Približno 25 let po nastanku avtomobilske znamke Opel se je na tedanjem nemškem tržišču prvič pojavil legendarni opel 4/12 PS s kasnejšim ljudskim imenom 'Laubfrosch' (drevesna žaba), ki si ga je tedanji mali opel prislužil predvsem zaradi karakteristično zelene obarvanosti karoserij pri večini vseh izdelanih primerkov (maj leta 1924 - junij leta 1931, približno 120.000 izdelanih primerkov) ter majhnih karoserijskih dimenzij (dolžina: 320 cm, širina: 135 cm, višina: 165 cm), ki močno spominja na tedanji 'nizkocenovni' citroën (tip C / 5CV  (1921-1926)),  ki je v Franciji dobil ljudsko ime 'Trèfle' (deteljica). V tem primeru ne gre za naključje, ker so Oplovi tehniki in inženirji pred vpeljavo tekočega traku v proizvodnjo njihovih avtomobilov ugotovili, da pri njih takrat 'na lagerju' ni bilo serijskega modela, ki bi ga Nemci lahko izdelovali serijsko na tekočem traku. Istočasno so vodilni v Rüsselsheimu prišli do zaključka, da enostavno nimajo dodatnega denarja in časa za razvoj povsem novih serijskih modelov, ki bi ustrezali specifikacijam izdelave vozil na tekočem traku. Ker takrat v Evropi ni bilo prav veliko serijskih modelov ostalih avtomobilskih znamk, po katerih bi se lahko zgledovali glede vpeljave tekočega traku, so se v Rüsselsheimu takrat potihoma odločili za nastanek Oplove 'copy & paste' različice prej omenjenega podobnega serijskega modela znamke Citroën.

Za spremembo (uvedba tekočega traka) v proizvodnji Oplovih avtomobilov je najbolj zaslužen eden izmed tedanjih bratov (Fritz von Opel) v družini Opel, ki je leta 1923 obiskal nekaj avtomobilskih tovarn v ZDA in tudi tovarne znamke Citroën v Franciji in se posledično navdušil nad takšnim načinom izdelave novih avtomobilov. Prehod na tekoči trak je bil tako drag (za to so bratje Opel porabili približno milijon tedanjih 'Reichsmark'), da je znamki Opel na koncu dejansko zmanjkalo denarja za razvoj in izdelavo lastnega modela, posledično so bili nekako primorani v kopiranje tujih idej. Na začetku (leta 1924) je bil Oplov tekoči trak še kratek (približno 45 metrov dolžine), leta 1928 pa je že dosegel dolžino v območju dveh kilometrov. Sorazmerno s tem je rastla tudi dnevna proizvodnja novih vozil. V maju leta 1924 so Nemci vsak dan izdelali samo po 25 novih primerkov modela 4/12 PS, konec leta 1924 so lahko vsak dan izdelali že po 100 novih primerkov tega modela. Leta 1925 so to kvoto dvignili na približno 125, vsak dan izdelanih novih avtomobilov. Model 4/12 PS pa ni pomemben samo zaradi tega, ker je to prvi nemški avtomobil, ki je nastajal na tekočem traku, temveč tudi zaradi številnih tehničnih novosti (v notranjosti potniške kabine nameščena ročica ročnega menjalnika, inovativna povezava motorja s 3-stopenjskim ročnim menjalnikom, odstranljiv pokrov cilindrov, oljna črpalka za mazanje, jeklena lamelna sklopka, nastavljivo vetrobransko steklo in kolesna platišča iz jekla). Tudi njegova vozna šasija je bila izdelana ob pomoči stiskalnic jekla, medtem ko so Nemci pri izdelavi karoserije kombinirali uporabo jekla in lesa.

Za samodejno premikanje tega, za današnje pojme že kar nepredstavljivo majhnega avtomobila, so Nemci uporabili 1,0-litrski vrstni bencinski štirivaljnik s približno 12 'konji' (8,8 kW), ki je premikal samo zadnji kolesni par, ob tem je vozilo lahko doseglo največjo hitrost 60 km/h (priporočena potovalna hitrost: 50 km/h). Tedanji Oplov 'nizkocenovnik', ki so ga Nemci oglaševali z geslom „Wagen für Jedermann“ (vozilo za vse, odnosno za vsakega) na začetku proizvodnje sploh ni bil poceni, ker ste morali zanj leta 1924 odšteti približno 4.500 'Reichsmark' (za podobno vsoto denarja ste si takrat v Nemčiji lahko omislili lastno majhno stanovanje), pravi 'Volks-Opel' ('ljudski opel') je opel 4/12 PS postal šele leta 1930, ker so do takrat v Rüsselsheimu že obvladali serijsko izdelavo avtomobilov na tekočem traku in ob izpeljavi optimizacije serijske proizvodnje dosegli rentabilnost proizvodnje ob povezavi s precej nižjimi prodajnimi cenami, posledično je tedanji kupec ob nakupu novega vozila za osnovno različico 4/12 PS 'Zweisitzer' (dvosedežnik) tega modela odštel samo še 1.990 'Reichsmark'. V obdobju od leta 1924 pa vse do leta 1928 je obstajalo več različnih serijskih izvedb tega modela, med njimi najdemo izrazito športno orientirano dvosedežno različico (4/14 PS 'Sport Zweisitzer') ter bolj praktično (integriran prtljažnik v zadku, dostopen iz notranjosti vozila) 3-sedežno verzijo z oznako 4/12 PS 'Limousine 3-Sitzer' ter izredno praktično furgon različico z oznako 4/14 PS 'Lieferwagen', kasneje (leta 1928) so Nemci pokazali evolucijsko različico tega avtomobila z vgrajenim 1,2-litrskim 4-valjnim pogonskim sklopom, ki je lahko uporabniku ponudil 14,7 kW (20 KM) pogonske moči, temu primerna je tudi nova modelna oznaka tega vozila, ker v tem primeru govorimo o modelu 4/20 PS, ki nima več veliko skupnega s prej omenjenim francoskim originalom.

In kako se je na koncu končal sodni spor med znamkama Opel in Citroën, ki je zaznamoval kariero modela 4/12 PS? V maju leta 1924 so pri znamki Opel pognali tekoče trakove, na katerih je nastajal model 4/12 PS, vendar njihovo veselje ni trajalo dolgo, ker je André Citroën kmalu zatem vložil tožbo na nam neznanem nemškem sodišču, kjer je Oplovo vodstvo obtožil plagiatorstva. Sodna bitka se je zaključila šele leta 1926, in to v prid Francozov, čeprav na začetku sojenja nemško sodišče ni želelo  prepoznati in potrditi francoskih argumentov. Posledično naj bi v Rüsselsheimu ustavili proizvodnjo in prodajo njihove 'drevesne žabe', vendar se to očitno ni zgodilo (sodni mlini meljejo počasi) vse do leta 1928, ko so Nemci predstavili občutno spremenjen model 4/20 PS. Na to je André Citroën takrat zelo hitro odreagiral. Že leta 1927 je na območju Kölna (okrožje Poll) zrasla nova, takrat izredno moderna tovarna znamke Citroën, kjer so novi avtomobili nastajali na tekočem traku. Na začetku so Francozi pošiljali sestavne dele iz Pariza, kasneje so Nemci pričeli postopoma dvigovati delež domačih sestavnih delov, prispevanih s strani tedanjih nemških dobaviteljev (Bosch, Continental in Lemmertz). Zato so Nemci v Kölnu izdelane citroëne lahko promovirali ob uporabi reklamnega slogana „Deutsche Arbeit.“

Za dokončni zaton proizvodnje avtomobilov znamke Citroën na tedanjem nemškem tržišču so poskrbeli nacisti, ker so po prihodu na oblast (1933) podpirali predvsem domačo avtomobilsko industrijo. Tako so Nemci 3. januarja leta 1936 na pogorišču prejšnjega francoskega podjetja ustanovili novo podjetje (Poller CITROËN Dienst AG), ki je obstajalo do začetka leta 1940. To podjetje, ki je prevzelo 25 odstotkov nekoč zaposlenih v proizvodnji nemških citroënov, ni proizvajalo avtomobilov, namesto tega so skrbeli samo za popravila in servisiranje citroënov ter za dobavo rezervnih delov in njihovo skladiščenje.