Prve 'cestne vlake' smo v Evropi dobili že leta 1970, predvsem po zaslugi Švedske in Finske, kjer so takšne 'podaljšane tovornjake' s skupno dovoljeno nosilnostjo v območju 60. ton uvedli že leta 1970, po vstopu obeh držav v Evropsko unijo so to idejo najprej (leta 1996) posvojili Nizozemci, med njenimi zagovorniki pa najdemo tudi veliko transportnih podjetij iz Nemčije, čeprav obstajajo tudi nasprotniki sistema EMS, ki trdijo, da lahko tako dolgi tovornjaki (največja dovoljena dolžina po EU smernici 96/53/EG znaša 25,25 metra) in posledično še občutno težji (+ 20 ton) tovornjaki občutno bolj poškodujejo ceste, viadukte in mostove, poleg tega so zaradi povečane dolžine neprimerni za uporabo v mestih in na ostalih urbanih območjih.

Med prednostmi tako dolgih cestnih kompozicij pa omenjajo izsledke iz nizozemskih testnih voženj, kjer so ugotovili, da lahko povečanje 50 odstotno povečanje dovoljene skupne mase in 50 odstotkov več prostora za prevoz tovora za približno 23 odstotkov zniža število potrebnih voženj 8ob primerjavi z običajnimi vlačilci ali tovornjaki s priklopniki). Omenjajo pa tudi za 15 odstotkov (nemški viri ob tem omenjajo celo do 25 odstotni prihranek) nižjo porabo fosilnega pogonskega goriva na vsako tono prepeljanega tovora in za približno 16 odstotkov znižane operativne stroške transportnega podjetja. V bistvu lahko dva dolga tovornjaka prepeljeta isto količino blaga kot trije običajni vlačilci.