V ZDA so že nekaj časa zelo priljubljeni majhni poltovornjaki, ki večinoma prihajajo iz Japonske, ker so pomemben sestavni del njihove 'Kei Jidōsha' (lahek avtomobil) kulture, ki bi jo v interesu reševanja prometnih zagat v naših mestih lahko podpirali tudi Evropejci. Namesto tega smo se v Evropi seveda raje odločili za 'amerikanizacijo' (čedalje večji in čedalje težji avtomobili) naših voznih parkov in temu neumnemu trendu žal ni videti konca. Sedaj je ta, v ZDA priljubljeni trend, dosegel tudi Evropo, kjer nagovarja predvsem uporabnike poltovornjakov, ki jim je uporabnost vozila ob povezavi z majhnimi obratovalnimi stroški pomembnejša od modnega šopirjenja z ogromnimi (za evropske razmere) poltovornjaki z dvojno kabino na mestnih ulicah. Poleg tega imajo majhni japonski poltovornjaki tudi pošten odmerek 'cute' faktorja, podobno kot aktualni fiat 500, ker znajo s svojo preprostostjo in majhnimi merami karoserij pričarati nasmehe na obrazih ljudi.

'Kei Jidōsha' pravila igre so enostavna (največja dovoljena dolžina vozila: 340 cm, največja dovoljena širina: 140 cm, največja dovoljena višina: 200 cm, največja dovoljena delovna prostornina in moč pogonskega motorja: 660 cm3 & 64 KM / 47 kW), poleg tega je lastnik takšnega vozila na Japonskem oproščen plačila nekaterih dajatev, izogne pa se lahko tudi najbolj 'krutemu' (za Evropejce in Američane) pravilu, ker si tam kakšno veliko '4-kolesno kravo' lahko omisli samo človek, ki je lastnik parkirišča ali garaže (to pravilo bi morali uvesti tudi v Evropi), kjer so avtomobili dostikrat že 'večji od stanovanj', kjer živijo njihovi lastniki. Majhni japonski avtomobili so v pogledu opremljenosti in varnostnih pripomočkov lahko povsem enakopravni z njihovimi večjimi sorodniki, vendar ob povezavi z dejanskim zelenim prehodom, ker so utelešenje zdravega razuma in skromnosti, ki jo ob želenem zelenem prehodu seveda ne želi omenjati nihče od vpletenih, ki v naši družbi poveličujejo takšen družbeni prehod.

Sicer pa smo v Evropi nekoč že imeli nekaj podobnega v obliki Piaggiovega modela porter, ki smo ga prvič spoznali že leta 1992. To je lep primer sodelovanja med Italijani in Japonci, ker je ta avtomobil na določenih tržiščih znan kot daihatsu hijet, pa tudi kot innocenti porter. Leta 2010 smo dobili še 4-kolesni piaggio ape mini, ki pa ni razvit za potrebe Evropejcev, temveč za potrebe Indijcev. Sedaj so se v Nemčiji pojavili prvi uvozniki majhnih in dejansko zelo praktičnih (sploh v mestih) majhnih japonskih poltovornjakov. Eden izmed njih je nemško podjetje Yakosei Imports, kjer kupcem ponujajo predvsem rabljene japonske poltovornjake iz konca osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem znamk Honda (acty), Mitsubishi (minicab), Subaru (sanbar) in Suzuki (carry). Največ zanimanja med nemškimi kupci je do sedaj požela majhna poltovorna honda acty druge generacije (1988-1999), ki so jo pri znamki Honda prenehali izdelovati leta 2021.

Za odšteti znesek denarja (od približno 8.000 do 10.000 evrov) bo kupec prejel simpatično majhen poltovornjak, ki je približno 700 kilogramov lažji od aktualne FIAT-ove pande in ima v predelu zadka več prostora za tovor (največja možna dolžina in širina: 194 x 141 cm) kot pa aktualna toyota hilux in podobni izdelki drugih znamk, kot edini pravi minus takšnih vozil pa velja omeniti skromno uporabno nosilnost v območju 400 kilogramov. Pod motornim pokrovom takšne, prav nič športne honde, se skriva 660-kubični pogonski sklop, ki lahko mobilizira največ 38 'konj' (28 kW) in po zaključku pospeševanja 'drvi' z največ 110 km/h. Ja, praktični in razumno orientirani Japonci so svetu že pred mnogimi leti pokazali kako se lahko družba spopade s perečim problemom (preveč pločevine v mestih), vendar bomo Evropejci v pogledu mobilnosti raje še naprej uživali v dekadentnih razvadah, ki so k nam zašle iz ZDA.