Mazdin REPU (Rotary Engine Pick-up) ob prihodu v ZDA ni pritegnil klasičnih odjemalcev takšnih, po navadi zelo praktičnih in dejansko nešportnih vozil, nad njim so bili najbolj navdušeni kalifornijski surferji in ljudje, ki so se ukvarjali z avtomobilskim športom, predvsem zaradi vgrajenega pogonskega sklopa (tip 13B, 2 x 654 cm³), ki je oboževal visoke vrtljaje, razpoložljivih 99 kW (135 KM) pogonske moči pa je lahko poskrbelo tudi za tedaj zavidljivo zmogljivost (0-100 km/h: približno 9 sekund, končna hitrost: več kot 160 km/h). Približno 1300 kilogramov težko vozilo je uporabnikom ob tem lahko ponudilo tudi uporabnost (uporabna nosilnost: 640 kg).

Kupci so bili navdušeni tudi nad oblikovanjem notranjosti potniške kabine, ki je bila oblikovana po vzoru podobno gnanega hišnega kupeja z oznako RX-2, manj pa so bili navdušeni nad povprečno porabo tega 'športnega poltovornjaka', ki si je ob premagovanju stotih kilometrov postregel z najmanj enajstimi litri pogonskega goriva. Ker so bili to časi prve globalne naftne krize, ki je prinesla tudi občutno višje cene fosilnih goriv, se za takšen Mazdin 'lifestyle' izdelek ni odločilo prav veliko kupcev (leta 1974 so Japonci v ZDA prodali samo 14.336 primerkov tega vozila), in to navzlic tedaj bogato odmerjeni garanciji (80.000 prevoženih kilometrov) in odmevni zmagi tega vozila na tedanjem (1975) 24-urnem SCCA 'Mojave' reliju.

Slaba prodaja je celo prisilila zaposlene pri Mazdi k enoletnemu počitku, zato leta 1975 niso izdelali niti enega primerka tega vozila, s proizvodnjo so nadaljevali šele leta 1976, ko so Američanom dostavili 632 novih primerkov tega avtomobila. Zadnji primerki tega poltovornjaka so nastali leta 1977, v zadnjem letu proizvodnje, takrat so kupcem v ZDA dostavili nadaljnjih 1161 primerkov tega vozila. V današnjih časih je mazda REPU zelo redek in posledično tudi cenjen avtomobilski klasik.