Teslina trojka posebne predstavitve ne potrebuje, na cestah je od leta 2017, tri leta pozneje so jo malce posodobili, lansko leto pa je na ceste zapeljala nova generacija. Pravzaprav je pri njih izraz nova generacija težko uporabiti, ker gre v bistvu vedno bolj za konkretne posodobitve, ne pa prav nova vozila na novih platformah. In model 3 je lansko leto doživel konkretno prenovo, ki je poskrbela tudi za bolj atraktivno zunanjost. Še vedno seveda oblikovno zadržano in nič preveč izstopajočo, vendar pa so spremembe dovolj velike, da je takoj jasno, da gre za zadnjo reinkarnacijo. Sprednje luči so zdaj občutno bolj moderne in zadek lepši, še vedno pa specifika ostaja izjemno nizek pokrov motorja oziroma dejansko prtljažnika, ki zagotavlja, da se vetrobransko steklo zajeda nizko in je preglednost odlična. In to je že prva stvar, ki jo lahko pohvalim.

Čeprav se zdi nelogično, hvalim tudi notranjost, vsaj v večji meri. Prečiščena je in minimalistična, pa z velikim sredinskim zaslonom, ki ima daleč najboljši vmesnik med vsemi vozili na trgu. Drži, minimalizem in posledično odsotnost klasičnih stikal je dokaj trapasta rešitev, ki se pokaže pri upravljanju nekaterih stvari, na primer pri odpiranju sovoznikovega predala, ki se odpre samo s pritiskom na zaslon. In še več je takšnih primerov, tudi denimo nastavljanje globine in višine volanskega obroča poteka s pomočjo vrtljivih gumbkov na volanu. Na večino stvari se človek hitro navadi, na vse pa ne. Če se vrnem še malo k zaslonu: je namreč izjemno pregleden, menijska struktura spominja na tisto pri računalniku ali telefonu in je povsem logična. Od tega sistema bi se lahko učili prav vsi proizvajalci. Tudi materiali so postali dovolj dobri, da jim posebne kritike ne bi namenil, lahko pa namenim eno kakovosti izdelave. Ob prevzemu je namreč že malo škripal volanski obroč, v času testa pa se je enakega simptoma nalezel še voznikov sedež. Morda le specifika testnega avtomobila, ampak ti dve škripanji sta med vožnjo občasno zmotili. Sicer pa se zdi vse ostalo lično izdelano in špranje oziroma stiki so povsod enakomerni, česar pred leti ne bi mogel trditi.

Lahko nadaljujem z najbolj nesmiselno ’domislico’, ki je hkrati dokaz, da minimalizem včasih ni dober in posega v uporabnost, tukaj celo v varnost. Obvolanske ročice za smernike ni in z njimi se upravlja preko dveh stikal na levi prečki volanskega obroča. Dokler vozite naravnost ali skoraj naravnost, je vse skupaj še vzdržno, pri večjem zasuku volana pa voznik potem išče lokacijo stikal za smernike, ker se stikali pač premikata skupaj z volanom. Da to ni praktično, je jasno, obenem ni niti varno, kar je tudi daleč največja zamera, ki jo imam. Kar poskusite najti gumb za vklop desnega smernika nekje v krožišču, ko bo volan obrnjen kontra. Teslin zagovor je, da se voznik vsega navadi, ampak določenih stvari se ne in se tudi ne bi bilo treba, če bi bila le ob volanu klasična ročica. Tudi premikanje med pogonom naprej in nazaj, torej upravljanje z menjalnikom z drsanjem po zaslonu ni najbolj intuitivna rešitev, a takrat vsaj vozilo stoji na mestu in je voznikova pozornost lahko pretirano namenjena zaslonu.

Lahko bi kritiziral še, da so zunanje kljuke malo hecne oblike in da pritiskanje ključa oziroma kartice na stebriček B za odklepanje ni najbolj priročno, a Tesla vsaj to težavo več kot uspešno rešuje z aplikacijo in s telefonom v žepu kartice sploh ne boste potrebovali. Avtomobil zazna, da ste blizu, in odklene vrata oziroma jih zaklene, ko se oddaljite. Preko aplikacije tudi lahko vključite hlajenje, vizualno spremljate okolico vozila in delate še marsikaj, zato jo res hvalim.

Lahko nadaljujem z daleč najboljšo stvarjo, in to je učinkovitost pogona ter polnjenja. V tem primeru ima baterija 79 kWh in glede na povprečno porabo samo 15 kWh na sto kilometrov to pomeni, da se boste z lahkoto med polnjenji peljali vsaj 450 kilometrov daleč. Govorim o avtocestni vožnji s 130 na uro, če boste več v mestu ali podeželju, pa krepko preko 500. In to se mi zdi zakon, čeprav je bil test res opravljen poleti. Potem boste prileteli na Teslino polnilnico in ne boste potrebovali nobene kartice, aplikacije, ne bo vas skrbelo, če bo zadeva delovala, samo priključili boste kabel in začeli polniti. To je zame totalna konkurenčna prednost, običajno je na določeni lokaciji tudi polnilnih mest veliko in ni posebne skrbi, da ne boste našli prostega zase. Seveda se v času turistične sezone na obremenjenih lokacijah bo zgodilo, da bodo vse zasedene, ampak to je težava polnjenja vseh električnih vozil. In med polnjenjem na ljubljanski lokaciji se nam je zgodilo tudi, da je bila polnilna moč majhna, ker je takrat ob nas polnilo svoja vozila še kakšnih osem drugih lastnikov, tudi na to vedno računajte. Če nore gneče ne bo, polnilno Tesla navduši. Celo pri 97-odstotni napolnjenosti še vedno polni z več kot 20 kW, prej pa z do 250timi. Ta električna uporabnost je skratka stvar, kjer ima Tesla še vedno pred večino veliko prednost. Prideš, priključiš in gledaš, s kakšnim apetitom baterija golta elektriko.

Kar nekaj njihovih različnih modelov sem moral peljati, da sem ugotovil, koga nagovarjajo in zakaj je totalno anemičen krmilni mehanizem, preko katerega pri hitri vožnji voznik ne dobi niti malo povratnih informacij, vseeno dovolj dober. Ker se bo 95 odstotkov lastnikov 99 odstotkov časa vozilo umirjeno ali srednje hitro in takrat bo to nenaporno krmiljenje super, kdor pričakuje, da je takšna ’440-konjska’ tesla 3 tudi športen avtomobil, pa bo seveda razočaran. 4,4-sekundni pospešek do 100 je zakon za prehitevanja in trdim, da je zaradi tega ta avto še bolj varen, ker boste mimo drugega avta v dveh sekundah, ni pa tukaj toliko moči zato, da boste uživali v zavojih. Takrat se hitro pokaže, da tudi podvozje ni doraslo evropskim tekmecem in se stvari hitro začnejo podirati. Anemično krmiljenje, povprečno podvozje in ne noro super lega, nič od tega ne bo navdušilo. Pa vseeno pravim, da boljše ne rabi biti, ker boste trojko vedno vozili drugače. Ni pa to nikakor na nivoju porscheja taycan, ki seveda stane nekajkrat več, a vozniško navduši tudi takrat, ko boste od njega zahtevali veliko.

Po svoje ni težko ugotoviti, zakaj je veliko ljudi navdušenih nad znamko Tesla. Večinoma so stvari zelo dobro poštimane, nikakor pa ne pričakujte, da vas bo kateri od njihovih modelov vozniško navdušil. Gre bolj za računalnik na kolesih, ki je polnilno superioren, ponuja res veliko prostora za potnike in v dveh prtljažnikih še za prtljago, je pa tudi nekoliko specifičen. Že s stekleno streho, ki bi se ji sam takoj odrekel, pa ni mogoče, ker kljub zasenčenosti še vedno prepušča preveč svetlobe in pregreva avtomobil.

Večinoma so Teslini avti bele barve, ker marsikdo noče doplačati dveh tisočakov za rdečo. Meni je všeč, bi pa prihranil 1200 evrov in izbral črno notranjost, ki je manj občutljiva na madeže, tudi nadgrajenega avtopilota za 3800 ne bi vzel, ker zaenkrat ne deluje dosti bolje kot klasičen radarski tempomat. Pri testnem avtomobilu je vse to bilo, zato tudi cena 56 tisočakov.