S prihodom rekorda (A) so se Nemci takrat odpovedali 'amerikanizaciji' njihove ponudbe vozil iz tedanjega srednjega evropskega razreda, ker so bili predhodniki tega avtomobila oblikovani v skladu z ameriškimi oblikovalskimi smernicami, novinec pa je ob rojstvu (leta 1963) izgubil tudi dodatno oznako P, ki je takrat označevala panoramsko vetrobransko steklo pri dveh njegovih predhodnikih (rekord P1 (1957-1960) & rekord P2 (1960-1963)). Kupci so bili navdušeni nad njegovim izgledom ter prostornostjo potniške kabine (za to je zaslužna predvsem večja (+ 10 cm) medosna razdalja ob primerjavi s predhodnikom), ki so jo bili pred tem deležni samo kupci modela kapitän, všeč so jim bile tudi zmogljivosti novega rekorda, čeprav je ob tem porabil približno 20 odstotkov manj pogonskega goriva kot model kapitän.

Sploh pa so bili kupci navdušeni nad tedanjo ponudbo karoserijskih različic, ki je bila za razliko od današnjega '5-vratnega enoumja' zelo pestra, ker so kupci modela rekord (A) lahko prvič izbirali med petimi možnimi karoserijskimi različicami (2- in 4-vratna limuzina, 2-vratni kupe, 3-vratni karavan in 3-vratni furgon, odnosno 'Schnell-Lieferwagen'), ki se niso bistveno razlikovale v pogledu karoserijskih mer (dolžina: 451 cm, širina: 170 cm, višina: 147 cm). Tedaj povsem novi rekord (A) se je lahko pohvalil tudi s povečano (+ 30 %) vzvojno trdnostjo karoserije ter nekaterimi tedaj izredno naprednimi varnostnimi rešitvami (volanski obroč s parom prečk, prednje disk zavore in dvokrožni zavorni sistem), karavanska različica je sicer imela samo en par bočnih vrat, vendar je navzlic temu premogla zavidljiv volumen prtljažnega prostora, ker ste v takšnega opla lahko stlačili približno 2 kubika 'robe'.

Zelo pestra je bila tudi ponudba možnih karoserijskih barv, ker so kupci lahko izbirali med 28. odtenki različnih barv, od tega je bilo kupcem na voljo 13 enobarvnih in 15 dvobarvnih kombinacij. Rekord (A) je privabljal kupce tudi s povečanimi karoserijskimi merami (+ 90 mm pri medosni razdalji, + 30 mm pri širini) ter nižjo višino (-60 mm), vse to mu je zagotovilo precej boljše vozne lastnosti in udobje kot pri rekordu P2, posledično pa tudi 12 odstotno izboljšanje aerodinamike. V rekord (A) so vgrajevali preverjene štirivaljne vrstne motorje, ki jih ni ravno razganjalo od moči (1,5-litra (40 kW/55 KM), 1,7-litra (44 kW/60 KM) in S različica z 67 KM (49 kW), so pa pomagali pri ustvarjanju dobrega slovesa znamke Opel, ki ga demonstrira legendarni in v današnjih časih že rahlo pozabljen stavek "Opel der Zuverlässige." Bolj zahtevnim so leta 1964 ponudili dobro meščanskega rekorda 6 z vgrajenim 2,6-litrskim bencinskim šestvaljnikom, ki je lahko mobiliziral 74 kW (100 KM) pogonske moči in ga pognal do 170 km/h. S tem so Nemci napovedali kasnejši serijski premijski model commodore. Kariera rekorda (A) ni bila ravno dolga, ker so z njegovo izdelavo zaključili v jeseni leta 1965, ko ga je nadomestil rekord (B) s še krajšo kariero, ker so ga izdelovali samo eno leto. Precej dlje (1966-1971) se je v proizvodnji obdržal šele rekord (C).