Ameriška ikona je zanimiva že zaradi svoje dolge zgodovine in zato sem se pred vožnjo z novim enostavno moral zapeljati še s starim. Vedel sem, da me vozniško ne bo očaral, a me to ni motilo in me ne moti niti sedaj, ko so tisti krasni kilometri z lepotcem iz leta 1965 za menoj. Saj veste, legende so pač legende in stvari, ki ste jih občudovali kot otroci nekaj desetletij zatem, izgubijo del čara, večina pa ostane.

Schwarzenegger ni več tisti nabiti dedec iz Terminatorja pa bi mu vseeno z veseljem stisnil roko, žvečilni Bazooka, s katerimi sem odraščal, okus izgubijo po nekaj sekundah, pa bi ta trenutek z veseljem enega. In stari avtomobili se peljejo kot jadrnice. Sploh ameriški, v mustangu iz leta '65 dejansko nisem niti čutil, če je volan povezan s kolesi, vsak pritisk na zavoro je podoben potapljanju noge v puding, pač, nobenega občutka ne dobiš, niti kaj dosti učinka ni. Ampak takšna 'starina' premore toliko šarma in posebnosti, da so usta vsak meter vožnje raztegnjena v širok nasmeh.

Glavna zvezda tega testa je seveda novi mustang. Kar nekaj generacij se je zamenjalo od šestdesetih let naprej, nekatere bolj in druge manj posrečene, zdi pa se mi, da bo ta zadnja kar precej uspešna in bodo Fordovci tudi čez kakšno desetletje o njej še vedno govorili s ponosom. Za začetek zaradi voznih lastnosti (pustimo izgled še za trenutek ob strani), ki so za avtomobil s poreklom z one strani velike luže naravnost odlične. Ker smo Evropejci najbolj vozniško zahtevni na svetu, mustang prvič serijsko pri nas ponuja neodvisno vzmetenje, za katerega morajo Američani doplačati! In zato se pelje zelo dobro.

Seveda ga ne primerjajte z vozniškim izstrelkom, kot je porsche cayman, ki je skoraj pojem voznosti, a za tako veliko 'kravo' se mustang pelje sila suvereno. Ni pretrd in v ovinke zagrize z velikim veseljem, volanski obroč s precej mesnatim občutkom pri vrtenju pa ponudi dovolj informacij in vlije precej zaupanja. Dokler ni cesta izjemno ozka in zavita ter polna lukenj, je celo mustang pravi izstrelek. Se pa njegova zgodba in karizma začne že mnogo prej. V bistvu že, ko ga skozi okno opazujete na svojem dvorišču.

Zelo je opazen, morda kateri od ameriških mišičnjakov ni? Zlasti v tej rumeni barvi vam zagotavljam, da vas nihče ne bo spregledal. Pokrov motorja je zajeten, gume široke, zadek pa krasita dve ogromni izpušni cevi, iz katerih se ob vklopu motorja oglasi avtomobilskim navdušencem najprijetnejša melodija, ob kateri ušesni mešički godejo od užitka. Osemvaljnik pod pokrovom namreč poskrbi za pravo simfonijo, ob kateri celo sosedje ne bodo jezni, pa čeprav jih bo zjutraj prebudila.

Tudi znotraj je mustang poseben, sicer ne izjemno eleganten ali uporabniško razvajajoč, ima pa nekaj elementov, ki vzdušje v kabini popestrijo. Denimo logotip konjička in letnico 1964 (takrat so izdelali prvega) pred sovoznikom pa napis 'ground speed' med merilniki in še kaj bi se našlo. Odlagališč za pijačo je dovolj, saj veste, Američani so eden bolj žejnih narodov, ko pridemo do poglavja o sladkih pijačah, in zato mora biti zanje dovolj prostora tudi v avtu. Na zadnja dva sedeža lahko namestite otroška sedeža in bodo malčki udobno sedeli, čeprav to ni mustangovo poslanstvo, prtljažnik pa je tudi precejšen.

Da se pelje dobro, sem zapisal, morda še nekaj o motorju. Krasen je in lepo ropoče, prožnost pa je poglavje, pri katerem bi se od njega lahko učili mnogi. V šesti prestavi je zadovoljen s 40 km/h ali pa z 250 km/h, vedno lepo vleče in nikoli se ne zdi, da se muči. Najbolj šarmanten zvok ima po mojem mnenju med 3.000 in 4.000 vrtljaji, če boste želeli iztisniti iz njega največ, pa vam zagotavljam, da boste nad silovitimi pospeški navdušeni, pa čeprav še zdaleč ne gre tako brutalno kot pri M3. Konjenica je namreč skoraj identična, takšen mustang z osemvaljnim petlitrskim motorjem pod pokrovom ponudi 310 kW moči oziroma 420 'konjev'. Je pa hiter, o tem ni dvoma.

Moti me le nekaj malenkosti, recimo, da je izboklina sedeža, ki skrbi za bočni oprijem, postavljena precej visoko in se moja roka ob prestavljanju zatika vanjo, a višji od mene tega verjetno niti opazili ne bodo. Pokrov motorja je dolg in visok, zato je preglednost slabša, zdi se ti, da sediš v tanku, a tako pač je. Morda še najbolj moti, da je hod sklopke tako dolg in onemogoča hitro menjavo prestav, čeprav bi jo sam menjalnik lahko zagotovil, ker je natančen in hodi ročice kratki. Vsekakor pa mustang ni preveč naporen, da se z njim ne bi mogli voziti vsak dan, to je pomembno. No, pa na porabo se tokrat ne bom oziral, z zahtevo po 16,7 litra bencina za vsakih sto kilometrov je jasno, da ne bo pariral sosedovemu cliu 1,5 dCi.

Mustang je pravi posebnež, ki se dobro znajde na večini področij, ko govorimo o šarmu in posebnosti, pa mu skorajda ni para. Dva motorja lahko izberete in ker je pri nas 2,3-litrski ecoboost zaradi davščin bistveno cenejši od tega, morda premišljujete o tistem. Dobro gre in bolj varčen je, peljal sem ga na tej mednarodni premieri, ampak … Vsako jutro se boste zbudili z mislijo, da ste kupili napačnega. Ta legenda si zasluži V8, zato vzemite tega. Za dobrih 60 tisočakov (testni 66.500 EUR) je mustang GT pravi naslednik legendarnega stroja iz šestdesetih let.