Varnostna kopija

Predstavljate si, da ste lastnik ali pa lastnica izredno dragocenega GT-ja znamke Ferrari, ki ga občasno uporabljate tudi ob vsakodnevnih opravkih, recimo ob obisku kakšnega nakupovalnega centra. Po  vrnitvi do parkiranega avtomobila pa zgroženo ugotovite, da sta karoserijska boka vašega neprecenljivega starodobnika bogatejša za nekaj novih udrtin in prask, ker nekateri ljudje pač nimajo občutka in slabe vesti, posledično ob vstopu v njihove parkirane avtomobile veselo butajo z vrati ob ostale parkirane avtomobile, ki so se žal prav nič krivi znašli v njihovi bližini. Če ob tem upoštevate še dejstvo, ki pravi, da so današnja parkirišča zaradi apetitov kupcev po čedalje večjih avtomobilih enostavno premajhna (med parkiranimi avtomobili je posledično premalo prostora, poleg tega na modernih vozilih ni več prav veliko zaščitnih letvic, če pa so, so neuporabne, ker so večinoma izvedene v barvi karoserije (še ena brihtna in neokusna (adijo detajli) poteza današnjega avtomobilskega marketinga)), potem vas takšen razplet scenarija ob obisku kakšnega parkirišča sploh ne sme presenetiti.

In kaj lahko glede tega stori lastnik starega ferrarija 250 GT SWB (1960-1963, izdelanih približno 200 primerkov), ki je v odličnem stanju trenutno vreden približno 9 milijonov evrov? Rešitev te zagate, ki jo imajo samo resnično bogati ljudje, predstavljajo v podjetju GTO Engineering, kjer vam za odšteti milijon ameriških dolarjev (približno) lahko izdelajo zelo kredibilno in tudi rahlo modificirano kopijo modela 250 GT v različici 'Berlinetta Passo Corto Competizione', ki jo boste lahko brez skrbi o eksistenčnem propadu uporabljali ob vsakodnevnih opravkih, medtem ko bo 9-milijonski štirikolesni dragulj v obliki originala varno shranjen v domači garaži. Britanci so se zadeve lotili zelo resno, ker bodo vse kopije izdelane po originalnih tovarniških načrtih, predvsem zaradi tega, ker želijo lastnikom kopij ponuditi enake vozne občutke kot pri originalu. Za osnovo (šasija) takšnega avtomobila Britanci uporabijo nosilni cevni okvir, naj pa je poveznjena karoserija iz aluminija. Takšne obravnave so bile deležne samo tekmovalne različice tega modela, cestne verzije (250 GT 'Berlinetta Passo Corto Lusso') imajo karoserije iz jekla. Kupcu bodo kljub temu, da gre za tekmovalno verzijo, omogočili tudi nakup dodatne količine (vgradnja odbijačev) sijočega kroma, ki zaznamuje predvsem cestne različice tega modela.

Da so v podjetju GTO Engineering resnično specialisti, ki obvladajo posel, pa potrjuje informacija glede razpoložljivih 12-valjnih bencinskih pogonskih sklopov, ki jih Britanci izdelajo sami (za vsak izdelan motor potrebujejo približno 300 delovnih ur), ker ima kupec veliko možnosti glede tega. Kupci originala so imeli na voljo samo 3-litrski pogonski sklop, ki je lahko mobiliziral od 240 KM (177 KW @ 7000 min./vrt.) pa vse do 300 KM (224 KW @ 7500 vrt./min), odvisno od hranjenja z gorivom (3 x Weber 40 DCL/6 ali pa 6 x Weber 38 DCN). Kupci kopije bodo lahko deležni vgradnje različno močnih (3-litre, 3,3-litra, 3,5-litra ali 4-litre delovne prostornine) pogonskih sklopov, ob povezavi s 4- ali 5-stopenjskimi menjalniki. Za varno zaustavitev vozila, ki lahko doseže največjo hitrost v območju 270 km/h (0-100 km/h: 5,7 sekunde), skrbijo 4-zavorni diski, ki jih je imel tudi original (prvi ferrari s takšno zasnovo zavor …). Omenjajo pa tudi malenkostne modifikacije pogonskega sklopa (dodan elektronski vžig goriva,  alternator in elektronski vbrizg goriva). Vse skupaj so Britanci seveda dobro zakamuflirali, ker so želeli ohraniti pristnost. Za odšteti milijon ameriških dolarjev bodo kupci deležni tudi vgradnje (samo ob naročilu, če je kupec pač 'klima-junkie') klimatske naprave, predvajalnika glasbe in USB izhoda.