Samo poglejte ga, kakšen je bil. No, osveženi cherokee je zdaj dobil nove luči in je končno normalen na pogled. Malce so ga osvežili, ampak imam občutek, da gre samo za umetno podaljševanje življenjske dobe brez nekih pravih novitet, kajti čez leto ali dve nedvomno pride že nov. Ali pa so prejšnje luči šle tako na živce kupcem, da so Jeepovci končno klonili vsem protestom.

Torej, poleg tega, da zunaj končno izgleda kot avto in ne kot karikatura povprečnega Azijca, imate v notranjosti malce drugačne merilnike, malenkost posodobljen računalniški vmesnik, ampak res malenkost, in zelo nenavadno tanek odlagalni prostor pri prestavni ročici. Sicer pa je še vedno občutek za takšen (sploh ne majhen) avto zelo utesnjen. Pa ne samo občutek, objektivno je v kabini manj prostora kot v marsikaterem po razredu manjšem avtomobilu. Če ga primerjam z ženino mazdo3, kamor pred sovoznikov sedež brez kakršnihkoli težav spravim zložen otroški voziček, sem imel v cherokeeju v lovu za milimetri obilico težav. Pa je slednji za 6 centimetrov in pol širši in nasploh dosti bolj glomazen avto kot prejšnja mazda3. Enako ni ekstra prostoren prtljažnik, se pa zato v drugi vrsti sedi malo višje, da bodo imeli otroci boljšo preglednost iz avta in manj težav z želodcem.

Poslovil se je tudi ’170-konjski’ dizel, zdaj sta na voljo le še dva 2,2-litrska, 150- in '195-konjski', in v testnem je bil močnejši. Da je premočan, nikakor ne morem reči, ravno prav je. Ampak celotno vozno izkušnjo malenkostno kvari 9-stopenjski samodejni menjalnik, ki je baje nekoliko drugače programiran. Zdaj je prepočasen, včasih nikakor noče prestaviti iz 4. v 5. prestavo, enostavno vas pusti, da se vozite pri 2.500 vrtljajih. Dobro, to se ne dogaja pogosto, nekajkrat tekom testnih dni pa. Tudi ob speljevanju, ko na polno pohodite plin, nadpovprečno traja, da se odloči potegniti. Ob želji po kakšnem nenadnem speljevanju za vključitev v kolono raje dvakrat premislite.

Pogon je na vsa štiri kolesa, seveda, pri močnejšem motorju sprednji sploh ni na voljo. Ampak kdo bi kupil le dvokolesno gnani jeep? Točno tako … Ta je imel active drive I, vstopni štirikolesni pogon, brez reduktorja in zapore diferenciala, ampak je čisto dovolj za praktično vse, kar boste rabili. Vendarle gre vseeno za bolj cestno orientirano vozilo z dobrimi plezalnimi sposobnostmi, za 'hardcore' vragolije pa vam ponujajo wrangler. Vseeno pa tisti vrtljivi gumbek pod armaturno ploščo pomeni marsikaj. Jeepovi vozni programi niso samo za okras, ampak prilagajajo in usklajujejo 12 različnih sistemov, ki pazijo na to, da bo avto imel najboljši možen oprijem glede na podlago. Manjka mu le program za kamenje, tisti je rezerviran za najboljši pogon active drive lock z mehansko zaporo zadnjega diferenciala in modele trailhawk.

Ko boste šli na njegovo spletno stran, boste našli kup nekih podatkov. O bredenju čez vodo, vstopnih in izstopnih kotih, gibih koles, razmerjih pri plazenju, skratka, vedite, kaj kupujete: to je terenec in ne križanec ali SUV. Zato za vožnjo samo po cesti raje izberite katerega od nemških konkurentov. Tam boste bolj udobno sedeli, tudi ne tako visoko, in predvsem boste raje zapeljali v ovinke. Čeprav se bere obetavno, da ima neodvisno in večvodilno vzmetenje, je v ovinkih bolj lene sorte, tudi občutek na volanu je bolj ali manj odsoten. Je pa zato precej udoben, tudi na slabih cestah krasno požira luknje.

Med podatki pa boste našli še nekaj, in sicer kombinirano porabo pri 7,7 litra. Si boste mislili, jah, spet buče, dva litra prištejmo zraven, kajne? No, ne, prvo polovico testa, dokler nismo začeli snemati, je računalnik kazal točno 7,7 litra. Kasneje je poraba skočila za slab liter, ampak vseeno, varčnost hvalimo. Cena je 53 tisočakov. Če boste vozili le po cesti, dobite boljše avte za pol manj denarja, če ga boste dejansko peljali do meje zmogljivosti, je pa cena zmerna.