Leta 1898 rojeni nemški pilot, iznajditelj in konstruktor Friedrich Eugen Maier, se je na začetku kariere (leta 1923) zaposlil pri nemškem proizvajalcu letal Junkers, kasneje (1928-1931) se je pridružil podobni konstruktorski ekipi znamke Albatros, ki jo je zapustil leta 1931, predvsem zaradi tega, ker je letalsko znamko Albatros takrat 'pogoltnilo' podjetje Focke Wulf. Tako je Maier leta 1931 ustanovil lastno konstruktorsko podjetje 'Leichtbau Maier' in še v tem letu pri nemškem patentnem uradu prijavil svoj patent zaprte samonosne avtomobilske karoserije (prvo odprto samonosno karoserijo so leta 1927 predstavili pri znamki Lancia, kjer je takrat nastal model lambda …). Ko je Adolf Hitler leta 1933 sprožil tekmo za nastanek 'Volkswagna' ('ljudsko vozilo') se je na tedanji nacistični razpis ob pomoči nam neznanega donatorja (baje je od nekega nemškega industrialca v bližini Münchena dobil 300.000 'Reichsmark') pridružil tudi Friedrich Eugen Maier, ki je do začetka leta 1934 ustvaril njegov vozni 'Leichtbau Maier' (interna oznaka: LM 0501/35) prototip ljudskega vozila.

Prva predstavitev njegovega prototipa s samonosno karoserijo pred predstavniki tedanjega nacističnega režima se je zgodila 25. oktobra leta 1935, vendar nacistom njegova vizija o 'ljudskem vozilu' sploh ni bila všeč (verjetno zaradi tega, ker je Hitler favoriziral idejo, ki mu jo je predstavil Ferdinand Porsche …), posledično so mu prepovedali nadaljnje oglaševanje njegovega prototipa, zato iz tega obdobja ni na voljo nobenih fotografij 'lahkega Maierja', za povrh vsega so mu tudi zasegli vse patente in jih večinoma anulirali … Ko se je leta 1936 pojavil Porschejev V3 prototip prvotnega volkswagna so nacisti naredili nov korak pri zatiranju konkurence in na območje podjetja 'Leichtbau Maier' poslali nemško vojsko, ki je zasegla Maierjevo podjetje in ga prisilila, da se je ukvarjal samo še s popravili vojaških vozil. Kljub temu, da je bil pri tedanji nemški oblasti slabo zapisan, je Maierju leta 1938 nekako uspelo vzpostaviti sodelovanje s tedanjim koncernom Auto Union, kjer je imel močan vpliv na nastanek kasnejšega serijskega izdelka te znamke z oznako F9, vendar je to sodelovanje trajala samo dve leti, ker so se medsebojno sprli zaradi intelektualnih pravic in plačila uslug, ki jih je Maier nudil koncernu Auto Union.

In kaj je Maier ustvaril leta 1935? Za tedanje čase je šlo za revolucionarno (zaprta samonosna karoserija brez nosilne vozne šasije (patent), po višini nastavljivo podvozje (patent), popolnoma nastavljiv voznikov sedež (patent), enojni, z obrati volanskega mehanizma sinhroniziran glavni prednji žaromet, po potrebi zamenljivi notranji karoserijski blatniki v predelu zadka) kompaktno (dolžina: 400 cm, širina: 170 cm, višina: 160 cm) in tudi lahko (neto masa: 684 kg) 2-vratno 'fastback' limuzino, ki jo je premikal DKW-jev 0,7-litrski pogonski sklop (20 KM / 15 kW) iz modela F4, kasneje so v avtomobil vgradili 'hroščev' 1,2-litrski pogonski sklop (30 KM / 22 kW). Vgrajeni prvotni pogonski sklop je to aerodinamično optimirano limuzino, ki je počivala na 19-palčnih kolesih, lahko pognal do približno 100 km/h. Zanimivo pri tej zgodbi je, da so nacisti dopustili Maierju, da obdrži edini primerek tega vozila in ga celo registrira, vendar ga ni smel prodati. Leta 1943 je bil ta avtomobil ob napadu zavezniškega letalstva poškodovan, vendar so ga kasneje popravili, sreče pa ni imel tudi njegov lastnik, ker so ga leta 1945 aretirali Rusi, vendar se je nekako izmaknil deportaciji v tedanjo Sovjetsko zvezo.

Leta 1954 je Maierju na nemškem patentnem uradu uspelo obnoviti dva patenta izmed približno 30. prijavljenih njegovih patentov, vendar mu ni nikoli uspelo doseči tega, da bi mu nemški proizvajalci avtomobilov zaradi tega izplačali kakšne tantieme, posledično je vse do leta 1976, ko nas je zapustil, živel v revščini in osamljenosti. Obdržal pa je vozni prototip in peugeot 202, ki ga je leta 1939 prejel v dar od znamke Peugeot. Takrat je njegova hči prodala oba avtomobila, za obnovo revolucionarnega prototipa so proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletju poskrbeli v berlinskem podjetju Schupke, leta 1995 so ga prelakirali v originalno (rdečo) barvo, od leta 2014, ko so ga po zaslugi nemških novinarjev ponovno odkrili, pa stoji v muzeju Huga Junkersa, letos pa ga bodo premierno pokazali na sejmu Retro Classics 2025.