Peugeot RCZ asphalt edition v Cognacu

Peugeot RCZ & Cognac

Avtor prispevka: Matej Mihinjač

Manjši športniki veljajo za neudobne avtomobile. Pa so res? Sva šla s sodelavcem Anžetom najprej do Avstrije in je bilo preblizu. Pa naprej do Švice in je prehitro minilo. Pa naprej čez Francijo vse do Atlantika.

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

5. 3. 2012 ob 21:25

Komentarjev: 0

In v glavni vlogi se je tokrat pojavil peugeot RCZ. Z 1,6-litrskim turbobencinskim motorjem, ki ga je Francoski navezi PSA pomagal razviti novodobni specialist za turbomotorje – nemški BMW. In ker sem si za cilj določil prav posebno mesto, ki je še posebej znano po eni zelo prestižni in fini pijači, tudi RCZ ni smel biti čisto navaden, ampak asphalt edition!

Samo 800 so jih naredili in ne morete ga več kupiti. Ja, očitno so kupce posebna mat-barva, ekstra platišča in bogata oprema čisto navdušili. Ampak ne bojte se, Peugeot pripravlja nove posebne različice in čez kakšno leto ga bodo celo malo osvežili. Pa ne vem, zakaj, ker izgleda fantastično, nič mu ne manjka. Tudi če mu zlobni jeziki očitajo podobnost z audijem TT, se meni še vedno zdi zelo poseben. TT nima strehe double bubble. Ali pa tako velikega leva! In verjetno še ni bil parkiran pred vilo, v kateri je nekoč stanoval sam Remy Martin, danes pa je urejen sploh ne drag hotel z zelo zanimivimi sobami. Ena se imenuje konjak in v njej nad vami med spanjem lebdijo številne steklenice opojne pijače. Žal prazne.

Do Atlantika sem prevozil 1527 kilometrov v 18 urah. Lahko bi se sicer kakšne tri ure manj, če bi šel čez Italijo, ampak bi bila tista pot še kakšnih 100 evrov dražja. Pa že ta ni bila poceni. Do tja sem porabil 270 evrov pa je peugeot z 200 'konji' v povprečju popil le 6,8 litra bencina na 100 kilometrov, kar je za takšen avtomobil v bistvu odličen rezultat. Seveda je potrebno upoštevati omejitve v Švici in Franciji, ki so na večini odsekov med 100 in 120 km/h, zato se tudi pot tako vleče, ampak vseeno. Drugih posebnosti pa med potjo ni bilo. V bistvu en sam dolgčas, še celo narava ni nič posebnega, ko enkrat pripeljete do Francije. Pretežno gre cesta po deželi, ki je enkrat manj, drugič bolj hribovita in še najlepše je bilo dejansko v okolici mesta Cognac, ker so vseokrog zelo lepo urejeni nasadi trte.

Tudi samo mesto je zelo lepo in se ga vsekakor splača obiskati. V njem se odraža bogata zgodovina, ki je posledica zelo živahnega trgovanja. Nekoč so trgovali s soljo, kasneje z vinom, danes pa tam poteka proizvodnja konjaka, ki ga lahko tako imenujejo samo oni. Pri nas mu rečemo recimo vinjak. Med vožnjo po Cognacu boste videli krasne stavbe, ki so jih zgradili med 15. in 18. stoletjem, nekaj muzejev, poleti, ko je tam največ turistov, pa je skok v Atlantik le tričetrt ure stran. Lokalci so se z orošenimi očmi spominjali časov, ko so bogate 'konjak' družine še živele tam in med njih delile denar, mesto pa je odlično živelo od davkov. Danes je vse skupaj le še bleda senca nekdanjega življenja, veliko je nezaposlenosti, mladi odhajajo, destilarne pa so v lasti megakorporacij in svetovnega kapitala.

Kljub za obisk zelo neugodnemu času sredi zime sem uspel najti eno lokalno destilarno in si ogledati proizvodnjo, ki me je navdušila, saj v živo še nisem videl, kako nastaja ta, meni zelo priljubljena žgana pijača. K sreči sem imel s seboj tudi Anžeta, ki je nazaj do hotela poprijel za volan, kljub vsemu pa degustacija dveh vzorcev ni potekala tako kot navadno v domovini, ko je najbolje, da prenočiš kar v kleti. Ljudje imajo tam očitno preveč dela… Sicer pa je prostor, kjer poteka destilacija, kar impresiven. V velikem 25-hektolitrskem kotlu kuhajo vino, iz katerega po dnevu in pol nastane 70-odstotni destilat, ki ga poetično imenujejo eau de vie – voda življenja. In tistega, ki sem sam opazoval, so v bistvu pričeli kuhati ravno, ko sem šel od doma. No, seveda pa to še ni konjak. Vsaj tri leta se mora starati v hrastovih sodih, da ga lahko dajo na trg. So pa nekateri še bistveno starejši in to daje tej močni pijači takšen prestiž. Tudi 200 let so kakšni lahko stari. V obiskani destilarni so se recimo z njim ukvarjale že štiri generacije.

Pred povratkom naslednji dan me je čakalo še snemanje RCZja, zato je bilo seveda potrebno poiskati še kakšno fino cesto, da tudi peugeot zadiha s polnimi pljuči. Našel sem jih južno od Cognaca, kjer raste trta, le megla je malo kazila razgled. Ampak ni bilo slabo!

Še enkrat sem se prepričal, da turbina z veseljem pomaga 1,6-litrskemu agregatu do 147 kilovatov največje moči in 275 Nm navora, če plin pohodite do konca. Do 100 kilometrov na uro pospeši v 7,5 sekunde, tako da vas z zmogljivostmi ne bo razočaral. Sam pogrešam še več občutka na volanu, kar je težava vseh takšnih avtomobilov, ki imajo turbomotor in pogon spredaj. Pogon zadaj so pri Peugeotu le pobožne želje.

In škoda, da se niso oblikovalci bolj potrudili in naredili bolj posebne še notranjosti, ki je tako skoraj enaka kot pri ostalih običajnih peugeotih. Ob takšni zunanjosti bi se to res spodobilo! Je pa preglednost nazaj po zaslugi ogromne šipe odlična in prostora za dva povsem dovolj. Za štiri pač ne, kot pravijo pri Peugeotu, in podvozje je na slabih cestah precej neudobno in glasno. Ampak, če realno pomislim, v tem avtu sem sedel dva dneva pa me še vedno ni bolela hrbtenica in noge so brezhibno delovale. Očitno se tudi s takšnim privlačnim športnim avtomobilom, kot je peugeot RCZ, da peljati daleč. Več takšnih, prosim!