Žal ta relativno kompaktni 5-vratni karavan (dolžina: 425 cm, širina: 170 cm, višina: 153 cm, medosna razdalja: 255 cm, neto masa vozila: od 1.030 do 1.170 kg), ki na Japonskem navdušuje kupce z enostavnostjo, praktičnostjo in odsotnostjo različne 'invalidske opreme' (asistenčni sistemi, 'kilometri' vgrajenih električnih kablov ob povezavi z 'neštetimi' elektromotorji, senzorji, radarji, kamere in ostala IT krama …), ne bo nikoli na voljo kupcem v Evropi, ker so proizvajalci elektronike v interesu 'varnosti' potnikov v preteklosti dobro 'podmazali' regulatorje v Bruslju, ki odločajo o tem kaj mora biti vgrajeno v vsak nov avtomobil. Posledično so novi avtomobili večinoma predragi, poleg tega vgrajena 'invalidska oprema' ne navdušuje vseh potencialnih kupcev. Sam poznam že kar nekaj ljudi, ki ne bodo nikoli več kupili novega avtomobila, čeprav imajo 'na lagerju' dovolj denarja. Kupci so enostavno siti tega, da jih nihče več ne vpraša, kaj bi radi imeli vgrajeno v njihova vozila, posledično dobijo nove avtomobile z vgrajeno 'kramo', ki jo sploh ne želijo, niti jo ne potrebujejo, jo ne nameravajo uporabljati, seveda pa ta krama ni vgrajena zastonj.

Je ob takšnih pogojih prodaje kupec novega avtomobila še vedno kralj? Ne, kupci so v današnjih časih kvečjemu samo še 'ovce', ki jih lahko proizvajalci avtomobilov dobro 'ostrižejo', ker vam na račun različne vgrajene krame ob nakupu avtomobila lahko zelo dobro izpraznijo denarnice. V dobrih starih časih ste si pri večini proizvajalcev avtomobilov lahko omislili kombinacijo najmočnejši pogonski sklop / osnovna oprema, danes vam kaj podobnega sploh niso sposobni ponuditi, ker vam bodo zraven najmočnejšega pogonskega sklopa 'uvalili' še vsaj dva 'ladijska kontejnerja' različne krame. Zato so v krovnem združenju nemških klubov starodobnih in mladodobnih vozil že pred leti zapisali, da so bili zadnji razumno opremljeni avtomobili izdelali že davnega leta 2005, po tem se je začela doba otovarjanja z različno 'IT kramo'. Mene osebno ne moti, če želite v avtomobilu imeti vgrajenih kopico asistenčnih sistemov in ostale krame, moti me to, da ljudje, ki ne želimo imeti tega v avtomobilih, nimamo nobene izbire … Zato sem se tudi sam že pred časom odločil, da ne bom nikoli več kupil novega avtomobila.

Toyotin probox je avtomobil z neverjetno dobro izraženim razmerjem med plačanim in dobljenim, ki ga Japonci v aktualni izdaji izdelujejo že od leta 2014, istočasno lahko ta simpatični avtomobil, ki ga izdelujejo v obratih znamke Daihatsu, od leta 2018 nosi tudi logotipe znamke Mazda (model familia van). V najcenejši različici, ki je kupcem na Japonskem na voljo že za približno 10.000 evrov (povprečna cena davčno ugodnega japonskega 'kei-cara' znaša 7.000 evrov), je za samodejno premikanje avtomobila v kombinaciji s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom (obstaja pa tudi samodejni CVT menjalnik) zadolžen 1,3-litrski atmosferski bencinski motor s 69 kW (94 KM) pogonske moči in 122 Nm motornega navora. V tem primeru je kupec deležen tudi vgradnje ročne klimatske naprave, radijskega sprejemnika in osnovnega električnega paketa. Bolj zahtevnim kupcem je namenjena različica TX z vgrajenim 1,5-litrskim pogonskim sklopom, samodejno klimatsko napravo in ogrevanjem sedežev, omenjajo pa tudi serijsko vgradnjo Toyotinega 'Safety Sense' paketa z nekaterimi asistenčnimi sistemi. Posledično bo kupec za takšen probox moral odšteti približno 13.200 evrov. To je že vedno kupcu zelo prijazna prodajna cena, o takšnih vozilih lahko kupci v Evropi samo sanjajo. Obstajajo pa tudi 4x4 različice tega vozila, kupec si lahko omisli tudi dizelsko ali pa hibridno verzijo tega avtomobila, vendar je vozilo posledično lahko še dražje.