Deset tisoč tolarjev oziroma okoli štirideset današnjih evrov. Toliko je pred četrt stoletja stal rabljen renault 5. Ali pa jugo oziroma 'katrca', torej renault 4. Vem, ker smo jih mulci kupovali, da smo se potem z njimi vozili po gozdnih stezicah, včasih en dan in drugič dva tedna, a dlje ni zdržal noben. Ko je bil konkretno poškodovan, smo poskrbeli za odvoz na deponijo in šli iskat naslednji avtomobil. Renault 5 je torej skozi svojo 'kariero' dal vse tri faze, bil je izjemno priljubljen družinski avtomobil, postal je zastarel in skoraj nepriljubljen ter posledično kot rabljen praktično brez vrednosti, ohranjeni primerki pa danes zaradi nostalgije spet dosegajo lepe vrednosti.

In ravno nostalgija je tista, ki je Renault prepričala, da 'petko' obudi. Seveda v moderni obliki, z modernimi sistemi in z moderno tehnologijo, kar pomeni z elektromotorjem. Razred, v katerem nastopa, postaja vse bolj poln tekmecev, zato mora poleg atraktivne oblike petka ponuditi tudi ugodno ceno. Sicer ni zanimiva. Je pa kljub večjemu znesku zanimiva njena športna različica, ki oznake Renault sploh nima v imenu, ampak sliši na alpine A290. Ja, to je v osnovi novi renault 5, vendar pa precej spremenjen in predvsem bolj športnega duha, zaradi česar zaenkrat pravih tekmecev še nima.

Atraktivna zunanjost je nekaj, kar ponudi že osnovni novi renault 5. A290 je na pogled še mnogo bolj nastopaški zaradi poudarjenih odbijačev, spojlerja na zadku in širokih bokov. Da svoj izgled podkrepi še s podobnimi voznimi lastnostmi, sta koloteka širša za kar 60 milimetrov. To je res prava mala nabrita bombica s čvrstim vzmetenjem in agresivnim podvozjem, da lahko na cesti čepi izjemno suvereno. A290 je torej nekakšna reinkarnacija nekdanje petke turbo. Če vam je všeč že navaden renault 5, in sploh ne dvomim, da vam je, potem ob tem kimate še bolj navdušeno. Ne zgodi se namreč prav velikokrat, da se konceptna oblika skoraj ne spremeni in je serijski izdelek praktično enak. Ta je, za pogledati je totalno hud, težko si sploh zamislim nov avtomobil, ki je obrnil toliko vratov. Zanimiv skupek retra in modernega pridiha je.

In zgodba se več kot odlično nadaljuje znotraj. Okolje je res zanimivo, dobro sestavljeno, moderno, spredaj prostorno, ampak samo delno uporabno. Malo viham nos nad tem, da ni niti enega odlagališča za pijačo oziroma da notranjost res ni praktična, ker nasploh ni posebej veliko odlagališč. Je jasno, da je tole malček z drugimi vrlinami in ne družinski avtomobil, kjer je edina odlika prostornost. Ampak še porsche 911 ima odlagališče za pijačo, tudi tukaj bi moralo biti.

Praktičnost očitno ni bila na seznamu pomembnih postavk, prostornost pa le delno, ampak nad slednjo ne viham nosu, to je majhen avtomobil in jasno je, da ni namenjen družinski uporabi. Nič zato. Spredaj je prostora dovolj, prtljažnik je z dobrimi 300 litri tudi dovolj prostoren, ker je takšen alpine navsezadnje dolg samo 4 metre. Je pa za zadnje potnike prostora manj, zlasti pri nogah, zato odrasli na dolgih poteh ne boste navdušeni, saj stopal ne boste mogli normalno potisniti pod sprednji sedež. Sicer pa ja, to bo najbrž drugi avtomobil v družini, igrača za proste trenutke, na daljše poti se boste pa peljali s čim večjim, torej tudi ta kritika ni posebej resna.

Pomembno je predvsem, kako se pelje! Tukaj moram pa zgodbo malo razdeliti, ker so nekatere stvari fantastične, druge pa sploh ne. S pozitivne strani gre prva pohvala podvozju. Je krasno, sploh ne pretrdo pri običajni vožnji, obenem pa v zavojih tako noro suvereno, da boste mejo oprijema našli samo najbolj drzni. Sprednji del se zdi dobesedno pribit na tla in podkrmiljenja ni praktično nikoli, seveda pri tem pomagajo tudi lepljive pnevmatike, med snemanjem testa sem na primer en in isti zavoj odpeljal velikokrat, vsakič hitreje, na koncu že tako hitro, da sem gledal, kam me bo odpihnilo, pa nič. Kot po tirnicah.

Da sem razmišljal, kam me bo odpihnilo, gre zasluga slabemu krmiljenju. Če je med običajno vožnjo občutek na volanu še zadovoljiv, pa je umetno dodajanje obtežitve tako nekomunikativno, da v resnici nikoli ne vem, kaj se zares dogaja. Moj Logitechov volan doma pred monitorjem mi ponuja več povratnih informacij. Povsem digitalno deluje in brez pravih povratnih informacij. Na dirkališču, kjer je podlaga lepa in ravna, zavoji pa daljši in se podvozje lahko v ovinku normalno stisne, morda to moti manj, na cesti pa je komunikativnost volana preslaba.

Težava je tudi v tem, da ima ta malček pogon spredaj, poganja ga elektromotor z okoli 220 ’konjički’, in to pomeni, da je naval navora pri pospeševanju odločno prevelik. Zato volan trga iz rok, ko pospešujem močno in podlaga ni idealna. Lahko rečem, da je to del značaja avtomobila in me trganje volana še niti ne moti tako zelo, nikakor pa mi ni všeč umeten občutek krmiljenja, ki pokvari precej zabave. Morda sem preveč zahteven, a od znamke, ki mi je pred nedavnim ponudila neverjetni A110, pač pričakujem ogromno. Boste z A290 uživali? Nedvomno, majhna masa pomeni, da je avtomobil v zavojih igriv, močan motor, da pospešuje precej suvereno, 'torque steer' oziroma navor preko volana pa vam bo dal občutek, da vozite pravo hudobijo. Za prave puriste pa mu vendarle nekaj manjka.

Elektromotor je sicer super, na volanu ima voznik še gumb OV kot 'overtake', kadar želi nekoga prehiteti in izkoristiti še malo več navora. Sicer bi raje videl, da bi bila funkcija po pritisku samodejno aktivna določen čas in ne bi bilo potrebno stikala pritiskati ves čas, ko želite več navora, a je potrebno točno to. Spodobno se premakne, ni kaj, ni pa brutalno hiter in marsikateri nabriti malček je hitrejši ter bolj agresiven. Od A290 sem skratka pričakoval več, ker je bil alpine A110 pred časom naravnost perfekten. Eden najboljših avtov, ki sem jih vozil v svoji že kar bogati karieri!

Baterija ima uporabnih 52 kWh, doseg pa je vreden krajše debate. Poraba namreč kljub idealnim temperaturam v času testa in kljub dejstvu, da A290 tehta za 'štromarja' precej skromnih 1480 kilogramov, sploh ni majhna. Pod 22 kWh na 100 km praktično ne gre, zato je na avtocesti doseg kvečjemu okoli 200 kilometrov, potem boste pa že precej nervozni. To seveda pomeni pri običajnih 130 km/h in ne pri divjanju, kar se je še posebej lepo videlo, ko smo se istočasno vozili s Primorske še s teslo model 3 in je bila poraba le 16 kWh, pa je avtomobil večji, težji in za okoli 100 ’konjičkov’ močnejši.

Če se mi pri navadni petici takšen doseg sploh ne zdi premajhen, navsezadnje je to mestni avtomobilček, ki se najbrž nikoli ne bo vozil na dolge poti, pa me pri skoraj dvakrat dražjem alpine A290 moti. Vsaj zase namreč vem, da sem prelen, da bi ves čas iskal polnilnice oziroma polnil doma vsakič, ko bi se šel za dušo zapeljat po kakšni zanimivi podeželski cesti. Ker nimam vseh najboljših cest ravno pred nosom ... To pa je vseeno avtomobil, ki ga moraš gnati in mu privoščiti nekaj dinamike, v mestu s conami 30 na uro pa je kot mladi levček za ograjo v živalskem vrtu, ki samo gleda antilope na drugi strani. In pri ponujanju pravih užitkov mu malo zmanjka. Če želite na pogled atraktiven in moderen avtomobilček, pa boljšega skoraj ni.