Lepotec in zver

Šestica je pri BMW-ju tista, ki ponuja največ elegance, poleg sedmice seveda, ampak tista je za umirjene direktorje. In čeprav so v tem modelu prav vsi motorji čisto dovolj zmogljivi in boste med najhitrejšimi, M6 predstavlja češnjo na vrhu torte. 159.000 evrov je dovolj za osnovnega M6 pa tudi za lepo novo hišo. Ampak kdor kupi ta stroj, ima doma itak milijonsko vilo.

Pustimo to, kako izgleda. Večini bo namreč všeč, sem ter tja pa bo kdo še vedno vihal nos. Meni osebno deluje bolj skladno od običajne šestice, ta nabita podoba ji paše. Bolj pomembne pa so zmogljivosti. Ne morem verjeti, kako noro pospešuje ta avtomobil, ob dveh tonah mase se vseeno premakne tako hitro, da se ti kar zavrti. Med snemanjem prispevka sva z Matejem našla okoli dva kilometra dolg odsek navadne ceste, brez hiš in s polji vse naokoli ter odlično preglednostjo. Ko sem se peljal mimo kamere in na hitro ošvrknil merilnik hitrosti, je bila prva cifra trimestne številke dvojka. Druga cifra je bila še precej večja. In to brez kakršnekoli drame, brez strašljivo hitrega dogajanja okoli mene in skoraj brez slehernega piša vetra. Neverjetno in pohvalno, a obenem tudi nevarno. Tako občutno skrivanje hitrosti je pravi magnet za radarje, saj si mimogrede prehiter.

Po ovinkih malo naprej bi se raje preganjal z manjšim M3, ampak tudi to je bilo noro. Moči sploh ne zmanjka, vsaka prestava je samo baaam, baaam in kar leti. Brez premora in s konkretnim sunkom v hrbet. Za dve toni težak avtomobil neverjetno lahkotno. Še malce pred podeželjem sva se peljala po avtocesti, kjer je na prostem odseku merilnik pokazal 280 km/h, preden sem zaradi bližajočega prometa nehal pospeševati. 

Pa bi šlo še več, ker očitno avtomobil ni imel blokade, hitrost pa se je zdela povsem normalna, kot bi se vozil 170. Kako hitro se dejansko pelješ, začutiš šele, ko se je potrebno ustaviti in imajo sicer zmogljive zavore (v velikosti zajetne pice) obilo dela, da te uspešno zaustavijo.

Stikali M1 in M2 na volanu ne pomenita, da je moči v osnovi manj, kot je bilo to pri prejšnji šestici, ampak si sami lahko nastavite, kar naj bi pomenili. M1 sem nastavil, da je bilo podvozje, motor in menjalnik na sport, M2 pa še stopnjo bolj agresivno, na sport plus. In obenem določil, naj bo sistem ESP popolnoma izklopljen. Bilo je suho, zjutraj sem vzel tabletko za pogum, kaj pa mi je drugega preostalo. Ne bom rekel, da je avtomobil na suhi cesti v tem načinu miren, moči je enostavno preveč, da bi zadnji dve gumi uspeli obdržati oprijem, a zaradi dolgega medosja zdrs ni tako nepredvidljiv in ga je dokaj lahko kontrolirati.

Najlepše pa je, da je M6 lahko res udoben in umirjen potovalnik, vsak dan namreč ne boste dirjali in je to še kako pomembno. Če ne boste razgreti, ampak se boste le želeli nekam peljati, bo noro udoben, notranjost pa kot iz pravljice. Vrhunsko izdelana, prostorna, pregledna in nadvse prijetna. Ob takšni ceni že mora biti, boste rekli, in se strinjam, a v tem avtomobilu tudi najbolj zahtevni ne boste našli stvari, ki bi vas motila. Vse skupaj je res dobro premišljeno.

Za konec vam povem še, kakšna je bila po dnevu grmenja poraba goriva. Potovalni računalnik je pokazal 15,4 litra na sto kilometrov, kar je pohvalno malo, glede na način vožnje. Pri normalni vožnji je enako motoriziran M5 porabil povprečno le enajst litrov. Ni veliko pa čeprav ob vseh stroških lastništva takšnega avtomobila poraba res ni bistvena. Kljub današnjim cenam goriv, ki so očitno zbezljale. Kot tudi M6, če se spozabite na stopalki za plin.