S širjenjem takšnih propagandnih sporočil želijo proizvajalci pri potencialnih kupcih novih avtomobilov doseči občutke, da je z modo in politiko spodbujeni nakup novega električnega avtomobila sedaj že skoraj nekaj najbolj razumnega na tem svetu, ker kupci takšnih vozil že skoraj stojijo v vrstah pred njihovimi prodajnimi saloni. V to marketinško past se po navadi ujamejo samo rahlo zmedene in neodločne dvonožne 'ovčice', ker s tem dobijo želeno potrditev, da je njihovo razmišljanje o nakupu novega električnega avtomobila posledica razumske, ne pa modne odločitve, ker nas je zgodovina že večkrat naučila, da razum in moda dostikrat ne gresta skupaj.

To potrjuje tudi reprezentativna anketa, ki jo je po naročilu portala Automobilwoche v drugi polovici letošnjega julija izvedla berlinska družba Civey GmbH. Anketa, ki je tokrat zajela približno 2700 nemških lastnikov in lastnic fosilno gnanih avtomobilov, je namreč razkrila strahove nemške in ostale avtomobilske industrije glede nastanka evropskega 'Havana efekta', ker bi se trenutno za nakup novega električnega avtomobila odločilo samo 12 odstotkov izmed vseh vprašanih, ki so sodelovali v tej anketi, odnosno 19 odstotkov vprašanih, če upoštevate še mnenje tistih, ki so trenutno zelo naklonjeni takšnemu razmišljanju, niso pa 100 odstotno prepričani v to, da bi kupili nov električni avtomobil.

Velika večina (73 %) izmed vseh, ki so sodelovali v tej anketi, pa trenutno niti pod razno ne razmišlja o nakupu novega električnega avtomobila, ker bodo v nedogled raje vozili fosilno gnane avtomobile, ki so že v njihovi lasti. Takšno dogajanje je leta 2020 v intervjuju za portal Automobilwoche napovedal tudi profesor Fritz Indra, že legendarni nemški kritik elektromobilnosti, ki je ob tem povedal tudi to, da moderni, fosilno gnani avtomobil lahko zdrži zelo dolgo (razpon od 10 do 40 let), seveda pod pogojem, da se lastniki želijo toliko časa družiti z njihovimi avtomobili. Z mnenjem, da se Nemci in Nemke čedalje težje ločijo od njihovih fosilno gnanih avtomobilov se strinjata tudi nemški organizaciji TÜV in KBA, ker to dokazuje tudi uradna statistika, ki pravi, da je v Nemčiji na cestah trenutno procentualno največ avtomobilov s starostjo v razponu od 9 do 14 let.

Glavni razlogi (pomanjkanje bogato izraženih državnih subvencij za nakup električnega vozila, odločno previsoke prodajne cene novih električnih avtomobilov in šepajoča polnilna infrastruktura …) za takšno stanje v Nemčiji so znani že dolgo, vendar se proizvajalci avtomobilov še vedno obnašajo v stilu Slobodana Miloševića (»Ne čujem dobro«), ker so očitno pozabili, da živijo na račun tistih, ki jih ne slišijo. Če k tem trem vzrokom prištejete še izginjanje manjših avtomobilov, ki so seveda premalo dobičkonosni za nekatere proizvajalce in pa izgon cenejših različic nekaterih serijskih modelov, potem vas 'havanizacija' nemškega voznega parka sploh ne sme presenetiti, ker je pokazala, da v Evropi ne živijo samo 'dvonožne ovce', ki jim lahko prodaš vse kar želiš in to še po nesramno visokih cenah.

Anketa je pokazala tudi to, da si Nemci in Nemke ne želijo električnih avtomobilov v stilu 'slonjih kotalk' (smart fortwo in podobni 4-kolesni izdelki), temveč poštene avtomobile v različnih karoserijskih oblikah namesto aktualnega 5-vratnega kombilimuzinskega in SUV enoumja, ki smo mu priča. Anketa pa je razkrila tudi 'Schmerzgrenze' (meja bolečine) v denarnicah številnih Nemcev in Nemk, ker za nakup novega električnega avtomobila niso pripravljeni odšteti več kot 40.000 evrov, še več pa je takšnih, ki pravijo, da za nakup novega električarja ne bi odšteli več kot 20.000 evrov. Kaj pa Kitajci? Glavna težava kitajske avtomobilske industrije ob ekspanziji v Evropi je, da večinoma posnemajo pohlep ostalih proizvajalcev vozil, ker trenutno evropskim kupcem niso sposobni zagotoviti njihovih izdelkov po dostopnih prodajnih cenah, ki jih imajo njihovi električno gnani izdelki na domačem, kitajskem tržišču.