Bom kar direkten: če razmišljate o nakupu brutalno hitrega BMWja, vzemite M3! M5 je sicer še hitrejši, ampak tako štorasto glomazen, da ne ponuja več pravega užitka, samo še strah ob norih pospeševanjih. Mu lahko rečem kar ’avion s kolesi’. Drži, na avtocesti boste zlahka najhitrejši, in čeprav vam bo tudi na podeželski cesti zelo težko slediti, tam ne boste uživali. M5 je dimenzijsko prevelik, njegova gromozanska masa, čeprav med vožnjo presenetljivo lepo skrita, pa vseeno pomeni, da se boste večinoma le trudili biti dovolj natančni, da v zavoju ne boste zapeljali na rob svojega pasu. M5 nikoli ni bil igrača za preganjanje po zavitih cestah, je pa v vseh prejšnjih generacijah vseeno zmogel tudi to, zdaj pa vse manj. Užitek torej ne, nervoza ja.

Niti ne priporočam M2, ker je pretežak in preoster ter manj komunikativen. Drži, je melnkost lažji od M3 in tudi malce manjši, vendar pa njegovo podvozje v kombinaciji s krmiljenjem ni tako posrečeno, kot je bilo v prejšnji generaciji, in tudi takšen je po eni strani preoster, da bi z njim uživali. Preveč oprijema ponuja in premalo komunikativnosti o tem, ali ste že na meji tega, kar avtomobil zmore. In to pomeni enako, večino časa se boste trudili biti dovolj natančni, da ne boste zapeljali na nasprotni pas in da boste krotili motorno konjenico. Nekje vmes po zmogljivostih in po dimenzijah med omenjenima je M3, ki pa vseeno zmore ponuditi nekaj več, en takšen 'sweet spot' je, kot bi rekli Američani. Za volanom deluje bistveno bolj kot avtomobili nekdaj, in to je velik kompliment.

Seveda je M3 težji od M2, ampak svojo maso med vožnjo lepše skriva in je za peljati bolj enostaven, hitreje se počutiš domače za volanom. Morda zato, ker je krmiljenje malce drugače nastavljeno, morda zaradi samega podvozja, vsekakor pa boste tudi na slabši podlagi prej našli mejo oprijema in se nanjo lažje pripravili. Če vedno govorimo, da je kraljica tega segmenta alfa romeo giulia quadrifoglio, ki je neverjetno lahkotna in komunikativna, pa ji ravno M3 s svojo odlično voznostjo lepo sledi. Ne, ni tako vozniško superioren, še vedno ne, mu pa veliko ne manjka in hkrati je boljši pri vseh ostalih parametrih, ki jih mora obvladovati avtomobil. Zato bi kljub temu, da mi bo giulia za vedno ostala v srcu (in v takšnem avtomobilu najbolj cenim odlične vozne lastnosti), sam izbral prav M3.

Še vedno med ovinki ni baletka kot kakšna mazda MX-5, to je menda jasno, je od nje tudi skoraj dvakrat težji. Vseeno pa je na tleh vedno noro dobro zasidran in boste z njim kar iskali ovinke, M3 tudi ne bi več izbral brez štirikolesnega pogona. Vem, puristi ste zdaj zavili z očmi, vendar je v praksi takšen štirikolesni pogon tako prijeten in zanesljiv, da ga tolikšna konjenica potrebuje. Brez skrbi, le dva pritiska proč je na voljo zgolj zadnji pogon (če boste ravno pojedli tabletko za pogum) in z njim poplesavanje zadka, sicer pa je za vsakodnevno vožnjo pogon štirih koles veliko prijetnejši. Še posebej na mokri in spolzki cesti, kjer vam srce že v prvem zavoju ne bo ušlo v hlače.

Na grdo sprednjo masko se počasi navajam. Ja, ni lepa, kakorkoli obrnete in maska navadne trojke je veliko lepša, vse ostalo zunaj pa mi je všeč, tudi tokratna barva. Sam bi sicer imel karavanski M3, ker se enako dobro pelje in je še bolj praktičen, pa vseeno privlačen. Morda kar v hudi zeleni barvi. Tudi na doplačilne školjkaste sedeže sem se navadil in sta mi agresivna sprednja postala všeč. Malo me moti le izbočen del med stegni, ampak ni prehudo, se tudi na to človek hitro navadi. Torej ju lahko priporočim in sta pravzaprav obvezna, če boste s svojim M3 občasno nabirali kilometre na dirkališču. Znotraj si namreč potem kot v kakšnem kokonu, vedno konkretno zasidran. Pa kar v takšni hudi barvi kot pri testnem si jo zamislite, da bo notranjost res posebna.

Voznikovo okolje? Tukaj prav dosti nima smisla razglabljati. To je že eno od področij, kjer je M3 na nekaj stopničk višjem nivoju od prej omenjene giulie quadrifoglio. Sama izdelava je brezhibna, izbrani materiali vrhunski in vse skupaj deluje neuničljivo. Tudi sama ergonomija je dovolj dobra, funkcij na zaslonskem vmesniku pa toliko, da bo nekaj privajanja vseeno potrebno. Nobene panike, boste osvojili vse skupaj, tudi pri navadni trojki funkcij ni veliko manj. No, specifika M3 sta seveda dva rdeča gumba na volanu in z njima programa M1 in M2, ki ju lahko nastavite po svojih željah.

Sam sem ju pripravil tako, da je M1 postavil podvozje, menjalnik in motor v bolj napadalni položaj, M2 pa izključil še DSC in pogon prestavil na zadnjo os. Slednji za aktivacijo potrebuje dvakratni pritisk stikala, kar je zelo dobro, da ne bi slučajno vaša nežnejša polovica pomotoma prestavila vsega skupaj na najbolj napadalen način in potem v prvem zavoju delala piruet. V mrzlih dneh in z zimskimi gumami tako nastavljen program M2 namreč pomeni, da kave voznik ne potrebuje, ker ga brzdanje zadka takoj prebudi. O, ja, z ritko pomiga kjerkoli in kadarkoli.

In to je mogoče moja največja zamera, če temu sploh lahko tako rečem. M3 je huligan in tudi v vas vzbuja huligana. Med normalno vožnjo se zdi, da skoraj trpi, da komaj čaka, da desno stopalko potisnete do konca. Bolj ko zavrtite motor in bolj ko obremenite podvozje, bolj zadovoljen je! Dovolj lahkoten in niti ne pretrd med običajno vožnjo, ampak takrat zares hibernira in samo čaka, da mu boste dovolili pobeg v norost. In ob tolikšni konjenici to večino časa pomeni štiri sekunde od nič do izgube vozniške. Igra številk, saj pravim. In ne dvomim, da bi bil tudi M3 še volj vozniško zabaven s petsto kilogrami manjšo maso in dvesto ’konjički’ manj moči.

Pred časom smo imeli na testu takšen karavanski M340d in je bil prekrasen, za peljati prava poezija, porabil ni praktično nič in letel je kot strela. M3 je seveda še hitrejši, zvok motorja je bolj zanimiv in podvozje še veliko bolj čvrsto, pravi cestni bombnik je. In ta njegova fantastičnost je tudi njegova Ahilova tetiva. Tako je hud in zmogljiv, da mora biti voznik v glavi precej zrel, sicer bo vedno in povsod prehiter. Ne malo prehiter, ampak prehiiiiiiiiiiter.