Ob pol 1 zjutraj, ko je družina sladko spala, sem umival zobe, preverjal dokumente, štel denar in se pripravljal, da me Matej in Iztok pobereta pred hišo. Začuda sta bila kar točna, očitno ju je skrbelo, da bo v Avstriji padal sneg, čeprav je bilo nebo jasno, in smo se podali na samo dobre štiri ure dolgo vožnjo do letališča v Münchnu oziroma do parkirišča, kjer smo pustili avtomobil in se s shuttlom odpeljali do terminala. To priporočam tudi vam, ker je cena parkiranja neprimerljivo nižja od tiste na letališču, mi smo dali za 2 tedna manj kot 50 evrov. Let od tam smo pa izbrali zaradi cene, jasno. Za vse tri smo dali skupaj 700 evrov manj za karte, zato je bila odločitev logična. Potem pa kratek ’skok’ z letalom do Frankfurta, kjer smo pristali z zamudo, tekli, kot da nam gre za življenje, in se prepoteni vkrcali na najdaljši let proti Panami. Utrujeni in neprespani, a veseli, da smo letalo ujeli, smo si ob prvi priložnosti naročili pivo, pojedli najboljše kosilo na svetu, če sem zelo sarkastičen, in čimprej pričeli z gledanjem notranje strani svojih vek.

Ni šlo tako gladko, poleg vsega pa je pilot, več kot očitno iz mrzle Sibirije, klimo in prezračevanje nastavil na tako mrzlo, da smo se po dvanajstih urah leta iz aviona izkrcali na pol prehlajeni, takrat še brez koronavirusa. In še vedno neprespani, ker nihče ni uspel kaj dosti zatisniti oči, zato smo s pravim veseljem in veliko mero optimizma počakali še na zadnji, dve uri dolg let do Gvatemale.

In, evo, po 28 urah, odkar sem stopil iz svoje hiše, sem pristal na letališču v Guatemala City, porabil le 25 minut za nakup predplačniške SIM-kartice in še dodatnih dvajset za dvig denarja s skritega bankomata, pa je bil čas za prvi hotel. Pet minut vožnje z letališča nas je čakal, z recepcijo za težkimi kovinskimi vrati, najbrž neprebojnimi, soba za tri pa je bila le malce večja od domače kopalnice. Nas je motilo? Nikakor, zlezli smo na pograd in ranjeni od utrujenosti zaspali. Nevedoč, kaj vse nas še čaka … že naslednji dan.

Petnajst minut je trajala vožnja z uberjem do velikega Toyotinega centra, v katerem smo prevzeli naš testni RAV4, končala pa se je z naletom manjšega tovornjaka v našega voznika in njegov avto. K sreči ne zelo močno in le dovolj, da so leva vrata postala neuporabno skrivljena, naš voznik pa se je po petih minutah držanja za trebuh vseeno odločil, da je v redu in da bo zaplet rešil sam. Nam je seveda odleglo in nas hkrati šokiralo. Ampak smo po prevzemu avtomobila in po napotku prodajalca, naj nikomur na cesti ne trobimo, na incident pozabili in se odpravili na pot. K novemu incidentu …

Da nas je po kakšni uri vožnje od predvidenih petih ustavil policist in od nas zahteval dokument, ki ga nismo imeli, niti ni tako pomembno. Mimogrede, ob vseh soglasjih, dokumentih in potrdilih očitno nismo imeli še enega, ki so nam ga poslali naknadno, ampak se policaju ni več dalo ukvarjati z nami. Bolj pomembno je, da nas je 15-minutni pogovor v dimnih signalih s policistom najbrž časovno 'zaustavil' ravno toliko, da smo zamudili strelski obračun, in precej velika možnost je, da bi se nahajali ravno v njegovi bližini. Promet se je namreč takrat ustavil in po kakšnih 45 minutah cijazenja smo ugotovili, zakaj. Ob cesti je stal prerešetan avtomobil, okoli njega pa mrgolela druščina policistov, ki je levi bok vozila zaščitila s posebno ograjico, da ne bi dobro videli pokritih trupel ob avtomobilu. Na srečo je bil to predzadnji incident na naši poti.

Pa zadnji incident? Ja, takoj naslednji dan, saj pravim, da se je popotovanje začelo na precej bizaren način. Po obilnem zajtrku v prijetnem resortu kraja Puerto Barrios smo se na plaži odločili, da naredimo nekaj posnetkov tudi z dronom, a se je ta po kakšnih tridesetih sekundah leta odločil pristati v morju in svoje delo zaključiti. Smo ga sicer našli, oprali in tri dni sušili v rižu, a ni pomagalo. Mimogrede, kar se tiče vzhodne obale Gvatemale … Karibsko morje je na tem mestu precej nezanimivo in motno, daleč od kakšne eksotike, zato smo se raje odpravili severno proti Tikalu.

V njegovi bližini je zanimivo jezero Peten Itza, kjer smo spali. Opozorilna tabla je sicer zapovedovala, da je kopanje prepovedano, ker so v jezeru krokodili, a so nas vzpodbudne besede lastnice hotela in drugi plavalci opogumili, da smo se kopali tudi sami. In bilo je vrhunsko. Naslednji dan zgodaj zjutraj pa v Tikal, na ogled majevskih ruševin. Tikal je v najboljših časih ponujal dom okoli 90.000 prebivalcem, ki so živeli do leta 830, potem pa čudežno izginili. Ostanki njihove civilizacije so bili izjemni in kljub temu, da vseh še niti odkrili niso, je najvišja piramida visoka kar 70 metrov in seveda navduši kot nasploh celoten park. Mi smo imeli še posebno srečo, ko so potomci nekdanjih Majev svoje prednike počastili s posebnim ritualom, kar se tam ne zgodi ravno pogosto.

No, mogoče je že čas, da se končno lotim tudi avtomobila, ki je naše zadnjice prevažal naokoli … Izbrali smo toyoto RAV4 s štirikolesnim pogonom, kljub temu da je Axel, naš kontakt v Gvatemali, predlagal bolj terenski hilux. Za RAV4 smo se vseeno odločili zaradi večje prostornosti, naše ogromne potovalke so namreč ves čas lahko varno počivale v zaprtem prtljažniku, mi pa uživali v prostorsko razkošni kabini.

Štirikolesni pogon AWD-i se je na naši poti večkrat izkazal, predvsem pa sem vedno znova presenečen nad tem, kako lepo in udobno se RAV4 pelje. In kako majhna je njegova poraba, prvo polovico našega popotovanja je vztrajala pri vsega petih litrih in se na koncu 'zadovoljila' z dobrimi šestimi. Kljub temu da je Gvatemala zelo visoka država, kjer so glavne ceste večkrat speljane na več kot 2.000 metrih višine, torej je vzponov in spustov nešteto. Vam pa toplo priporočam, da si za raziskovanje Gvatemale priskrbite vsaj toliko od tal oddaljen in terenski avtomobil, ker so ceste precej specifične. Že na običajnih vas bodo v vsaki vasi pričakali tako visoki 'ležeči policaji', da boste s klasičnim avtom ves čas praskali po njih. Mi smo na grbinah dvakrat nasedli celo z RAVom.

Še huje bo, če boste izbrali pot, kakršno smo sami, in se iz Tikala odpravili v mesto San Augustin Lanquin. Pot je dolga le 300 kilometrov, zanjo pa boste potrebovali skoraj cel dan. Googlovi zemljevidi pravijo sedem ur in pol, a bo realno še več, razlog pa se skriva v zaključku poti. Zadnjih 30 kilometrov je asfalta konec, začne pa se obupno slab makadam z ven štrlečimi skalami, ki se vmes povzpne na več kot 2.500 metrov višine in ne dovoljuje vožnje, ki bi bila hitrejša od hoje. Za 25 kilometrov smo potrebovali 4 ure in vmes nekajkrat s trebuhom avtomobila podrsali po tleh. Če je bila kje odlična priložnost, da nas oropajo, je bila tukaj, ker smo bili v tistem trenutku le trije nemočni gringoti. Pa nas na srečo niso.

Kljub bogatim izkušnjam, ki jih imamo z obiskovanjem vseh možnih dežel, tudi nas včasih kakšna stvar preseneti. Kot nas je denimo presenetila gneča v glavnem mestu, pa smo gneče v takšnih metropolah vajeni. Ko za pet kilometrov mestne vožnje vsak dan potrebuješ več kot uro, veš, da ni hec. In obenem z RAV4 čistiš zrak, medtem ko vsi ostali kadijo in smradijo, dimne zavese so bile takšne, da se niti cesta ni več videla. No, Lanquin …

Mesto je sredi džungle, zanimivo pa zaradi posebnih naravnih jezerc v bližini Semuc Champey, ki jih je naredila reka in so super za kopanje. So le 9 kilometrov oziroma uro in pol vožnje od tam. In zaradi bližnje jame, kamor te vodič popelje za dobrih deset evrov na osebo; v roke ti potisne svečo in skupaj se pogumno sprehodite globoko po temni jami, napolnjeni z vodo, ki včasih sega do kolen, včasih pa preko glave. Za zaključek boste dobili še traktorsko zračnico, se vrgli v mrzlo reko in se prepustili toku, za nameček pa v roko dobili mrzlo pivo. Kako že pravijo? Neprecenljivo!

Morda je to čas, da povem še dvoje. Ker je mamilarskih kartelov polno, se zdi država nevarna, pa načeloma niti ni, ljudje so zelo prijazni. Smo za vsak slučaj s seboj nosili še 'fejknarnice', torej denarnice s starimi dokumenti in malo denarja, če bi nas vseeno kdo želel oropati. Pa nas ni in v tem smislu nismo imeli niti ene samcate slabe izkušnje. Vedno pa s seboj imejte malo več denarja, predlagam občasne dvige na bankomatih, ker s karticami kaj dosti ne boste plačevali. In naj vas ne šokirajo stvari, kot je ta na fotografiji, gospod ob bankomatu ni mrtev, očitno ga je premagala le prevelika količina alkohola.

Ker je bil to cestno najbolj zahteven del poti, nujno še ena pohvala za RAV4. Zaradi elektrike tako lepo speljuje, da lahko tudi na najbolj strmem spelješ, brez da bi se kolo za pikico zavrtelo v prazno. To res pomaga na terenu, ko moraš čisto počasi lesti po grdih kamnih. Čeprav je enostaven in ni mehanski, je izjemno učinkovit zaradi elektrike, ker se lahko pelješ 1 km/h, pa si zelo natančen. Lezeš kot polž in se ne rabiš sekirati, da se bodo kolesa vrtela v prazno. Itak je pa v Gvatemali Toyota vodilna znamka. Hilux je najbolje prodajan avto med vsemi. 30 tisoč novih avtov prodajo vsako leto, od tega 6 tisoč hiluxov, 30-odstotni tržni delež ima Toyota in je daleč pred vsemi znamkami.

Naslednja destinacija - Antigua. Mesto samo je lepo in simpatično s svojimi starinskimi ulicami, bosta pa dve noči tam dovolj, ker ni tako zelo veliko. Razlog, da smo jo obiskali mi, so vulkani v njeni bližini, bolj natančno, aktivni vulkan Fuego. Izbrali smo dvodnevni izlet na vulkan Acatenango, ki se prične s kombi dostavo na višino 2.400 metrov, od tam pa se prične okoli 5 ur dolg pohod do kampa na višini 3.600 metrov. Z dodatnim doplačilom te potem vodič pelje še naprej, po moji oceni samo nekaj 100 metrov stran od kraterja bruhajočega vulkana Fuego, kar je nepozabna in neverjetna izkušnja. Sledijo špageti, spanje v šotoru pri 0 stopinjah in drugo jutro ob petih zjutraj v temi še pohod na 4.000 metrov, na vrh vulkana Acatenango, da ujameš sončni vzhod. Potem pa dolg spust nazaj v dolino.

Podatki? Prvi dan smo prehodili malo več višinskih metrov, kot če bi šli na Triglav, je pa pot občutno težja, ker hodiš po vulkanskem pesku in nadmorska višina tudi doda nekaj. Takšen izlet stane okoli 50 evrov na osebo in vključuje prevoz, vse enostavne obroke (malico, večerjo in zajtrk) na poti, spanje v šotoru in samo vodenje. S seboj pa nujno vzemite velik nahrbtnik, dovolj vode (vsaj štiri litre na osebo), dobro opremo in dovolj za obleči, ker so noči na tolikšni višini zelo mrzle.

Po takšen naporu smo se zadnji del odločili preživeti ob vodi, najprej nekaj noči ob jezeru Atitlan, potem pa še na zahodu države ob Pacifiku. Atitlan je ogromno vulkansko jezero s številnimi simpatičnimi kraji ob njem, ni pa tako lepo in čisto ob obali, da bi vas posebej vabilo k plavanju. Se da, ampak so tudi lepša plavalna mesta. Bolj smo bili navdušeni zadnji dan ob Tihem oceanu, na črni peščeni plaži in vodi, dovolj topli za nekajurno namakanje. Točno to, kar smo potrebovali za pridobivanje samozavesti pred 28-urno potjo nazaj. Pomagal je tudi mojito v akciji, 2 za dobrih 5 evrov.

Stroški takšne poti so tako zelo raznoliki, da jih je težko natančno opredeliti, lahko pa poskusim. Hrana je okusna, za nič kaj skopo večerjo pa boste odšteli okoli 10 evrov na osebo. S pijačo, predjedjo in kakšno solato zraven. Je kar poceni. Spanje pa tudi, soba za tri nas je stala od 25 (za vse tri) do 140 EUR na noč, povprečje je bilo najbrž pod petdesetimi evri, torej tudi ugodno. Ker je cena bencina manj kot evro, boste preživeli tudi to, računajte le, da najem avtomobila ni ravno poceni, kar je skupni imenovalec vseh manj razvitih držav. Je pa Gvatemala ena najbolj pustolovskih, ki se jih boste lotili, le pravi avto izberite!