Na testu smo jih imeli že precej, zato tokrat več le o motorju in opremi. Podoben 1,3-litrski turbobencinski stroj je imel že ta duster, a je bilo tam moči več, pravzaprav je tisti duster najmočnejši sploh. Tokratni ima dvajset ’konjičkov’ oziroma 14 kilovatov moči manj, a se v praksi to zelo ne pozna. Tudi ta spodobno vleče in je lepo prožen, do stotice denimo potrebuje le pol sekunde več in ker v nobenem primeru ne gre za tip avtomobila, pri katerem bi vas pospeški najbolj zanimali, vam izdam, da je vozniško prijetno zmogljiv.

Tudi poraba goriva je praktično identična, tokrat je bil ves čas testa na strehi še kovček, ki se z zračnim uporom ne razume najbolje, pa se je poraba kljub temu vrtela okoli osmih litrov. Pravzaprav v obeh testnih primerih ’kritiko’, ki to v resnici ni, namenjam le menjalniku, ker razumem odločitev inženirjev za takšno rešitev. Smo tudi že zapisali, da je v kombinaciji s štirikolesnim pogonom menjalnik s svojimi prestavnimi razmerji krajši, da potem duster lažje pleza po strmih terenih, ker nima reduktorja. Na cesti pa to pomeni, da boste takoj po speljevanju že morali prestaviti v tretjo prestavo, saj sta prvi dve zelo kratki. Dokler se na to ne navadite, bodo vaši sopotniki utrjevali vratne mišice.

Če že zdaj veste, da ne boste nikoli zahajali na brezpotja, vzemite le sprednji pogon, ker bo duster vsakodnevno veliko bolj prijeten. V nasprotnem primeru pa vas bo takšen navduševal tudi takrat, ko bo podlaga slaba. Naši gorski reševalci so še vedno navdušeni nad njegovimi plezalnimi sposobnostmi. Vrtljivi gumb na osrednjem grebenu armaturne plošče pa omogočate izbiro le sprednjega ali štirikolesnega pogona, če vas skrbi, da bi bila zaradi nenehnega pogona vseh štirih koles poraba večja.

Takšna barva in paket adventure s stranskimi pragovi pomenita, da je duster precej nastopaški. Tokrat pomaga še strešni kovček, ki mu, mimogrede, zelo pristoji, je pa avtomobil z njim še bolj opazen. In vse to dejansko prinese oprema adventure, ki je časovno omejena: poleg pragov, bočnih letev na vratih in strešnih nosilcev vsebuje še omenjeni strešni kovček. Zadeva je dejansko uporabna, ker v različicah z rezervno pnevmatiko in s štirikolesnim pogonom (oboje odtegne nekaj prtljažnega prostora) prinese dodaten in zelo koristen prostor za prtljago, čeprav je ravno za smuči žal prekratek. Je pa, jasno, zaradi kovčka piš vetra bolj očiten na avtocesti, tudi poraba bo malce večja. Osnova je torej duster z najbogatejšim paketom prestige, v časovno omejeni ponudbi pa vse dodatke dobite brezplačno.

Znotraj še vedno cenim precej dober položaj za volanom (tisti z daljšimi nogami so sicer povedali, da bi imeli volan raje bližje rok), dovolj dobra sprednja sedeža in urejenost armaturne plošče. Materiali so večinoma dobri, na določenih mestih pač trdi in robustnejši, a pri dusterju to sploh ne moti. Zmoti kvečjemu stikalo za vklop tempomata med sprednjima sedežema.

Tudi vozniško je duster OK, pri običajni vožnji vas ne bo motilo, da je dokaj podvržen podkrmiljenju, in tudi udobje ostaja dovolj dobro, čeprav je avtomobil privzdignjen. Najbolje se počuti na slabih cestah, ki jih po mokri zimi ni malo in je tako za nas, Slovence, zelo vsestranski: dobro pleza, ima dovolj prostora, je pregleden, motor je dober in tudi pelje se dobro. Za dvajset 'jurjev' je tole skratka avtomobil, ki ima v svojem žepu precej talentov.