M kot mišica

In prav ob tej trditvi se pojavi problem. Skozi zgodovino razvoja najhitrejših vozil te znamke je veljalo, da so sicer hitra, a predvsem ponujajo neverjeten občutek v vožnji. Za primer vam dam prvo generacijo modela M3, ki je še danes vozniško izjemno prijetna. Enostavna, lahka, z odličnimi povratnimi informacijami, dovolj hitra in z visoko-vrtečim motorjem neverjetno simpatična. Tudi druga, tretja in celo četrta generacija so bile podobne, zadnja je tista z osemvaljnikom v nosu. Jezna, hitra in z zvočno kuliso, ki je prava simfonija za ušesa.

Potem pa se je nekje zalomilo in BMW-jeva vozila M so postala, kako naj povem, prehitra. Mogoče celo prevelika in predvsem pretežka, pa čeprav upoštevam, da so kupci razvajeni in želijo tudi v športnih avtomobilih imeti dovolj prostora, vso mogočo opremo in ostalo navlako, dovolj udobja in tako naprej. Predvsem pri hitrosti je nastal problem, ker so pogonski stroji vseh vozil M prisilno polnjeni. In M3 je zato skoraj prehiter, v kombinaciji z merami pa ne več najlažji za obvladovanje. X6 M? Ah, tukaj besede sploh niso potrebne.

Tudi M2 je prisilno polnjen in hiter. Zelo hiter, morda tudi zanj lahko rečem, da skoraj preveč. Ampak se od ostalih razlikuje po svojim merah, čeravno ne posebej tudi po masi, kar je vseeno dovolj za veliko razliko. Kdor je imel priložnost zapeljati katerega od starih M3, ali pa zame še vedno enega najboljših, model 1M, dobro ve, kako fino jih je premetavati med zavoji. M2 je takšen in BMW to dobro ve. Kdorkoli se je doslej z njim zapeljal, ga je pohvalil, za M3 oziroma M4 tega ne morem reči.

Torej, dovolj uvoda, če ste prebrali do sem, čestitam! M2 je kot vsak drug BMW ali vsak drug M izjemno dovršen stroj. Notranjost je kakovostna in prijetna, materiali vrhunski, vse skupaj pa povsem nedramatično, a funkcionalno urejeno, stikala so priročna, pač, ergonomija je dobra. Prostor res ni postavka, ki vas tokrat zanima, a za športen avtomobil je vsakodnevno zelo uporaben, prtljažnik je kar velik, zadaj pa se tudi dva ne prevelika lahko peljeta brez težav. Tudi udoben je in ne preglasen, če se boste vozili v načinu comfort, za vsak dan je pravi stroj, zato ne boste trpeli.

Čeprav je le za kakšnih 25 kilogramov lažji od M3, ker nima karbonske strehe, so mere tiste, ki ga naredijo prijetnega. Ko se boste zapodili hitreje, bo okreten in ubogljiv, manjše zdrse boste enostavno umirjali tudi manj vozniško vešči, ob vključenem stabilizacijskem sistemu DSC pa vsaj na suhi podlagi zadek M2 ne bo ves čas norel po svoje. Tudi močneje stisnjen plin sredi zavoja ne pomeni nujno, da vas bo DSC umirjal.

Seveda tudi M2 ni ravno stroj, v katerega se boste usedli, izključili DSC in se brutalno hitro odpravili novim dogodivščinam naproti. Vas zna tudi ta ugrizniti. Če ga primerjam z malenkost šibkejšim štirikolesno gnanim focusom RS, potem trdim, da bo s slednjim velika večina voznikov med zavoji celo hitrejša. Na mokri ali spolzki cesti pa najbrž prav vsi, ker je tudi M2 ravno dovolj zahteven, da je treba biti pazljiv. Ampak po svoje je to tudi njegov čar, vsak kilometer vožnje se vam bo zdel zanimiv in vožnja atraktivna. Pospešuje pa itak tako brutalno, da se vam kar zavrti.

Kako, pravite, če je pa motor občutno šibkejši od tistega v M3? Hja, enostavno, šestvaljnik tukaj ponuja 272 kW moči, to je 370 'konjev', navor pa v ravni črti od vsega 1.400 vrtljajev v minuti dosega vrednost 465 Nm. V praksi gre brutalno, lov na čas v Zelenem peklu je celo pokazal, da je hitrejši od večjega brata. Morda predvsem zaradi prijetnejšega karakterja in je imel dirkač z njim celo lažje delo? Vse skupaj ne pomeni dosti, če občutek na volanu ni dober, ampak tukaj je. Fantastičen, ravno dovolj mesnat in obtežen, krmilni mehanizem je sicer električen, a nič zato, povratnih informacij je na hektolitre. Težko bi bil sploh boljši, v načinu 'sport' ali 'sport+' je vse skupaj bolj direktno in hitreje odzivno, za uživanje med zavoji perfektno. In zvok … moram reči, da focus RS zveni dobro, sploh s svojim pokanjem, in čeprav M2 manj 'seka' iz izpuha, njegov zvok tistega premaga vedno in povsod. Šest valjev je pač šest valjev in M2 že ob vžigu zazveni jezno in nevarno, svojega tona pa ne spusti niti pozneje.

Če se spominjate, sem v mednarodni premieri rekel, da bi raje izbral ročni menjalnik. Še vedno ga nisem uspel preizkusiti, a morda malenkost spreminjam svoje mnenje. M2 je namreč tako zmogljiv, da ima voznik z njim dovolj dela, četudi mu ni potrebno skrbeti še za menjavo prestav. Že tako je dovolj vpet v samo vožnjo. Pri kakšnem 'hot hatchu', kot je renault megane, še vedno želim le ročni menjalnik, tukaj pa niti ne. Predvsem, ker je ta 7-stopenjski tako neverjetno hiter in sposoben. Niti ene pripombe nimam čez delovanje, malce sicer cukne ob speljevanju, ampak med vožnjo je vrhunski. Drugega itak nisem pričakoval.

Preden zaključim, še tole: na cesti je M2 lahkoten in sploh ne pretrd, tudi boljši polovici ga lahko posodite za v trgovino ali pa greste z njim na dopust. Če od svojega avtomobila zahtevate obilo športnosti in vseeno določeno mero praktičnosti, potem boste boljšo alternativo težko našli. Mercedes-Benz denimo ponuja vsekolesno gnani A45 AMG, ki je zaradi pogona lažje obvladljiv stroj, kakšen porsche cayman pa odpade zaradi praktičnosti, čeprav podobno stane in je še za odtenek bolj prvinski. Za natanko 64 tisočakov je najmanjši in najcenejši M trenutno vozniško daleč najboljši. In edini, na katerega ne ponujajo dodatnega popusta kot pri večjih M. Ta na fotografijah je sicer dražji, malo zaradi menjalnika in nekaj zaradi bogatejše opreme in stane 73.914 evrov, kar je že dokaj blizu močnejšemu M3, a naj vas majhna razlika v ceni ne zavede. M2 je uživaško boljši, zato hočete tega.