Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja so se v Braziliji lotili izgradnje tretje najdaljše brazilske avtoceste (‘Rodovia Transamazônica’ / BR-230), ki so jo za promet odprli proti koncu leta 1972, čeprav ob tem vsi odseki približno 4000 kilometrov dolge ceste niso bili deležni preplastitve z asfaltom.
V približno istem obdobju so pri Volkswagnovi brazilski podružnici dobili idejo glede izdelave terensko orientiranih 'hroščev' (fuscã v portugalščini) 1300, ki jih v prvi vrsti ne bi kupovali običajni kupci Volkswagnovih 'hroščev', temveč bi jih dobili predvsem brazilski uradniki iz državnih inštitucij kot sta INCRA (nacionalni inštitut za naseljevanje in agrarne reforme) in DNER (nacionalni urad za izgradnjo cest), temu primerno je bila predvidena tudi 'naklada' (najmanj 1000 izdelanih primerkov na leto …) takšnih hroščev, ki so posnemali nemški koncept iz obdobja druge svetovne vojne, ko se je civilni 'KdF-Wagen' spremenil v terensko prehodni 'Kommandeurswagen' (tip 87 KdoW / 1942-1945) za potrebe tedanjega 'Wehrmachta'. Leta 1946 se je v Nemčiji pojavil še podoben civilni prototip (tip 287). V obeh primerih 'hrošč' ni bil opremljen s 4x4 pogonom.
Brazilci so leta 1972 izdelali tri vozne prototipe različice 'fuscã' safari, ki so jih tudi pridno preizkušali izven asfaltiranih in tlakovanih cest, in ob tem ugotovili, da se takšen 'visoko nasajeni' (za 6 cm povečan razmak med dnom karoserije in vozno podlago) 'hrošč' odlično obnese izven utrjenih voznih površin, čeprav ni imel 4x4 pogona, predvsem zaradi njegove lahkotnosti, ker je znašala neto masa 'safari hrošča' samo 885 kg. Ob razvoju te terensko orientirane različice so si Brazilci pomagali s povsem običajnimi sestavnimi deli tedanjega brazilskega transporterja (VW 1200 / 1500), ki je ob tem prispeval prednjo in zadnjo premo ter 14-palčna platišča z nameščenimi terensko orientiranimi pnevmatikami. 'Fuscã' safari se je lahko pohvalil tudi z zaporo diferenciala, ki jo je voznik ob pomoči pletenic lahko aktiviral kar iz vozniške kabine ter s 4-stopenjskim ročnim menjalnikom s krajšimi prestavnimi razmerji, posledično je takšen 'hrošč' lahko 'drvel' z največ 110 km/h.
Za samodejno premikanje vseh izdelanih prototipov so Brazilci uporabili serijske 1,5-litrske štirivaljne bokser motorje, ki so uporabnikom lahko ponudili samo 38 kW (52 KM) pogonske moči. Nekoliko drugačna je bila tudi vizualna podoba takšnih 'safari hroščev', ker so bili deležni vgradnje dodatne zaščite podvozja in pogonskega sklopa, manj je bilo tudi sijoče kovine. Čeprav bi bila prodajna cena takšnega novega 'hrošča' leta 1972 samo malenkostno višja (+ 2000 brazilskih realov (približno)) od prodajne cene običajnega 'hrošča' 1300 (približno 18.000 brazilskih realov) se ta 'off-road' projekt brazilske podružnice znamke Volkswagen ni nikoli prijel pri potencialnih kupcih, zato nismo nikoli dočakali serijske proizvodnje brazilskega 'safari hrošča'.
Amazonski prototipni ‘hrošč’
Beri dalje