Vsa pričakovanja so bila seveda upravičena! Morda niso ravno NAJvišje ceste na svetu, celo v Peruju smo bili pred leti na eni še kakšnih 100 metrov višje, ampak v povprečju peljejo pa prelazi tako visoko, da se ti od višine dobesedno zvrti. Za dvotedenski podvig smo izbrali nissan qashqai s štirikolesnim pogonom in turbobencinskim motorjem, pot pa smo seveda začeli v glavnem mestu Santiago, kamor smo prileteli po kar 36 ur dolgi poti od doma.

Iztok je na spletu med letom izbrskal kar nekaj bolj ali manj zanimivih podatkov o tej oddaljeni deželi: med drugim ima Čile drugi največji bazen na svetu. Meri kar 80.000 m2. Pa okoli 2900 vulkanov ima. In dolžina je nekje 4300 kilometrov, kar pomeni, da je ena najdaljših držav na svetu, poteka pa praktično popolnoma v smeri sever jug. In obenem ima še najbolj suho puščavo na svetu. Čeprav slednje velja za naseljeni svet, ker je v resnici Antarktika še bolj suha, kar se padavin tiče.

Valle de Colchagua

Čile seveda slovi tudi po vrhunskem vinu, ki se prodaja marsikje v naših trgovinah in seveda povsod drugod po svetu. Nam čas ni dopuščal kaj dosti obiskov vinskih kleti, eno pa smo si vseeno privoščili, Montes, ki velja za eno najboljših na svetu, nahaja pa se v Valle de Colchagua. Vino je bilo fantastično, ni kaj, klet je bila obenem tudi prva, ki je vino izvažala v tujino in cene so temu primerno na nivoju. Sicer primerljive našim, ker dobiš tudi buteljko za 6 evrov, ampak tiste prave so vse nad 20, 30 evrov, posebne serije pa po 2 tisoč. Ampak za 6 buteljk.

Res pa je, da nismo 36 ur potovali, da bomo opisovali vino, ampak da vidimo, kako lepo je na enih od najvišjih cest sveta in kako se tam obnese nissan qashqai, dedek križancev, ki je sploh začel to norijo s križanci.

Laguna del Inca

Zanimivo je, da se večino časa voziš na višini Triglava in potem opazuješ okoli sebe gore, ki se pnejo še nekaj tisoč metrov višje. Tam seveda še ne čutiš posebnih težav z višino in tudi same ceste so v precej dobrem stanju. In tako nas je ena, ki smo jo poimenovali ’špaget’, pripeljala do krasnega jezera na okoli 3000 metrov nad morjem, ki se imenuje Laguna del Inca. Piše, da je na nadmorski višini 3200 metrov, čeprav so nam višinomeri kazali pod 3000, tako da … Je pa bilo Sonce tudi tam izredno močno, če ne paziš, te takoj opeče. No, jezero: zgodba pravi, da so bili Inki po smrti svoje princese tako žalostni, da so ’najokali’ to jezero, sama voda je pa v barvi oči princese. Je morala biti kar lepa ali pa je imela krasne oči.

Neverjetno je, kako hitro lahko prideš v Čilu na 3000 metrov višine po ’navadni’ asfaltirani cesti. Dobro, ni vsaka navadna, ta konkretno je edina povezava med glavnima mestoma v Čilu in Argentini, ki pelje čez prelaz Uspallata. Sicer je cesta zelo prometna, veliko je delovnih zapor in ogromno tovornjakov, ampak se vseeno splača vsaj enkrat zapeljati po njej, čeprav so tiste bolj severno v resnici še veliko bolj zanimive in neprometne. Večinoma, ko se boste vozili po čilenskih avtocestah, je pa zelo dolgočasno, čeprav vidiš vsake toliko časa tudi marsikaj zanimivega. Recimo, da mahajo ljudje ob cesti z belimi zastavicami, pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe, ampak ker prodajajo vodo, ohlajeno pijačo, bolj severno tudi veliko svežega sadja in zelenjave. Nas je presenetilo tudi, koliko kitajskih avtomobilov se vozi po njihovih cestah, na avtocestah pa srečaš celo kolesarje, ki očitno nimajo druge izbire. Tako kot doma tudi tam nismo marali voznikov na levem pasu avtoceste, ki jih je res veliko, čeprav je desni vozni pas kilometre naprej prost. Ja, dejansko je vidljivost marsikje tako dobra, da vidiš tudi 20, 30 kilometrov daleč po cesti. No, po dolgi vožnji smo tisti dan končno prispeli v Copiapó.

Tam nas je pričakalo eno slabših prenočišč na naši poti v smislu čistoče in udobja, ampak je bilo vseeno zadovoljivo. Bralo se je pa kot najmanj luksuzno letovišče: bazen z razgledom na okoliške vrhove, vključen zajtrk, soba s tremi posteljami in privatno parkirišče. V resnici pa je bilo sredi mesta v ne najbolj ugledni četrti, okoli bazena so sušili perilo, stoli so bili polomljeni, voda nič manj kot ogabna, za zajtrk najbolj mastna umešana jajca kadarkoli, parkirišče pa sicer ograjeno in zaklenjeno, ampak blatno in z luknjami, ki jih mora tudi qashqai prevoziti s spoštovanjem. Cena za tri? 57 evrov. Torej vse OK, hah.

Prvič nad 4 tisoč

Končno je prišel dan, ki smo ga vsi nestrpno čakali: da se bomo končno povzpeli nad 4 tisoč metrov nad morje in da bomo videli najvišji vulkan na svetu! Ampak sama pot je skrivala še marsikaj drugega. Najprej se je cesta kakšno uro praktično naravnost in zelo počasi vzpenjala, tako da smo hitro prilezli do višine 2 tisoč metrov. Tudi sama cesta je bila v perfektnem stanju, tako da je bila povprečna hitrost brez težav 100 kilometrov na uro. Potem pa se je v nekem trenutku odcepila na levo in takrat je šlo zares. Mestoma je bila precej ozka, kar nekaj ostankov skalnih podorov je bilo na njej in luknje so bile včasih tudi za qashqai pregloboke ter jih je bilo potrebno previdno obvoziti, da ne bi obstali s prazno pnevmatiko nekje sredi divjine. Ampak ta del poti k sreči ni bil dolg, kmalu smo pripeljali na nov asfalt in očitno je bilo, da bodo tudi ta, na celotni poti najslabši, del ceste, prenovili. In ko se bo to zgodilo, bo pred vami 200 kilometrov verjetno ene najlepših cest na svetu!

Neverjetno pokrajino prečka, mi smo imeli večino časa odprta usta zaradi norih vrhov, prostranstev, živali ob njej, celo kakšen avto ali avtobus boste občasno srečali, ampak jih je res zelo malo. Mi smo jih našteli kakšnih 10, kar ni praktično nič. Vzpon je bil kar dolg, tudi lepo označen je s tablami, ko prečkate meje 3000, 3500 in 4000 metrov nadmorske višine, da veste, zakaj je dihanje kar naenkrat postalo težje. Sama cesta pelje naprej v Argentino, zato boste v nekem trenutku pripeljali do mejne kontrole, čeprav same meje v resnici ne boste prečkali. Tam je potrebno cariniku povedati, da greste na Ojos del Salado, ne v Argentino, da vas vpiše v svoj zvezek, in to je to. Ampak mi smo čakali na ta res izjemno zapleten postopek več kot uro in pol. Razlog? Imeli so malico, ki se je očitno ’malo’ zavlekla.

Ko smo uredili formalnosti, pa nas je čakal še drugi del lepot, za začetek eno najbolj slanih jezer na svetu, ki se nahaja na ogromni planoti. Iztok je izbrskal podatek, da tam izhlapi 10-krat več vode, kot je pade z dežjem, v tem trenutku pa površina vode znaša samo še za dve Bohinjski jezeri. Najbolj pa je to jezero zanimivo, ker so pod njim našli drugo največjo zalogo litija na svetu in seveda že preučujejo možnosti, kako bi ga začeli izkoriščati. Kar težko je verjeti, da bodo zaradi električnih avtomobilov in ostalih modernih naprav, ki potrebujejo zmogljive litijeve baterije, uničili tako lepo pokrajino, ampak očitno se bo tudi to zgodilo, zato smo raje naredili še kakšen posnetek več, da bo ostal vsaj v spominu. Celo flamingo oziroma plamenec je poziral dokaj blizu nas.

Kako pa nissan qashqai?

Kako pa se je obnesel qashqai na takšni višini? Kar v redu. Kljub precej redkejšemu zraku ni imel težav, dokler so bili vrtljaji dovolj visoki, da je turbina uspela dovesti dovolj dodatnega kisika. Med speljevanji pa se je kar čutilo, da je prostorninsko majhen 1,3-litrski motor šibek, kadar turbina pri spodnjih vrtljajih še ne diha na polno. Mi smo se kar veliko ustavljali, ko smo delali različne posnetke, zato je prišlo to toliko bolj do izraza. Sicer pa je kar dober kompromis vsega, ker ima razmeroma kompakten avto vseeno kar veliko prostora. Kljub veliko prtljage in opreme nismo imeli večjih težav pri zlaganju vsega vanj. Motor je bil tudi dovolj varčen, poraba je bila med 7 in 8 litrov, pa je bilo res veliko vožnje tudi na zelo visoke ceste, kjer postanejo motorji še posebej požrešni. Smo si pa bili edini, da kar dobro ’skriva’ svojih 158 ’konjev’, ker imaš večinoma občutek, da je moči malo manj. Dobro, nekaj je, vsaj po občutku, vzame še štirikolesni pogon, ki smo ga izpostavili, ko smo iskali primeren avto za našo pot, saj se kar dostikrat znajdeš na kakšni cesti, kjer ti lahko pride še kako prav. In edini model, ki ga ima, je prav ta z 1,3-litrskim turbobencinskim s 116 kilovati moči, se pravi 158 ’konji’, in 270 njutonmetri navora. Menjalnik je pa X-tronic, kar je pri Nissanu oznaka za neskončnostopenjski menjalnik, ampak ima programiranih 7 prestav, tako da lahko tudi sam prestavljaš na volanu in se motor manj dere kot pri starih CVTjih. 18 centimetrov je podvozje oddaljeno od tal, tako da je za kakšen kamen na cesti v redu, sploh pa za pločnike, kar najbolj rabi povprečen kupec takšnega avta. Ni ravno za na vrh Ojosa del Salado, za tja bi bil boljši na primer patrol, smo pa vseeno pripeljali vsaj do njegovega vznožja.

Ojos del Salado

In pogled, ki se je ponujal tam, je bil neverjeten. S snegom prekriti vrhovi so ponujali nor kontrast puščavi pod njimi. Vse skupaj je izgledalo kot kakšno umetniško delo, ko bi si slikar dal duška s čopičem in morda malo pretiraval z barvami. Ampak je vse resnično in te tudi mika, da bi se kar podal naprej, če ne z avtom, pa kar peš, dokler te ne bi najmanj pljuča začela opozarjati, da nekaj ni OK. Višina tu je bila namreč že okoli 4600 metrov in za vzpon na vrh potrebuješ malo daljšo aklimatizacijo, ko smo jo imeli mi do takrat. Pa mogoče naslednjič!

Sama gora pa je še posebej zanimiva za nas, avtomobiliste, ker je prav na njej avtomobil pripeljal višje kot kjerkoli drugje na svetu. Gre za najvišji vrh Čila in obenem najvišji vulkan na svetu, ki sicer že dobrih 1000 let spi, ampak se lahko kadarkoli spet prebudi. Na obeh Amerikah je višji samo še en vrh, Aconcagua, ki smo ga videli kakšnih 600 kilometrov južneje, ko smo se peljali blizu meje z Argentino, čeprav tudi tisti ne preseže sedmih tisočakov pa tudi med vulkane ga ne štejejo več, ker naj bi nazadnje bruhal pred dobrimi 9 milijoni let. Torej Ojos je leta 2007 osvojil suzuki samurai in dosegel Guinnessov rekord, ko je prilezel na kar 6688 metrov nad morje. Sicer jim je uspelo šele v tretjem poskusu, v prvem ne zaradi vremena, v drugem pa jim je eksplodiral motor. Torej je šlo v tretje rado. Zadnji podvig pa je uspel lani Porscheju s predelanim modelom 911 na sintetično gorivo. Prilezel je do kar 6734 metrov, kar zdaj velja za nov rekord.

V bližini tik ob meji z Argentino leži še Laguna verde, po naše Zelena laguna, ki je spet eno veliko slano jezero, ampak s tako lepo turkizno barvo vode, da dejansko ostaneš brez besed, ko jo prvič zagledaš, ko se po cesti spuščaš dol in se pred tabo odpre neverjetna panorama. Že na posnetkih izgleda noro, v resnici je pa še toliko bolj nepozabno. Smo celo poskusili samo vodo in je tako slana, da ti usta kar skupaj potegne.

San Pedro de Atacama

Po izjemnem dnevu je potem sledil spust v dolino, nočitev v zelo prijetni nastanitvi z bazenom, nato pa spet 10 ur vožnje naprej na sever proti mestu v osrčju najbolj suhe puščave na svetu, Atacame. Res veliko časa boste morali nameniti vožnji med različnimi točkami Čila, ker so razdalje tolikšne. Ta čas vedno lahko zanimivo izkoristimo za brskanje za kakšnimi zanimivimi podatki, recimo v tem primeru, kako so sploh razvili qashqai? 25 inženirjev iz Evrope so za 1 leto ’zaprli’ v razvojni center na Japonskem, kjer so si potem zamislili križanca. Prvega, mi mu pravimo kar dedi vseh križancev. Rekli so, da bi namesto kombilimuzine naredili nek manjši SUV, ki je pač malo bolj dinamičen kot klasični SUVji, pa jim je uspelo. So na začetku računali, da jih bodo prodali po 100 tisoč na leto, potem pa so jih v sedmih letih 1,3 milijona. In od kod izvira naziv qashqai? Po plemenu Qashqai, ki živi v gorovju Zagros na jugozahodu Irana, so ga poimenovali. Zanimivo je tudi, da mu najprej v Avstraliji niso hoteli dati naziva qashqai, ker so mislili, da se bodo norčevali in mu pravili ’cash cow’, molzna krava, ampak so potem kmalu spoznali, da je ime uspešno in so ga tudi v deželi tam spodaj poimenovali enako.

Tudi v okolici San Pedra, ki je danes čisto turistično mesto, je v resnici zelo malo prometa. Večina cest je lepo prevozna, za kakšne pa je vseeno priporočljivo imeti malo višji stroj z bolj terenskimi gumami, da bo manj skrbi. Mi smo videli celo ford mustang in chevrolet camaro z 21-palčnimi platišči na makadamskih cestah, po katerih se nam je še s qashqaijem zdelo škoda voziti, tako da očitno gre! Sicer pa je pred vsako potjo potrebno pogledati, če je dovolj goriva v posodi, ker včasih tudi po 400 kilometrov ni nobenega bencinskega servisa, signala za telefon pa tudi ne, ko enkrat zapustite mesto. Vseeno pa odlično izkoriščajo puščavo s številnimi vetrnicami in sončnimi elektrarnami, zato so ena najbolj zelenih držav na svetu, če upoštevamo, kako pridobijo svojo energijo. Več kot 60 odstotkov iz obnovljivih virov, če štejemo zraven še vodo, obenem pa ogromno vlagajo v svoje energetsko omrežje, tako da bi se vsaj v tem primeru tudi mi lahko veliko naučili od njih.

Eden najvišjih prelazov na svetu

Zaključek naše poti je bil na koncu precej manj zanimiv kot vse ostalo prej, ker je naenkrat toliko presežkov, da se potem že kar razvadiš. Ampak vseeno smo videli številne alpake, ki so brezskrbno tekale po peščenih planjavah, plamence, ki so meditirali v plitvinah slanih jezer, izjemne vulkane, kot je na primer skoraj 6000 metrov visoki Licancabur, in pa najvišji cestni prelaz v Čilu, na katerem smo morali dvakrat preveriti, če smo res na pravi točki, ker ni nikjer nobene table in ker je v bistvu čisto brezvezen. 4830 metrov visoko smo se povzpeli prav tam, nobenih posebnih naporov ni bilo, ker se je cesta čisto počasi vzpenjala, nobenih ’špagetov’, kot je bilo južneje, ni bilo tu. Okolica pa z nizkimi vrhovi, kot bi pri nas prišel na Goričko. Le do sape je bilo malo težje priti, ampak tudi na to smo se po vseh vzponih v teh dveh tednih že navadili, tako da vrtoglavica v tistem trenutku ni prišla zaradi višine ampak dejstva, kako dolga pot domov nas je čakala v tistem trenutku: 60 ur.