Opel vivaro

Mednarodna premiera

Avtor prispevka: Anže Jereb

Pri osebnih vozilih se spremembe in novosti dogajajo ves čas. Pri dostavnikih oziroma lahkih gospodarskih vozilih pa je zgodba drugačna. Zato je letos leto, ko se vam splača kupiti dostavnika, ker je izbira novincev res velika.

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

18. 6. 2014 ob 11:00

Komentarjev: 0

Med velikimi so novi transit, sprinter, jumper, boxer, movano, med srednje velikimi pa takšen vivaro, traffic ter lani toureo. Vse naenkrat. Vivaro je sedaj za 22 cm daljši od predhodnika, ker so bile očitno potrebe takšne, Opel pa jih letno v Evropi proda okoli 50.000, kar predstavlja okrog deset odstotkov segmenta srednje velikih dostavnikov.

Novi sprednji del je vsekakor zanimiv z bumerang-ledicami ter velikimi režami na maski, je pa seveda veliko drugih stvari, ki so bolj pomembne. Vivaro je na voljo v dveh dolžinskih zvedenkah: krajši meri točno pet metrov, daljši pa še 40 centimetrov. Furgon, torej tovorna izvedenka, je na voljo tudi s povišanim ostrešjem, ki dostavnika poviša za skoraj pol metra. Tale na fotografijah je tovorni, ker potniški pride na ceste malo pozneje, smo ga pa lahko na hitro že pogledali in v galeriji boste našli tudi eno takšno fotografijo. Na premieri so nam testno vozilo obtežili s 350 kilogrami, da smo lažje opazili, kako lepo se pelje in kako majhna je poraba goriva.

Pri novih dostavnikih vedno pričakujem, da bodo v notranjosti naredili pravi bum in ponudili ne-vem-kakšne rešitve, pa jih dejansko niti ne morejo. Zato po prvem delnem razočaranju, najbrž brez pametne osnove, ugotavljam, da je notranjost uporabna. Odlagališč je veliko, tudi ideja z nosilnikom ob podrtem sredinskem sedežu se mi zdi super, ker prevozniki vedno potrebujejo površino za pisanje in ta je odlična pa še snemljiva povrhu. Edino za telefon sem pogrešal kakšen nosilnik ali režo. Ostalo je v vivaru super, voznik sedi zelo v redu, ker sta volan in sedež lepo nastavljiva in tudi rešitev z ogledalom za boljši bočni pogled v križišču (skriva se v sovoznikovem senčniku) je uporabna.

Trinajst let napredka se pri položaju za volanom pač pozna, mogoče pa malo manj pri materialih, ki so seveda z namenom bolj robustni. Da bodo vsa leta uporabe ostali bolj ali manj enaki in se notranjost ne bo takoj uničila. So me pa na prvi vožnji malce begala stikala, zaslon in gumb eco, ki so ga vzeli naravnost iz vozila znamke Dacia, merilnike pa kar iz novega clia, ker je na volanu Oplov logotip. Pa vendar, vivaro je od nekdaj skupen proizvod Opla in Renaulta ter njihovega traffica, zato ni to nič nenavadnega. Vidim pa, kdo je imel glavno besedo pri oblikovanju notranjosti.

So pa motorji Oplovi in prav hecno se mi zdi, da tako veliko vozilo poganja le 1,6-litrski dizelski motor, a prav takšen je v ponudbi. Oziroma štirje. Šibkejša imata 90 in 115 'konjev', tisti prvi je skoraj sigurno podhranjen in ga še nisem uspel preizkusiti, testni z oznako 1,6 BiTurbo CDTi pa ima dve turbini, dva hladilnika polnilnega zraka ter ponuja 120 oziroma 140 konjskih moči. Takšna najmočnejša izvedenka lepo potegne, meni pa je na vožnji po okolici Münchna povprečno porabil okoli sedem litrov. Tudi nasploh se vivaro lepo pelje, ne poskakuje, ni glasen in je lepo pregleden. So pa to le prvi občutki, več v testu.

Dejansko so največ naredili pri uporabnosti, zelo zanimiva je rešitev z režo do sovoznikovega sedeža, flexcargo se ji reče, ker potem v takšnem krajšem vivaru lahko prepeljemo krepko več kot tri metre dolge predmete, ne le 2,54 metra. In sedaj gredo v vivara tri palete, ne le dve. Oziroma, če govorim o prostornini, v vivara gre od 5,2 do 8,6 kubičnega metra tovora.