Erich Bitter se je rodil leta 1933. Ker se je njegov oče ukvarjal s prodajo biciklov se je mladi Bitter na začetku posvetil tekmovalni karieri v kolesarstvu, vendar je moral športno udejstvovanje zaradi zdravstvenih težav kasneje opustiti. Takrat je v sebi odkril ljubezen do avtomobilskega športa, kjer je v mladih letih dosegel nekaj pomembnih uspehov z avtomobili znamk NSU, Saab, Volvo in Abarth. Poleg tega se je pričel ukvarjati tudi s podjetništvom, ker je ustanovil podjetje Rallye-Bitter, prvo nemško podjetje, ki se je v Nemčiji ukvarjalo s prodajo avtomobilske reli opreme. Kot ljubitelj poštenih športnih avtomobilov je Bitter nadvse cenil znamko Abarth. Njegova največja želja v tistih časih je bila, da postane uradni nemški zastopnik in prodajalec vozil znamke Abarth, vendar mu to ni uspelo. Namesto tega je leta 1965 postal generalni nemški zastopnik italijanske znamke Intermeccanica. Ker Bitter ni bil zadovoljen s tedanjo italijansko 'realsocialistično kvaliteto' izdelkov znamke Intermeccanica je poskrbel za dodelavo v Nemčiji prodajanih primerkov, ki so jim ob tej priložnosti zamenjali tudi pogonske sklope, prispevane s strani znamke Ford. Razlog za takšno odločitev najdemo v Bitterjevi povezanosti z znamko Opel, poleg tega so v Rüsselsheimu takrat želeli doseči boljšo promocijo njihovih prestižnih 'KAD' (kapitän/admiral/diplomat) modelov, zato so Fordove bencinske V8 motorje nadomestili s podobnim pogonskim sklopom iz koncerna GM.

Govorimo o tedanjem pogonskem sklopu (V8, 5,4-litra, 230 KM / 169 kW) legendarne corvette (chevrolet), ki so ga Nemci vgrajevali v njihovo najbolj prestižno limuzino z oznako diplomat. Kasneje (začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja) so si vodilni pri znamki Opel zaželeli še več promocije, ker so pričeli razmišljati o serijski proizvodnji leta 1969 predstavljenega prototipa z oznako CD (coupé diplomat). Zato se je takrat v Rüsselsheimu ustavil tudi slavni italijanski oblikovalec Pietro Frua, ki je dobil nalogo preoblikovanja prototipa CD in izdelave dveh prototipov s skoraj velikoserijsko podobo. Na koncu je bil Bitter tisti, ki je prejel vse italijanske načrte in skice, in ob pomoči karoserijske delavnice Baur ustvaril aristokratsko kupe različico modela diplomat. Za dokončno podobo novega serijskega bitterja CD je poskrbel tedanji Oplov oblikovalec George Gallion.

Model CD (dolžina: 4855 mm, širina: 1845 mm, višina: 1285 mm, medosna razdalja: 2680 mm, masa avtomobila: 1760 kg) so prvič predstavili v septembru leta 1973 na tedanjem avtomobilskem salonu v Frankfurtu, kjer je požel veliko zanimanja, vendar je veliko potencialnih kupcev odgnala njegova astronomska prodajna cena (58.400 DM). Kljub tem je Bitter že ob prvi predstavitvi modela CD prejel 176 naročil, večinoma od tedanjih nemških zvezdnikov in še nekaterih zelo premožnih Nemcev in Nemk. Na začetku je kazalo, da je Bitter s tem modelom res zadel glavico žeblja, vendar je usoda hotela drugače. V novembru leta 1973 smo dočakali tedanjo naftno krizo, posledično je bil bencin za nemško populacijo zelo redka in draga dobrina. Temu se je prilagodila tudi nemška vlada in omejila avtocestno potovalno hitrost na 100 km/h, poleg tega so Nemci na avtoceste ob koncih tedna spustili tudi kolesarje.

Navzlic temu so se v karoserijski delavnici Baur pripravljali na zagon proizvodnje, ki je stekla v decembru leta 1973. V tem času so se pokazale tudi prve posledice naftne krize, ker je Bitter izgubil veliko naročil za model CD, ki naj bi v petih letih proizvodnje nastal v samo tisoč primerkih. Kljub vsem težavam je Bitterju leta 1974 uspelo prepričati 95 kupcev, da se odločijo za nakup izredno dragega in posledično redkega štirisedežnega kupeja, ki je lahko drvel z največ 220 km/h (0-100 km/h: 9,5 sekunde). Ob tem je moral lastnik takšnega avtomobila v zakup vzeti tudi aristokratsko odmerjeno povprečno porabo goriva (21,8-litra na vsakih 100 prevoženih kilometrov). Tako je do konca leta 1979 nastalo samo 395 primerkov modela CD. Kot enega izmed pomembnih razlogov za zaustavitev proizvodnje pa velja omeniti tudi podatek, ki pravi, da so v Rüsselsheimu leta 1977 ustavili proizvodnjo modela diplomat, posledično je Bitter ostal brez pogonskih sklopov in ostalih sestavnih delov za njegov 3-vratni kupe (zadnje kabinsko steklo je prevzelo funkcijo prtljažnih vrat), predvsem celotne zadnje preme, sestavnih delov za opremljanje potniške kabine in še nekaterih drugih delov. Ob tem velja omeniti tudi to, da je bila kvaliteta izdelave, ki so jo kupcem zagotovili v karoserijski delavnici Baur, odlična.

Kmalu po prenehanju izdelave Oplovega diplomata je Bitterju postalo jasno, da za preživetje njegovega podjetja potrebuje nov serijski model. Že pred tem je poskušal na tržišče plasirati tudi prvi nemški prestižni SUV model (bitter (chevrolet) blazer (1976)), ki je nastal kot odgovor na tedaj že znano švicarsko ponudbo takšnih vozil znamk Monteverdi in Felber, kjer so nastajale 'Überpremium' ('nadpremijske') različice modelov kot so prvotni range rover, international harvester scout in mercedes-benz razreda G. Vendar je bitter blazer ostal unikat. Zato se je leta 1978 pričel ukvarjati z razvojem naslednika modela CD, ki je bil zasnovan na tehnološki platformi tedanjih premijskih serijskih oplov (modeli commodore, senator in monza). Tako smo leta 1979 dobili bitter SC (Senator Coupé). V tem primeru je za obliko klasičnega štirisedežnega 'notchback' kupeja poskrbel italijanski oblikovalec Giovanni Michelotti. Vendar Bitter tudi v tem primeru ni imel sreče, ker je Michelotti v času razvoja avtomobila umrl za posledicami (pljučni rak) strastnega kajenja. Posledično se je ustavil tudi razvoj približno 200 orodij, potrebnih za izdelavo avtomobila.

Na ta način je Bitter takrat izgubil približno 8 milijonov nemških mark, vloženih v projekt novega avtomobila. K sreči je takrat našel bogatega nemškega sponzorja, ki mu je posodil izgubljeni denar. Tako se je leta 1979 na tedanjem frankfurtskem avtomobilskem salonu prvič pojavil model SC (dolžina: 491 cm, širina: 182 cm, višina: 133 cm, medosna razdalja: 2863 mm, masa avtomobila: 1560 kg) z vgrajenim 3,0-litrskim bencinskim vrstnim šestvaljnikom znamke Opel, ki je na začetku kariere lahko mobiliziral 132 kW (177 KM) pogonske moči. Ta 'nemški ferrari' (podobnost z 12-valjnimi modeli iz Ferrarijeve modelne družine Tipo F101 (365 GT4 2+2, 400i in 412i) je očitna …), ki so ga pričeli izdelovati leta 1981, se je kasneje predstavil tudi kot klasični kabriolet (SC convertible, izdelanih 22 primerkov) ter kot štirivratna limuzina (SC sedan, izdelanih 5 primerkov), ki bi jo danes 'poznavalci' prepoznali kot 'Gran Coupe' (ena izmed številnih današnjih marketinških bedarij). Do konca leta 1986 je nastalo tudi 461 SC kupejev, katerih karoserije naj bi prvotno izdelali v torinski karoserijski delavnici Ocra, vendar bitter ni bil zadovoljen s kvaliteto karoserij, zato se je na koncu obrnil na drugo italijansko karoserijsko delavnico (Ilca Maggiora S.p.A.).

Zanimiv je še en Bitterjev prototip iz leta 1984. Govorimo o Bitterjevi verziji Oplove mante B, ki ji ni nikoli uspelo priti v serijsko proizvodnjo. Takrat je Bitter ustvaril prototip z oznako 'Rallye GT', športnika s prodajno ceno, ki naj ne bi presegala tedanjih 40.000 nemških mark. Vendar je Bitterju na koncu zmanjkalo denarja za zagon proizvodnje, posledično je kmalu bankrotiral. Leta 2007 je Bitter izkoristil prijateljstvo z enim izmed vodilnih mož (Robert 'Bob' Anthony Lutz) v koncernu GM in še zadnjič skušal ustvariti prestižni avtomobil s svojim priimkom, tokrat ob povezavi s serijskim izdelkom (model statesman) avstralske znamke Holden. Tako smo dobili bitter vero, vendar ta model ni premamil veliko potencialnih kupcev, Bitter se je ob tem soočal tudi s pomanjkanjem sredstev za zagon serijske proizvodnje. Kasneje se je pojavilo še nekaj zanimivih prototipov, vendar Bitter uspeha modelov CD in SC ni mogel nikoli več ponoviti, posledično se je umaknil iz nemške avtomobilistične scene in na koncu kariere razvijal samo še sestavne dele za avtomobile in koncerna Volkswagen.