm navora, če plin pohodite do konca. Do 100 kilometrov na uro pospeši v 7,5 sekunde, tako da vas z zmogljivostmi ne bo razočaral. Sam pogrešam še več občutka na volanu, kar je težava vseh takšnih avtomobilov, ki imajo turbomotor in pogon spredaj. Pogon zadaj so pri Peugeotu le pobožne želje.

In škoda, da se niso oblikovalci bolj potrudili in naredili bolj posebne še notranjosti, ki je tako skoraj enaka kot pri ostalih običajnih peugeotih. Ob takšni zunanjosti bi se to res spodobilo! Je pa preglednost nazaj po zaslugi ogromne šipe odlična in prostora za dva povsem dovolj. Za štiri pač ne, kot pravijo pri Peugeotu, in podvozje je na slabih cestah precej neudobno in glasno. Ampak, če realno pomislim, v tem avtu sem sedel dva dneva pa me še vedno ni bolela hrbtenica in noge so brezhibno delovale. Očitno se tudi s takšnim privlačnim športnim avtomobilom, kot je peugeot RCZ, da peljati daleč. Več takšnih, prosim!