Električna kolesa so zelo popularna med nemško populacijo, ker so jim nemški trgovci lani dostavili približno 2,1 milijona takšnih povsem novih osebnih transportnih sredstev. Zato so se Nemci (ob tem ne omenjajo nobenih 'prisklednikov' iz drugih evropskih avtomobilskih klubov) tokrat lotili testiranj električnih koles s še znosno prodajno ceno v območju pod 2.000 odštetimi evri. Samo dva (Deruiz E-Bike Quartz, 28 Zoll Trekking Elektrofahrrad, nemška prodajna cena: 1.399 evrov / Fischer E-Bike Cita 2.2i, 1.949 evrov) izmed tokrat testiranih električnih koles sta si prislužila oceno „gut“ ('dobro'), 5 testnih kandidatov so ocenili z oceno  „befriedigend“ ('zadovoljujoče'), en (Heybike EC 1-ST, 1.957 evrov z nameščenim prtljažnikom) jo je odnesel z 'modrim očesom' (ocena „ausreichend“ / 'zadostno'), dva predstavnika (Grundig Fahrrad E-Citybike 28“, 1.799 evrov in Mokwheel Mesa Lite ST 2.0, 1.399 evrov) tokrat testiranih električnih koles pa sta pogrnila na celi črti (ocena: „mangelhaft“ / 'pomanjkljivo').

Največ razlik med testiranimi izdelki so Nemci zasledili ob testiranju zavornih sposobnosti takšnih električnih koles, podpori motornega sklopa in pri ergonomiji za kolesarja. Zmagovalni izdelek znamke Deruiz je prepričal nemške strokobnjake z odličnimi zaviralnimi sposobnostmi, dobro sinhronizacijo med pogonom in prestavami in zelo solidno avtonomijo (samo eno polnjenje vgrajenega akumulatorja), ker boste s takšnim električnim kolesom lahko brez skrbi prevozili približno 73 kilometrov. V tem pogledu je še boljši izdelek znamke Fischer, ker boste z njim lahko prevozili še približno 10 kilometrov več. To je edini tokrat testirani predstavnik električnih koles s sredinsko nameščenim pogonskim sklopom, ki je Nemce prepričal z odlično ergonomijo ter odličnim vzmetenjem in posledičnim udobjem za kolesarja.

Precej manj naklonjeni so bili Nemci tokrat izdelkoma znamk Grundig in Mokwheel, ker so pri njunih sestavnih materialih odkrili večjo količino kemiske substance ('Diethylhexylphthalat'), ki nima ravno blagodejnega učinka na lastnike obeh električnih koles. Pri obeh so našli se cel kup manjših nevšečnosti (v pogledu porabljenega časa potratno polnjenje akumulatorjev, slabše zaviralne sposobnosti, glasen električni pogon, premalo pogonske moči ob daljših vzponih, premalo vzmetene prednje vilice, po občutku nestabilna električna kolesa, uporaba cenenih materialov, nizke končne hitrosti v območju od 24 do 28 km/h, neusklajenost pogonskega sklopa in kolesarja), ki grenijo življenja njunim uporabnikom, zato sta na koncu prejela najslabšo možno oceno, čeprav se Nemci ob tem seveda zavedajo, da kupci za odšteti denar pri proizvajalcih takšnih električnih koles niso deležni vgradnje najboljših tehnologij.

Med izdelki, ki od potrošnika zahtevajo nekaj razumevanja pa omenjajo predvsem izdelek znamke Heybike, ker se z njim ne boste prav daleč odpeljali (akcijski radij: 35 km), veliko potrpljenja bodo morali pokazati tudi lastniki izdelkov znamk Zündapp in Grundig, ker boste za dokončno napolnitev akumulatorjev z električnim sokom v obeh primerih potrebovali skoraj 10 ur polnjenja na domačih vtičnicah. Znova pa so se pokazale tudi razlike v masi takšnih električnih koles, ki seveda vplivajo na vozne lastnosti in zmogljivosti koles. Oznako 'športno električno kolo' si samo z 21. kilogrami mase prisluži predvsem izdelek znamke Lidl/Crivit (model Urban E-Bike Y.2, 1.599 evrov), dobili pa smo tudi 'SUV električno kolo' v obliki izdelka znamke Fischer (model E-Bike Cita 2.2i), ker boste v tem primeru skupaj z elektromotorjem poganjali 28,8-kilogramsko električno kolo. Posledično boste prej dosegli še dovoljeno 'skupno maso' (kolesar + kolo) v območju 120 kilogramov.