Gre na fižol, ne na bencin

Renault ima pestro zgodovino podiranja rekordov s svojimi nabritimi megani in tokratni rekord na Nordschleife ni nič presenetljivega, je pa vsekakor nekaj zelo pohvalnega. Konkurenca je namreč huda in inženirji so morali narediti veliko stvari, da je bil čas na stezi tako dober. Zato bo najbolj brutalni megane RS trophy-R na voljo le v omejeni izdaji 400 primerkov, cena pa najbrž vratolomna. Nekaj več civiliziranosti, a še vedno obilo brutalne navihanosti, pa prinaša drugi najbolj agresivni megane RS - takšen brez črke R in vseeno z oznako trophy.

Tukaj si lahko preberete test navadnega megana RS, če mu sploh lahko rečem 'navaden'. Že najosnovnejši RS je namreč precej agresivna zver, še najbolj me je motilo, da motor ne oddaja nobenega zanimivega zvoka. Izpuh je vse preveč zadušil ter odstranil tisto dramo, ki takšnemu avtomobilu pritiče. Trophy je dokazal, da megane RS lahko zelo samozavestno vpije in poka, da je profesor dramskega krožka in dobitnik velike nagrade za oponašanje grmenja.

Razlike med tem in prejšnjim? Po fotografijah sodeč jih skorajda ni in tudi prejšnji je imel podvozje cup, ki ga naredi še bolj cestno dirkaškega, je pa pri navadnem za takšno podvozje potrebno doplačati, pri različici trophy je serijsko. Prav tako so serijske zmogljive zavore Brembo, razlika je precej opazna že na cesti, najbrž pa še veliko bolj na dirkališču. Grabijo zelo močno in poskrbijo za zaviranje, ki oči skorajda potisne iz jamic. Priporočam še doplačilo za Recaro sedeža, ker poskrbita, da voznik lahko sedi res nizko in je njegovo telo zasidrano vanju kot Arturjev meč v skalo. Pa hkrati sploh nista neudobna in naporna.

Seveda je tudi tukaj serijska zapora diferenciala, ta je v teh vozilih nujno zlo, če želite res uživati in z meganom RS trophy nedvomno boste. Trd je in glasen, pri pospeševanjih pa kljub zapori vleče volan malo po svoje, ker bi očitno najraje kar potrgal asfalt. Volan se zdi zaradi štirikolesnega krmiljenja hudo direkten in zato je megane RS za nežnejše voznike bolj naporen kot kakšen leon cupra. Za fanatike pa še bolj poseben in vozniško super. Točno takšen, kot takšen avto v bistvu mora biti!

In trophy je od navadnega RSa tudi močnejši, čeprav je to povsem nepomembno. Dvajset ’konjičkov’ več ponudi, skupaj okroglih 300, a bolj kot sama moč me navduši malce spremenjen režim delovanja. 1,8-litrski motor v tem primeru lepše vleče že pri najnižjih vrtljajih, pri prejšnjem pa se mi je zdelo, da vseeno potrebuje več vzpodbude. Pravi huligan je in meni zelo všeč. Pa do najboljše stvari še prišel nisem …

Tista največja in najbolj opazna razlika različice trophy je v zvoku. Drugačen izpušni sistem poskrbi, da je že v prostem teku zvok bolj rezek, da pri višjih vrtljajih motor bolj suvereno zarohni, predvsem pa, da ves čas poka in seka, ko prestavite v načina 'sport' ali 'race'. Porabo goriva sem imel ves čas več kot 13 litrov, ker sem vozil kot nekdo, ki je ravnokar naredil vozniški izpit in še nima občutka. Plin in spustiš, pa plin in spustiš in tako naprej. Ker vsakič po spuščanju tako suvereno poka in ropota, kot bi deloval na fižol in ne na bencin. To ’poprdevanje’ zasvoji in avto postane še večja igrača. Igrača, ki se je zlepa ne boste naveličali.