Za v žep

Celo Američani, ki več kot očitno krojijo usodo tega sveta in ki so za marsikatero veliko stvar skorajda sinonim, vse bolj posegajo po najmanjših. Beseda teče o malih, ti. 'žepnih' avtomobilih, bolj natančno o novem oplu agila. Če je bila oblika prejšnje agile totalna škatla, je jasno, da so se morali oblikovalci pri novi bistveno bolj potruditi. In nastal je tale simpatičen mestni avtomobilček, ki je sedaj bistveno bolj všeč tudi mladim. V sodelovanju s Suzukijem je Opel naredil že drugo generacijo agile, ki prav malo spominja na zadržano oblikovane nemške avtomobile. Od nemških izdelkov smo vajeni, da so precej sterilno in bolj funkcionalno naravnani, zato je japonska svežina zelo dobrodošla. Podobnosti z ostalimi opli lahko iščemo le v malenkostih. Na maski in lučeh, ostalo pa je bliže japonskim malčkom. Sploh bok, kjer so kolesa povsem v skrajnih robovih, streha je visoko, zadek pa je odrezan skoraj povsem navpično.

Notranjost je nadgradnja zunanje podobe. Monotonost presekata precej odštekan merilnik vrtljajev in rdeča osvetlitev števcev, sicer pa je zopet vse podrejeno uporabnosti. Kjerkoli se pogled ustavi, zagleda precej ceneno in na trenutke glasno plastiko, ki je pač primerna cenovnemu razredu. Tudi pri najvišji stopnji opreme ni zaslediti revolucionarnih elektronskih pomagal, kar sploh ni slabo. Tovrstne avtomobile, poleg njihove majhnosti, nizke stopnje onesnaževanja okolja in ugodne cene, odlikuje predvsem preprostost uporabe. Na tem področju se agila nikogar ne boji, saj se z njo upravlja precej intuitivno in lahkotno. Navodil za uporabo praktično ne potrebujete, razen morda ko iščete števec za temperaturo vode (mimogrede, ne boste ga našli, ker ga nima), drugače pa je vse na dosegu roke.

Prijetno je presenetila ponudba potovalnega prostora; brez večjih težav se v avto spravijo štiri odrasle osebe povprečne višine. Sicer se vrata zapirajo in odpirajo precej težko, kar pa se verjetno z nekaj tisoč prevoženimi kilometri na grbi uteče. Težava nastane, ko s prijateljem na vožnjo povabita svoji boljši polovici, predvsem zaradi špartansko odmerjenega prtljažnega prostora in ne toliko zaradi dejstva, da se prtljažna vrata odpirajo precej nižje, kot bi človek pričakoval in upal. Ker moški težav s prtljago praktično ne poznamo, je verjetno agila namenjena prav nam in našim izletom do najbližjega nogometnega igrišča. Za pogoste izlete na morje bo bolje imeti večji avtomobil.

Prva v mestu, zadnja na vasi. Tako nekako bi lahko opisali občutek ob vožnji najmočnejše motorizacije najmanjšega opla. 86 konjskih moči je za mestno vožnjo več kot dovolj, tako ali tako boste večino časa uporabljali drugo ali tretjo prestavo, četrto bolj redko, peta pa bo skoraj popolna neznanka. Avto je sicer zelo okreten, za kar gre zahvala postavitvi koles v skrajne kote avtomobila in s tem pridobljeni medosni razdalji. Pretiranega športnega obnašanja ne smete pričakovati, sedeži bi za športno vožnjo morali biti bolj oprijemljivi, česar v agilinem naravnem okolju niti ne boste opazili. Krmiljenje je povsem prilagojeno ozkim mestnim ulicam in tako precej 'mehko', serijske pnevmatike pa so tako dobre, da ob občasnem pretiravanju odsotnost ESP-ja ne bo problem. In pretiravali boste, verjemite. Ferrarijevsko rdeča barva, rdeče obarvani merilniki in posebna postavitev merilnika vrtljajev vas (pre)pogosto premamijo v bolj dinamično vožnjo po mestnih ulicah. Vožnja je vsekakor zabavna. V mestu boste zaradi preprostemu parkiranju in mestni okretnosti namenjenemu servovolanu, menjalnika s kratkimi in natančnimi hodi, manekenskega stasa in velikih steklenih površin pravi junak, sprint do naslednje vasi pa raje prepustite večjim. Motor velja kot posebno varčen z gorivom, kar dejansko drži le za tiste bolj umirjene med nami, osebe z malce težjo nogo in pretirano željo po agilnosti pa boste zaradi prej opisanih razlogov precej pogosteje gost bencinske črpalke. Pri majhnih hitrostih in slabši cesti je bilo opaziti pokanje v volanski letvi, kar pa je praktično edina stvar, ki nas je zmotila.

Otroci so ena izmed najlepših stvari, ki se nam lahko zgodi v življenju, po drugi strani pa so precej dragi, tako da gledano strogo iz ekonomskega stališča 'ni računice'. Podobno je v razredu žepnih avtomobilov; če vaše želje niso omejene na samo z majhnim stasom povezano uporabnost, si boste želeli čim bolj 'globokih žepov'. Povedano drugače, cene žepnih avtomobilov so v povprečju višje od njihovih, za razred večjih, bratov in sester. Testna agila je k osnovni ceni 10.700 evrov dodala še za nekaj več kot 1.300 evrov dodatne opreme. Glede na to, da gre za preverjeno tehniko, z njo ne boste imeli pretiranih težav, kot mestni uporabnik pa boste novo agilo tako ali tako že po nekaj kilometrih vzljubili, predvsem na račun njene lahkotnosti in preprostosti uporabe, tako da vam tudi nekaj višja cena ne bo ovira pri nakupu.