Argentina: Pri Volanu pravimo, da če hočeš poskusiti nekaj, po čemer zadevo pozna ves svet, moraš pač tja, od koder to izhaja.
Stokrat sem že slišal za argentinske zrezke, da so najboljši na svetu in oh-in-sploh in zakaj bi iskal restavracije doma, če je original pač v Argentini? Odletiš na južno poloblo, poiščeš bajto, na kateri piše ’parilla’, in ješ odličen zrezek za 7 evrov, v Buenos Airesu pa pač za 15. Enako kot zrezek stane najdražja buteljka dobrega lokalnega vina, čeprav imamo po mojem skromnem mnenju doma vsaj za razred boljšega, če ne dva. Drugače je, če naročite čilensko vino, ki seveda slovi po vsem svetu.
Na naših potovanjih smo se že marsikaj naučili, na primer, da si je treba pred dolgo vožnjo vzeti kakšen dan za počitek, da se navadiš na novo okolje. Dobro, časovna razlika je v primeru Argentine samo 4 ure, tako da nismo imeli težav s spanjem, smo jih pa imeli z velikostjo te daljne dežele. Ja, kljub vsem izkušnjam smo spet pretiravali in že prva dva dneva smo naredili 1.500 kilometrov, 2-krat po 10 ur vožnje in obakrat na cilju izžeti, tako da se je res prileglo poležavanje na plaži en dan. Mimogrede, ker vem, da vas zanima: cena litrskega piva na plaži je približno 4 evre zdaj, ko je argentinski peso tako poceni v primerjavi z evrom.
Bilo je 32 stopinj, januarja, noben med nami se ni pritoževal, je pa res, da v mestu Las Grutas, kjer je bil naš drugi postanek, 500 kilometrov okoli ni bilo skoraj ničesar. Tudi pot do tja je bila zelo dolgočasna, enolična, hribov ni, povsod sama trava in občasno govedo ter kakšna konj in ovca. Ljudi pa nič. Še avti so na cestah tam precej redki, da ne govorim o bencinskih črpalkah, zato je potrebno vseeno malo bolj planirati posamezne etape poti. To smo ugotovili že prvi dan poti z obale proti zahodu, ko smo komaj našli gorivo v skoraj edinem kraju na sedem ur dolgi poti. Cena litra nafte je okoli 90 centov.
Povprečen Slovenec si zelo težko predstavlja, kako velika dežela je to. Tudi če je ’samo’ 8. največja država na svetu, je kar 137-krat večja od naše kokoške! 137-krat! To pomeni, da cestam kar ni konca in da so ravne kot črta. Tudi precej suho je, marsikje so jezera izsušena in je ostala samo sol, boste pa povsod videli ogromno goveda, to pa ja! Tretji na svetu so po proizvodnji govejega mesa. Še en uporaben nasvet poleg tega, da imejte vedno s seboj preveč vode: ko greste na pot, vzemite še eno veliko vrečo iz polivinila, ker so ceste ponekod makadamske in boste imeli vse prašno v potovalkah in kovčkih.
Bolj, ko smo se približevali zahodu, bolj močno je pihal veter, narava pa je postajala izjemno razgibana in barvita ob prehodu v poletje. San Carlos de Bariloche je sicer eno najbolj priljubljenih mest v Patagoniji, ker je super izhodišče za vse navdušene pohodnike, pozimi smučarje, mi pa smo se mu kar na hitro izognili, ker je tam največ turistov. Legenda pravi, da naj bi tam po vojni živel tudi Hitler s svojo Evo. Za nas pa je bil zanimiv samo toliko, da smo pojedli en odličen zrezek z izjemnim razgledom na jezero. Lastnik restavracije je bil iz Trsta, tako da so tudi prijateljstva tam daleč hitro sklenjena.
Dva dneva, to je 18 ur in približno 1.300 kilometrov vožnje naprej od morja, pa 3.000 metrov višje smo se torej znašli v najdaljšem gorstvu na svetu, kjer smo Slovenci preplezali ogromno prvenstvenih smeri, še danes nas svet pozna po njih! To so Andi in naš prvi pravi vzpon je bil na vulkan Tromen. Cesta do vznožja se je povzpela na 2.200 metrov nad morje, naivno pa smo upali, da bo šla še višje.
Vrh stratovulkana je 4.114 metrov visoko, tisti dan je bil delno v oblakih in precej močnem vetru, nam pa je na nogah po zelo zahtevni neutrjeni podlagi uspelo prilesti nekaj preko 3.000 metrov. Višje tokrat ne, da smo lahko še pravočasno pobegnili mraku v dolino do naslednjega prenočišča. Navigacija je pokazala, da je do cilja nekje 20 kilometrov, torej v ’najslabšem’ primeru 40 minut vožnje … in ne bi se mogla zmotiti bolj. Pot nas je namreč vodila po makadamski in skalni cesti, kjer se verjetno ni nihče peljal že nekaj let. Ostri kamni, kotanje, ponekod udrto cestišče, vse to je pomenilo, da je bila povprečna hitrost nekje 10 km/h, vožnja pa je trajala zelo nervozni dve uri. Čisto drugače je, ko se nekje v bližini civilizacije podaš na brezpotje in lahko pokličeš pomoč, tam pa, sredi ničesar, brez mobilnega signala in v hitro bližajoči noči, ni bilo druge kot upanje na srečo. In k sreči nam je uspelo, velike zasluge tu je imel ravno amarok, saj bi karkoli manj terenskega že zdavnaj obstalo.
Zakaj amarok? Prvič, ker smo želeli spoznati domovino našega nekdaj službenega amaroka, s katerim smo prav tako naredili nekatere nore podvige in ki je nastal prav tam, v argentinski tovarni Pacheco. Drugič, ker se je zdelo, kot da je tam najbolje prodajano vozilo, toliko jih srečate, in tretjič, ker njihove ceste včasih zahtevajo tudi takšen stroj. Sej niso vse ceste tako slabe, večinoma so super, pride pa kdaj kakšna luknja ali teren, kot je presenetil nas.
Pri nas so po prenovi začeli prodajati samo amarok z dizelskim V6, tam pa imajo še vedno tudi štirivaljne; naš je bil 2,0 biturbo TDI s 132 kW, torej 180 ’konji’, pa 420 Nm navora. Brez težav vleče v strme klance Andov in vulkanov, lahko se spopade s kar 100-odstotnim naklonom in brede po 50 centimetrov globoki vodi. Imel je tudi stalni štirikolesni pogon z mehanskim diferencialom in še zaporo zadnjega diferenciala, če postane podlaga preveč zahtevna, sicer pa je vožnja zelo enostavna s samodejnim menjalnikom. Daš v D in amarok praktično vse naredi sam tudi na cestah, kjer bi se večina avtov ustavila. Osem prestav ima, zato lepo grize v klance, prestavljate pa lahko tudi sami s prestavnima ušesoma ob volanu za vožnjo po strmih klancih navzdol. Navdušila sta nas sprednja sedeža z ergonomskim certifikatom AGR, tako da ni bilo težko sedeti v amaroku tudi po 12 ur na dan!
Pot nas je naprej vodila po znameniti Ruta quarenta, torej ’cesti 40’, ki je ena od najdaljših cest na svetu, verjetno tudi najlepših, pa tudi neizprosnih po vseh truplih in razbitinah, ki smo jih videli ob cesti. Severno od mesta Buta Ranquill, kjer niti ena ulica nima asfalta, nas je zopet pričakal priljubljen makadam za naslednjih 200 kilometrov, ampak dolina, kamor nas je cesta pripeljala, je bila pa res nekaj, česar ne pozabiš kar tako. Skupina vulkanov Cochiquito je namreč zalila celotno površino ogromne doline, 8 stožcev ima, med izjemnimi nanosi lave pa si je pot utrla še reka in poskrbela za slikovito sotesko iz črnih kamnin. Ko smo se ustavili, da smo naredili nekaj posnetkov, je bilo 32 stopinj in nešteto komarjev, ampak je bilo še kako vredno postanka.
Ruto quarenta, ki pelje čez kar 20 nacionalnih parkov, so začeli graditi že leta 1935 in smo naivno mislili, da bo povsod asfalt, zato nam je tudi postalo jasno, od kod takšna priljubljenost za vozila, kot je amarok. Lani so samo v Argentini prodali preko 18 tisoč amarokov, od leta 2010 pa skoraj 150 tisoč. To pa je številka! Sicer je najbolj popularen avto tam že skoraj 20 let volkswagen gol, to je nekakšen južnoameriški polo, med pickupi vodi hilux, amarok je pa že sedem let na drugem mestu po prodaji in v takšni temno sivi barvi, kot je bil naš, tudi najbolj popularen poleg črne in modre.
Na poti do najvišje točke na naši poti smo prespali v mestu San Rafael, tam nas je ob močnem vetru ujel tudi dež, naslednji dan pa se je v gorah lepo zjasnilo in zopet smo uživali v naravi, ki jo sanjam še danes. Malo pred Mendozo smo zavili na zahod po še eni znameniti in zelo pomembni cesti 7 proti Čilu, ki povezuje ti veliki južnoameriški državi. Tudi za volanom postaneš lačen, zato je bil obvezen še postanek v mestecu Uspallata na 1.800 metrih nad morjem, kjer smo si privoščili choripan, topel svež sendvič z govejo-svinjsko klobaso, rahlo pikanten, prerezan na pol in zelo nasiten.
Ko smo prilezli na vrh prelaza kar 3.800 metrov visoko, je bilo kar nekaj pogumnih turistov, ki so se peš podali še višje in obstali le nekaj 100 metrov od avta, ker enostavno niso mogli dihati. Ja, višina in redek zrak te lahko kar hitro zdelata, ampak Slovenci, vajeni gora, smo švignili mimo njih ter se hitro znašli nad štirimi tisočaki, kjer slike res bolje opišejo razgled, ki se nam je ponujal, kot moje besede. Seveda smo kot na dlani videli tudi najvišji vrh zahodne in južne poloble Aconcagua. Visok je kar 6.960 metrov in velja za najvišji vrh na svetu, za katerega ne potrebujete nobene plezalne opreme, je pa seveda na vrhu zračni tlak samo še 40 odstotkov tistega, kolikor znaša ob morju, zato ga uspešno osvoji le tretjina, zaradi podcenjevanja vremena in sposobnosti pa jih je že zelo veliko tudi za večno ostalo tam.
Ko smo se nagledali tudi tega ogromnega stratovulkana, je bil čas za dolg povratek proti Buenos Airesu. Dva dni vožnje kasneje smo se torej znašli v ogromni prestolnici, ki šteje več kot 15 milijonov ljudi. Promet je tam malo drugačen kot na naši dolgi poti po deželi, zato imajo tudi najširšo avenijo na svetu, Avenijo 9. julija, ki ima kar 14 pasov, po 7 na vsaki strani, pa še po 2 povezovalna. Vse skupaj do 18 pasov! Široka je 140 metrov in pelje tudi mimo znamenitega obeliska, ki obeležuje 400 let mesta.
Za nas je bila ena od znamenitosti Argentine seveda tudi amarok, toliko jih je na cestah, saj so jih v tovarni Pacheco, kamor smo ga vrnili, proizvedli že več kot pol milijona. Samo lani preko 60 tisoč. Prevozili smo 5.338 kilometrov, videli nekaj najbolj norih cest, izjemnih vulkanov, popili kar nekaj piva in pojedli veliko mesa ... ni slabo za januar.
Dežela, kjer je doma amarok
Beri dalje