Veliko za malo

Četudi ne tako imeniten kot Fiatov 500, ne tako športen kot Citroënovi, Peugeotovi in Toyotini trojčki C1, 107 in aygo ter ne tako evropski kot Volkswagnov fox, bo s svojo 'univerzalno' pojavo, precejšnjo prostornostjo, dobro opremljenostjo in prijetno 'voznostjo' znal prevzeti precej tistih, katerim lastnosti prej naštetih niso tako zelo pomembne. Enostavnost je beseda, ki i10 najbolje opiše. Začne se že pri obliki. Skladne poteze majhne zunanjosti ne izstopajo nikjer; še najbolj moderen pristop je ubran na nosu, kjer se prehodi linij pločevine pregibajo podobno kot pri Škodinem roomsterju. Detajli so nevtralni, podrejeni uporabnosti. Velikost oziroma obratno, majhnost i10 je njegova prednost.

Dobrih 3,5 metra dolžine ter 1,6 metra širine govori v prid njegovi kompaktnosti na parkiriščih in živahnosti v gostem prometnem vrvežu. 238 centimetrov medosne razdalje in zelo majhen rajdni krog pa o odlični okretnosti in lahki upravljivosti. So pa ti centimetri, ki jih i10 ponuja, skoraj neverjetni, ko se vsa stvar vrti okoli prostora, naj si bo v potniški kabini ali prtljažniku. Ja, i10 razvaja že z vstopom vanj: pet vrat je serijskih prav pri vseh različicah in ta se odpirajo skorajda od samega nosu avtomobila pa vse do konca zadka. In na sedežih, tako spredaj kot zadaj, zaradi višje kot običajno postavljenih sedišč, postreže normalno raslim s konkretno dobro odmerjenim prostorom za noge, kolena ter rame. Bolje, kot v marsikaterem za razred večjem avtomobilu, če zadaj na klopi sedita dva. Tudi prtljažni del i10 kljub precej visokemu nakladalnemu robu z 225 litri prostornine v tem razredu ni zanemarljiv, sploh, ker se ga da s podiranjem klopi razširiti na celih 910.

Notranjost potniške kabine sledi smernicam zunanjosti. Oblikovalci se niso šli futurizma, po načelih dobre prakse so izdelali enostavno, elegantno in simpatično armaturno ploščo, ki je na žalost napravljena iz trde črne plastike a je osvežena z modrimi prečnimi letvicami, srebrno podlago na osrednji konzoli ter zračniki, ki so po obliki nekoč pripadali le italijanskim športnim avtomobilom. Podobna zgodba velja tudi za tapiserije na vratih. Največjo napako v notranjosti bi lahko prisodili volanskemu obroču. Zaradi prevelikega obsega, predrobnega premera ter puste in trde mase, iz katere je napravljen. In s prestavno ročico ni nič drugače.

Zato pa se i10 odkupi z zelo dobrim sedenjem za krmilom. Sedeži so pohvalno dobro oblikovani; s presenetljivo dolgim sedalnim delom, kompaktno trdo podporo telesu ter dobro mero nastavljivosti bodo zadovoljili vsakogar. In tudi z opremljenostjo. Servoojačan volanski mehanizem je vedno serijski, pri testnem i10 pa ne manjka niti klimatska naprava z mehanskim krmiljenjem, niti sodobna avdionaprava ter električno odpiranje vseh štirih stranskih stekel, daljinsko osrednje zaklepanje, meglenke in alarm. Vsekakor pa velja pri i10 pohvaliti odlično končno izdelavo. Pri varnosti je drugače, saj je i10 dobavljiv le s sprednjima zračnima blazinama, ostalih ni moč dobiti niti kot dodatno opremo.

O pogonskem sklopu bi le stežka rekli kaj negativnega, saj je za tisto, čemur je i10 namenjen, dovolj, vendar bi si, vsaj pri nas, kjer skorajda vsi vozimo z vsemi avtomobili po vseh vrstah cest, želeli pod pokrovom i10 kaj konkretnejšega. Motor testnega avtomobila je bencinski, 1,1-litrski, s 67 KM (49 kW) moči pri 5500 vrt./min ter 98 Nm navora pri 2800 vrt./min, ki svojo moč prenaša na petstopenjski ročni menjalnik. Vožnja s tako motoriziranim i10 zna biti pri manjših hitrostih precej živahna, večje od zakonsko določenih pa mu zaradi majhne zaloge navora predstavljajo precejšen zalogaj, zato mora biti voznik v takšnih primerih potrpežljiv in nenazadnje tudi odporen na precejšen hrup, ki ga i10 zganja ob največjih obremenitvah. Vse dobro gre motorju po drugi strani pripisati glede porabe, ki se v povprečju giblje pod šestimi litri na 100 prevoženih kilometrov. Že prej omenjena okretnost ter lahka upravljivost in tudi precej udobna vožnja gredo na račun konstrukcijsko dobro zastavljenega podvozja, kljub njegovi enostavnosti. Pretiravati pa z i10 ne gre, saj so na grbinah in ostrih neravninah udarci in precejšnje nagibanje stalni spremljevalci. Ob priganjanju je podkrmarjenje kaj kmalu prisotno, cviljenje in drsenje povprečnih Hankookovih pnevmatik pa v takšnih situacijah preveč moteče.

Če pri vseh dobrih in slabih lastnostih na hyundai i10 prilepimo še ceno, ki je z 8.990 evri za bencinsko gnani in z opremo comfort opremljeni i10 zadovoljivo nizka, lahko brez težav zaključimo, da se pri tem avtomobilu dobi zares veliko za malo.