Očitno premalokrat lažem, ker sem zadnjič pred trgovino zdržal ravno eno sekundo, ko me je nekdo vprašal, če je pod pokrovom trilitrski motor. Sem naredil 'aha', ampak potem takoj priznal, da ni. Tudi sicer sem v času testa nekajkrat videl začudenje ostalih mimoidočih, ko so videli oznako 30 TFSI na zadku in si v misli pričarali močan motor v avtomobilu velikosti škatlice za vžigalice.

Sigurno bi mi tudi oni verjeli, če bi potrdil njihove domneve, ker takšna oprema S line videzu doda dovolj agresije, da novi A1 sportback izgleda prav hudo. Tudi vpadljiva barva seveda doda svoje, zato bo tole idealna kombinacija, če želite, da vaš avto izstopa. Meni je oblika všeč, mogoče je ogromna sprednja reža za zrak malo prevelika, ker me potem gobec spominja na ribo napihovalko, vse ostalo pa štima. Je pa A1 zrasel za dobrih 5 centimetrov in malce nižji je, zato dejansko izgleda še večje. In tudi sicer ni več tako majhen, zato zgornja primerjava pravzaprav ni povsem na mestu.

Dodatni centimetri v notranjosti pomenijo 65 litrov več prtljažnika, skupaj 335 litrov, in zadaj je kar nekaj prostora tudi za malce višje od mojih 168 centimetrov. Druga generacija je s tem postala bolj uporabna, uporabnost se je povečala tudi s tem, da je na voljo samo še petvratna izvedenka, torej sportback. Ne le, da je s tem vstopanje na zadnjo klop lažje, tudi sprednja vrata so krajša, kar pomaga na ozkih parkiriščih, avtomobil pa ne izgleda nič slabše, kot bi z le enim parom vrat na boku.

A1 sportback je premijski malček in to jasno pove že s svojo ceno. Takšen s srednje zmogljivim motorjem, ročnim menjalnikom ter kopico dodatne opreme stane 30 tisočakov, zato je jasno, da mora nekaj ponuditi v zameno. In ponudi veliko, notranje okolje je brezhibno izdelano, materiali so povečini odlični, zaslon med merilniki je serijski in super, velik zaslon na osrednjem delu armaturne plošče pa doplačljiv, ampak potem poskrbi, da je okolje res krasno. Tudi preglednost je dobra in pomembnejše funkcije so obdržale fizična stikala, zato je ergonomija odlična. Le gumb za nastavljanje glasnosti bi sam prestavil drugam, ker je vozniku kar nekako preveč skrit za prestavno ročico. Je pa ravno zato na voljo še sovozniku.

Zdaj pa še segment tistega trilitrskega stroja spredaj … No, sem hotel napisati trivaljnega, ker je prostornina motorja samo en liter. Ampak je moči vseeno 85 kW oziroma 116 ’konjičkov’, zato je v bistvu A1 kar živahen. Sicer bi glede na obliko pričakoval več in tudi vozne lastnosti govorijo o tem, da je podvozje pripravljeno na veliiiko več, za vsak dan in za majhno porabo pa bo tole super kombinacija. Obstaja še šibkejši s 70 kilovati, tam ima menjalnik le 5 prestav, zato vseeno priporočam tega, če je slučajno 1,5-litrski s 110 kW za vas preveč.

A1 je vozniško zelo lahkoten in okreten, zato je vožnja z njim nadvse prijetna, s tem motorjem bo popil dobrih 6 litrov, kar tudi ni veliko. In podvozje je ravno prav čvrsto, da je avto zanimiv, ko vas bo zasrbelo kakšen zavoj odpeljati malo hitreje. In povsem nenaporen, ko se boste vsak nad ležerno vozili naokoli ali pa v mestu iskali parkirišče. Pri pretiravanjih sem opazil, da nos vozila postane nenavadno lahkoten, ne rine iz zavoja kot audiji običajno, le na volanu se pojavi nekoliko hecen občutek. To je pravzaprav edina opazka, ki govori o tem, da tole ni nabrita mala bombica. Podvozje je vsekakor precej čvrsto že na 16-palčnih platiščih, zato več kot 17 nikakor ne vzemite, vas bo preveč pretresalo in avto bo pretrd.

Seveda je tekmecev po velikosti v tem segmentu veliko, ampak po ceni mu je najbližje pravzaprav le mini. Tam je občutka športnosti še več in v njem se sedi bolj utesnjeno, je pa po drugi strani A1 veliko bolj pregleden in vsakodnevno nenaporen. Če odmislim, da za ta znesek lahko dobim pola in zraven še up! GTi, mu nimam česa zameriti. Še najmanj oznako na riti.