Vsi poznamo reke, kot so 'držati jezik', 'pokazati hrbet', 'dobiti črno piko' in podobno, ampak jih v pogovorih med sabo samo še redko uporabljamo. Skoraj vsakodnevno pa govorimo 'ne bodi tak Čeh', 'to je tok češko', 'grejo na morje kot kaki Čehi' … Časa sicer ni bilo veliko, samo 4 dnevi, pa smo se ob koncu poletja vseeno odločili, da na hitro raziščemo še to češko deželico, da vidimo, če se vsi vozijo s preveč prtljage.

No, se ne, čeprav so pri njih baje najbolj uspešni avtomobili z velikimi prtljažniki, tako da smo tudi sami kar dobro izbrali s karavansko toyoto corolla. Je pa Češka 85. najbolje poseljena država na svetu, 5-krat več jih je kot nas. Pot smo začeli zgodaj zjutraj, ob 2h iz Ljubljane, mimo Maribora, Gradca, Dunaja in vse do Brna, naše prve postaje. Za 510 kilometrov smo porabili dobrih 5 ur. 10-dnevna avstrijska vinjeta stane dobrih 9 evrov, 10-dnevna češka pa 17.

Brno je drugo največje mesto na Češkem, ki ga večinoma poznamo po MotoGP dirkah. 400.000 jih živi v kar prijetnem mestu, kjer s ponosom povedo, da imajo najvišjo stavbo v državi. Nebotičnik AZ je visok 111 metrov, torej 22 metrov višji od naše ljubljanske Kristalne palače, ampak še vedno precej nižji od 360-metrskega dimnika pri Trbovljah. Na glavnem trgu Namesti Svobody boste našli črno astronomsko uro, ki je v bistvu samo satelitsko vodena ura. Vsak dan ob 11. uri iz ene od štirih odprtin izbljuva stekleno kroglico, ki jo lahko potem neseš domov. Pravijo, da je ura v obliki črnega naboja, čeprav so naše sodelavke takoj videle nekaj drugega. 460 tisočakov jih je leta 2010 stalo to moderno čudo in videti je, da meščani niso preveč navdušeni nad stroškom. Obvezno obiščite stolp mestne hiše, od koder je krasen razgled na staro mestno jedro pa tudi širšo okolico.

Turistična pisarna nam je svetovala znano restavracijo Lokal, ki je zelo pivniško obarvana, privoščili pa smo si starane sire, ki so res fino smrdeli, ampak bili odličnega okusa, Iztok si je privoščil lokalni zrezek, ki je bil malo preveč pečen, medtem ko se je Matej mastil s tatarcem, ki je bil fantastičen. Cene so bile glede na visok nivo postrežbe zelo zmerne, okoli 25 evrov na osebo s pijačo vred. Lokalna specialiteta so piva in žganja, jasno, čeprav lahko dobite tudi kozarec vina, če bi radi izstopali.

Namenoma smo se naslednji dan izogibali avtocesti in izbrali regionalne, da smo bolje spoznali deželo. Načeloma so ceste še kar dobro vzdrževane, je pa zelo veliko lokalnega prometa, zato smo se slabih 200 kilometrov cijazili kar 5 ur. Lepih cest ni tako veliko kot pri nas, tako da smo morali še bolj skreniti s poti, da se je našla kakšna, ki je bila idealna za hibrid in nekaj lepih posnetkov v naravi. Naša močnejša hibridna corolla je imela ravno toliko veliko baterijo, 1,4 kWh, da so nas še žabe in metulji lepo gledali, ker smo se potiho peljali na elektriko v Češki raj.

Hrad Trosky smo obiskali čisto po naključju, ko smo ga videli od daleč in si rekli, da ga pač obiščimo, ker zanimivo izgleda. No, ni nam bilo žal, ker je res atraktiven tam na dveh strmih pečinah, razgled s stolpov je pa nepozaben. Če boste kdaj na tistem koncu, nikakor mimo njega, je tudi eden najbolj znanih čeških gradov.

Naprej pa je prišel čas za znojenje. Sicer smo bili že rahlo pozni, ampak smo zato malo hitreje stopili in v dveh urah pred temo prehodili kakšnih 10 kilometrov v gozdu, ki mu Čehi pravijo Skalno mesto. Spet ena naravna znamenitost, ki se jo še kako splača obiskati: razvija se od 18 do 20 milijonov let in nekatere skale so visoke tudi do 60 metrov. Nekaj je tudi plezalcev, vendar je potrebna posebna skrb za skale, ker se zelo hitro krušijo in ne želijo, da jih prehitro uničijo. Vse si lahko ogledate brez vstopnine, da ostane potem še za kakšen osvežilni napitek.

Smo naslednji dan na poti do naslednjega mesta ugotavljali, da se najboljše stvari na Češkem začnejo na črko p: punce, pivo … peljali smo se mimo Prage naprej do mesta Plzen, ki je znano po vrsti piva pils. Vidite, vse na p.

Mimo turistično oblegane Prage smo se peljali po avtocesti, da smo se ji kar najbolje izognili, naprej pa je bil spet takšen dolgčas na cesti, da smo raje zavili na podeželje, ki zelo spominja na vzhodno Nemčijo, je pa pokrajina seveda precej enolična. Poraba po tisoč prevoženih kilometrih je bila s hibridno toyoto corolla 5,8 litra bencina na 100 kilometrov. Kar v redu za 180 ’konjev’, a ne? Cena bencina je bila od 30 do 34 kron, kar je preračunano okrog evro dvajset. Na poti smo našli tudi trajekt, po naše brod, saj so podobni vozili v Prekmurju. Za eno ’najdaljših’ prečkanj reke je bila cena celih 80 centov za avto in 40 za osebo. Vidite, da se splača zaviti kdaj z avtoceste.

Nikoli ne bi uganili, kaj je bila prva stvar, ki smo jo zavohali, ko smo končno prišli v Plzen. Resno, isto kot pri nas v Ljubljani pri Tivoliju in v Laškem. Je pa v Pilsnu zelo veselo, na glavnem trgu se je v mestni hiši ravno odvijala poroka, zunaj je bil parkiran bentley, je bilo pa potrebno kar paziti na pešce, ker je hibrid v mestu tako tih, da so se meščani kar z odprtimi usti ustavljali in opazovali, kakšna corolla je bila to. Pilsen je 4. največje mesto tam, turisti pa ga radi obiščejo, ker je samo 1 uro od Prage. Poleg pivovarn hodijo gledat noro katedralo svetega Bartolomeja, ki ima vsenaokrog ogromen trg, okoli katerega se lahko pelješ z avtom.

Tudi tokrat smo imeli hotel čisto v centru, kar še posebej priporočamo, če mesta obiskujete le za en dan, da ne izgubljate časa s prevozi in da seveda lahko v miru popijete pivo, ki je na Češkem pač tako razširjeno, da vas čudno gledajo, če naročite kaj drugega. Zvečer smo obiskali pivnico, v kateri tekmujete z ostalimi gosti in potem naprej cel lokal z drugimi lokali v čeških mestih in celo drugih državah. Zelo zanimiv koncept.

Turistična pisarna nas je v nedeljo zjutraj napotila še na ogled – pivovarne, česa pa. Brez ogleda pivovarne Pilsner Urquell baje nisi naredil nič, če bi rad spoznal tradicijo, in tam je res kar videti. Mimogrede, urquell pomeni izvor in tam so razvili tehniko, ki je osnova za čisto vsa svetovna lager piva s spodnjo fermentacijo kvasovk.

Videli boste, kje se dogaja čarovnija, torej kako se združijo vse sestavine - voda, ječmen, hmelj in kvas – kako se vse trikrat prekuha in potem vrne v sode. Vse skupaj traja 5 tednov, da dobimo pivo. Ampak to boste videli v stari ’kuhinji’, nova je zelo sodobna, še bolj zanimiva pa je klet globoko pod zemljo. Kar 70 let so jo gradili, ker so vsako leto prodali več piva, in kar 9 kilometrov je rovov! Videli boste tudi, do kod je segala voda leta 2002, ko je bilo vse pod vodo zaradi stoletnih poplav, na koncu pa lesene sode, s katerimi se je vse začelo. Eden je celo iz leta 1889. Dejansko še vedno v tistih sodih proizvajajo pivo za obiskovalce in vodjo kleti, da lahko degustira in preveri, če je pivo v jeklenih sodih enakega okusa kot v lesenih. In samo tam ga lahko preizkusite, nepasteriziranega in nefiltriranega, zato ima še malo bolj izrazit okus, kakršnega pravi pivoljubi pač obožujemo. Le en problem je, če se boste sami pripeljali: Čehi imajo mejo dovoljenega alkohola za volanom postavljeno na 0,0, tako da ni heca in je voznik lahko pivo samo povohal.

Pot do doma je tisto nedeljo potem trajala slabih 7 ur. In kaj smo ugotovili? Da češko ni nujno slabo. Tako da ko boste naslednjič rekli, da je nekaj češko, je v bistvu lahko zelo dobro.