Leta nazaj bi se v takšen avto prav nezaupljivo usedel, danes pa vem, da je to v resnici nekaj čisto običajnega. Če se vsi vtaknejo v to, da je osnova ista, se potem noben ne pozanima naprej, da bi videl, kakšne so pa kaj nastavitve podvozja, kakšne so vzmeti … vse to je seveda drugačno, sploh pa je pri seriji 2 gran coupe tudi težišče bistveno nižje in zato bi se moral avto peljati precej bolj dinamično. Pa se? Veste, da je bilo to retorično vprašanje. Jasno, da se, v 4,8 sekunde pospeši do 100 km/h z mesta in brez težav doseže omejenih 250 kilometrov na uro!

Oznaka M235i žal ne pomeni kot še nedolgo nazaj, da je spredaj šest valjev v vrsti, ampak so samo štirje. Motor je bencinski turbo, delovna prostornina 2 litra, moč pa 225 kilovatov, kar je 306 ’konjev’. Se ne sliši slabo, ne? In ni. V bistvu je moči dovolj, saj, kdaj pa 300 ’konjev’ ni bilo dovolj v razmeroma majhnem avtu. Pozna seveda se, da nima večje prostornine, ker ni tistega občutka kot včasih, da vleče takoj od prostega teka, ampak se mora najprej zavrteti, ko zadiha s polnimi pljuči (s pomočjo turbine), pa fino pospešuje. Čeprav bi bilo spet bolje, če bi se še raje zavrtel v višje vrtljaje, tako pa se najbolje obnese nekje med 2 in pol do 5 tisoč vrtljaji. Zvok ne navduši posebej: ko ga vžgeš, malo zarohni in dokaj pritajeno poči iz izpuha, potem pa je rezek, ampak vseeno premalo žlahten, nekako preveč zadušen se mi zdi. Sicer se tudi to da rešiti s kakšnim dobrim izpuhom, ampak zakaj ne bi bil že serijski dober.

Še bolj pa bi mi bil všeč, če bi imel samo zadnji pogon, kar pa pri tej platformi ni možno, zato je tukaj štirikolesni. Kar malo hecno za BMW, pa to ne pomeni nič slabega, ker je občutek med vožnjo dober. Je sicer premalo vozniško pristen, če ga primerjam z BMWji stare šole, ko te je bilo včasih dejansko strah pritisniti plin do konca in si imel nekakšno strahospoštovanje do njih, danes pa se zavedaš, da ti bodo moderni avtomobili vse odpustili. Tako se niti ne zavedaš hitrosti, s katero dejansko voziš, avto pa lahko hitro vozi tudi tisti, ki nima toliko izkušenj s hitro vožnjo. Brez strahu si lahko vsi vozniki kdaj pa kdaj privoščijo do konca pritisniti na plin, zavore nič ne jamrajo po več zaporednih ostrih zaviranjih, sploh pa navduši občutek na volanu. Eden boljših na trgu je, sploh če upoštevam, da je po novem osnova avto s sprednjim pogonom.

Če gledam na takšno dvojko gran coupe zgolj kot na en moderen avto in ne kot na BMW stare šole, je seveda zelo dober. Niti ne tako neudoben za vsak dan, čeprav vas bo na slabih površinah še vedno pretresalo. Zelo lepo se pelje tudi hitro, tehta kar konkretnih 1.645 kilogramov in zato podvozje enostavno mora biti malo bolj čvrsto; če ne bi bilo, bi bil že samo to razlog za minus, Nemci pa so ga vseeno uspeli uglasiti tako, da se boste brez težav odpeljali tudi na kakšno zelo dolgo pot brez trpljenja. Pomaga tudi dober sedež.

Če bo na tej poti veliko ovinkov, vas ne bo niti najmanj spravilo v slabo voljo. Zelo lepo vleče in je seveda jasno, da ko avto pospešuje do 100 km/h manj kot 5 sekund, pač ne more bit slab. V ovinkih se pa vseeno čuti tisto, kar sem že omenil, da manjka malo več veselja, ko pri vožnji ’klasičnega’ BMWja čutiš, kako te poriva zadek, pri 2 gran coupe imaš pa bolj občutek, da nos rine in vleče ven, čeprav mu pri dodanem plinu pomaga tudi zadek. Ampak premalo izrazito, preveč umirjeno deluje in to ni več to, česar smo bili od BMWjev vajeni. Če ste njihov stari fen, vas bodo s tem izgubili. Škoda, ampak ker ste v manjšini, bodo malo stisnili zobe in vam ponudili kaj dražjega …

Kdor je že sedel v novi enki, v limuzinski dvojki ne bo videl ničesar novega, sicer je pa kabina dobra. Precej utesnjeno deluje, kar mi je pri takšnem avtu všeč. Ni neudobno, daleč od tega, ampak vse deluje kompaktno, občutek pa je dober, ker so tudi materiali dobri in sedež super objame. Digitalni merilniki mi pri BMWju niso všeč, ker kažejo premalo informacij naenkrat in potovalni računalnik se z enim gumbom pomika samo v eno smer. Tudi in sploh zaradi varnosti med vožnjo itak večinoma gledam na projekcijski zaslon v šipi in ta je res dober. Sredinski zaslon je tudi velik in ima dobro ločljivost, je pa nameščen zelo položno, da po občutku ni vse preveč zaprto.

Zadaj se sicer da sedeti, ampak že za sabo s povprečno višino kar težko udobno sedim. Večina pol metra krajših avtov od tega, ki meri 4,52 metra, ima več prostora, temu torej rečemo ’športna utesnjenost’. Če ne bi bil strop v predelu glav povišan, bi že imel težave. So pa vrata lepa, šipe brez okvirjev, zato mislijo, da si zasluži ime kupe. Seveda si ne, ker ima štiri vrata, sliši se pa kul! In prtljažnik? S 430 litri niti ni tako zelo majhen, se pa odpre skoraj pravokotno samo zadnji del kot kakšen predal. Sicer je super, če so torbe pravilnih oblik, in ker praktično ni nakladalnega roba, jih samo potiskaš not in vlečeš ven. Če se notri vozijo kakšne vrečke, pa se bo vse raztreslo po prostoru in bo kar težko pobrati jabolko nekje v kotu. Ta del avta je tudi oblikovno najmanj skladen, luči nekako ne zaključijo lepo bočne kupejevske linije, zato se mali gran coupe ne bo vpisal v knjigo bavarskih oblikovalskih presežkov.

69 tisoč evrov stane takšna dvojka s hudo modro barvo in lepo opremo, kar je seveda veliko. Trenutno je konkurent samo en, mercedes-benz CLA, in verjetno bo na naših cestah prava redkost. Sicer osnovni stane 30 jurjev, ampak ima samo 1,5-litrski trivaljni turbomotor, ki verjetno sploh ni slab, ampak mora biti pri takšnem avtu skoraj nujno nekaj takšnega, kot je v testnem primeru, da pusti vtis.