O nissanu qashqai smo tekom let toliko povedali, da že ptiči žvižgajo o tem, kako so 19-palčna platišča prevelika, potem kako, če ste visoki vsaj 180 centimetrov in sedite malo bolj narazen, armaturna plošča žuli v desno koleno, tudi o tem, kako zastarelo deluje računalniški vmesnik in tako naprej. Na testih smo do zdaj imeli nič manj kot osem qashqaijev zadnje generacije, ta, ki ga vidite, je že deveti, kar priča o tem, da se pri Nissanu vztrajno trudijo popravljati stvari in dodajati kaj novega. V testnem primerku brni čisto nov dizelski motor, tokrat 1,7-litrski.

Štirivaljnik ima za deciliter večjo prostornino od motorja, ki ga zamenjuje, in kar 20 'konjev' več. Skupno 150. Je seveda najmočnejši dizelski motor v ponudbi in tudi edini motor sploh, ki je lahko sparjen s štirikolesnim pogonom in brezstopenjskim menjalnikom X-tronic. Če bo katerikoli od teh dveh pogoj za nakup, potem izbire pri motorju ne boste imeli. No, testni qashqai ima oboje. Motor zdaj ustreza novim regulacijam Euro6d-Temp, kot uporabnik pa se dodatne moči ne boste pretirano razveselili, saj je pri pospešku do sto kilometrov na uro celo počasnejši kot prej. Potrebuje zelo nezavidljivih 11,2 sekunde, kar je za 150 'konjev' in 340 Nm navora precej nenavadno. V redu, neskončnostopenjski menjalnik CVT je kar težak; če ga primerjamo s štirikolesno gnanim qashqaijem z opremo tekna in ročnim menjalnikom, ima tisti kar 90 kilogramov manj. To je enako, kot da bi s sabo stalno vozili lepo rejenega drvarja. Opažamo, da je pri večini novih avtomobilov moč, čeprav večja na papirju, v praksi kar nekam izpuhtela, da bi ugodili vsem emisijskim zahtevkom, kar nam, navdušenim voznikom, ni niti malo všeč.

Sicer je pa motor prijeten, dokaj tih, s takšnim menjalnikom celo vzdržen za dušo in skoraj enako zmogljiv kot prej, predvsem pa za tako težak avto še vedno boljša izbira kot šibkejši 1,5-litrski turbodizel s 115 'konji'. Da bi bil veliko boljši kot motor, ki ga zamenjuje, pa ne moremo reči, ker nam je bil že 1,6-litrski tako po uglajenosti kot zmogljivosti dovolj všeč. Končna poraba novega je znašala 7,9 litra, kar je povprečno in za dva decilitra več kot pri prejšnjem motorju z ročnim menjalnikom. Jasno je, da neskončnostopenjski menjalniki (kljub obljubam v teoriji) niso znani po varčnosti in prepričani smo, da bi se vsaj v tej kategoriji z ročnim ta motor bolje odrezal.

Vožnja ostaja enaka kot prej, malenkost živčna in pretrda zaradi prevelikih platišč, tudi nagibanja v zavojih je več kot pri novodobni konkurenci, a vseeno ostaja blizu vrha, kar se tiče udobja, četudi ne pri dinamiki. Slednja bo tudi v vaših glavah nekje na zadnjem mestu, saj je menjalnik pojem nešportnosti.

Oprema tekna pomeni, da ima vse, kar sploh ponujajo pri Nissanu, vključno s celo paleto asistenčnih sistemov, kot imenujejo safety shield, ki vključuje prepoznavanje prometnih znakov, opozarjanje pri menjavi voznega pasu, samodejno zaviranje v sili in 360-stopinjski pogled okrog vozila. Tehnološko avtomobilu navkljub starosti ni mogoče prav ničesar oporekati. Škoda le, da je vzdušje v kabini prej arhaično kot novodobno, saj ga v tem pogledu od leta 2014, odkar so ga poslali na trg, niso skoraj nič posodobili. Predlanska posodobitev je prinesla novo masko z lepšimi lučmi, v notranjosti pa je bilo sprememb bore malo. Je pa vsaj volan še vedno eden boljših na trgu, ki bi ga prej pričakovali v kakšnem športnem modelu kot križancu.

Glede na to, da je avto do potankosti opremljen, ima temu primerno tudi ceno, ki je pri 34 tisočakih precej zajetna. V času tega testa se je sicer dalo dobiti še 4 tisočake popusta, če je avto na zalogi, tako da je bilo govora o 30 tisoč evrih, kar vseeno ni malo in odpira vrata do boljše, predvsem pa bolj moderne konkurence. Pri qashqaiju kabina, uporabniški vmesnik in blaženje ne držijo koraka z zunanjostjo in motorji, sicer bi bil lahko še vedno pri vrhu ponudbe križancev.