Edi Glavič Za Edija Glaviča iz Kopra bi lahko rekli, da je restavrator in zbiralec obenem. Pritegnejo ga vozila, s katerimi je imel kontakt v svoji mladosti, bodisi v otroštvu ali nekoliko kasneje, ko je v žepu že imel vozniški izpit. Kljub mnenju nekaterih ljubiteljev starodobnikov, da si to ime zaslužijo samo vozila, izdelana pred drugo svetovno vojno, meni, da moramo skrbeti tudi za mlajše starodobnike, da jih ohranimo za bodoče generacije. Tudi ti bodo enkrat dosegli častitljivo starost in jih je potrebno negovati. Pa ne le eksotov, temveč tudi bolj ljudske predstavnike prejšnjega stoletja.
Preden se lotiva mante, povej nam kaj o svojem hobiju. Si zbiratelj ali restavrator?
Bi rekel, da oboje. Manta pa je itak bila sanjski avto voznika začetnika v letu 1970, ko sem lahko vozil sicer le očetov citroën ami 6. Drugi starodobnik, katerega sem tudi sam restavriral (kleparska in ličarska dela so izvajali profesionalci), je skuter znamke Piaggio, vespa 125 faro basso z bočno prikolico. S takšno vespo smo se kot štiričlanska družina vozili v drugi polovici 50ih let. Po končanem restavriranju sem jo predstavil očetu ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ko kar ni mogel skriti solz. Naslednja pridobitev je bila Tomosov 50 sprint in malo kasneje še tomos colibri T12. Ker sem bil delavec pri Tomosu, seveda nista mogla izostati v zbirki spominov in čustev. Sin pa je prišel na račun, ko je kupil dobro ohranjeno zastavo 750, letnik 1978. Fičo je bil namreč njegov prvi predlog, ko me je spodbujal k nakupu prvega starodobnika. Med zadnjimi sta prišla v garažo motor honda 400 CB, po moje lep dokaz visoke japonske tehnologije v letu 1977, in klasika od italijanskega skuterja - vespa 150 PXE, letnik 1983.
Edi, kako si prišel do tega Oplovega plebejskega heroja?
Iskal sem dejansko opla GT. V enem izmed časopisnih oglasnikov sem zasledil oglas za GT v okolici Novega mesta in in za manto A v centru mesta. No, z ženo sva se nato odločila za manto. GT, ki je bil v igri, je bil namreč v razsutem stanju in v celoti s plastificiranim dnom. Po ogledu sva šla na en sejem v Ialiji, kjer sva imela možnost peljati GT in hitro sva ugotovila, da je avto preveč utesnjen in neprimeren za naš okus. Z bratom lastnika mante, ki je bil ob ogledu prisoten in pooblaščen za prodajo, smo se dogovorili za ceno 5.000 takratnih nemških mark in s stiskom rok sklenili pogodbo. Naslednji dan pa me je lastnikov brat klical in mi začel pripovedovati, da so za menoj prišli novi kupci in ponudili večji znesek. Hitro sem ga postavil na realna tla, saj je bil posel že sklenjen. Naslednji dan me je poklical lastnik, se opravičil za neresen bratov postopek. Tako sem oktobra leta 1997 postal lastnik.
V kakšen stanju pa si ga prejel?
Ob nakupu je bila manta v celoti v dobrem stanju, z izjemo nekaj 'buškic' ali prask na karoseriji. Zato sem jo že v zimi istega leta prebarval v originalno Oplovo zlato barvo, s črnim mat pokrovom motorja in bočnimi črnimi nalepkami. Ostalo je še vse direktno iz tovarne, z izjemo gumic na dvižnih stranskih steklih, zadnjih amortizerjev in seveda potrošnega materiala, kot so gume, akumulator, brisalci itd. Motor deluje še vedno mirno in brez težav, čeprav je prevozil po mojem vedenju že 318.000 kilometrov.
Kaj nam lahko poveš o modelu nasploh?
Opel Manta A je kupe, ki so ga izdelovali v obdobju od leta 1970 do 1975, vsega skupaj v skoraj 500.000 kosih. Prav gotovo je motoriziral veliko ljubiteljev športno oblikovanih vozil kot tudi bil predmet sanjarjenja še večjega števila mladcev. Pri nas so si ga takrat lahko privoščili predvsem zdomci, ki so delali v Nemčiji, in pomorščaki, ki so pluli na tujih ladjah. Poleg kupeja so izdelali tudi minimalno število kabrioletov, bolj za test kot kaj drugega. Posebno serijo bolj športnega modela je projektiralo belgijsko podjetje Transeurop Engineering, ki je prvotno predlagalo tovarni Opel, da bi serijsko izdelala manto z motorjem kapacitete 2.800 ccm, a se za to niso odločili. Belgijci so nato v predelan sprednji del vgradili motor avtomobila commodor GS 2.8. Spremenjena je bila tudi sprega menjalnika in zadnje osi. Izdelavo 79 avtomobilov so zaupali tedanjemu predelovalcu vozil Opel, podjetju Steinmetz. To je bil v tistem času opel z najbolj športnimi karakteristikami, ki pa ni smel nositi oznake Opel, temveč TE, zato je bil model imenovan TE 2800. Z malo predelave se je pognal hitreje kot takratni porsche 911 carrera ali BMW 2002 turbo.
Kaj pa o svoji manti?
V Sloveniji je teh modelov nekje 10 do 15. Ti so v voznem stanju, nekaj več jih je še takšnih, ki so potrebni obnove. Osnovna manta ima torej 1,9-litrski štirivaljnik, ki premore 66 kilovatov oz. 90 'konjev'. Ne sliši se veliko, ampak navor je tisti, ki ponudi obilico užitka v vožnji. V četrti prestavi tako lahko premagam večino klancev. Užitek se je peljati s starodobnikom, še posebej v dobri družbi, skozi lepo pokrajino po lokalnih cestah in videti kraje, ki jih sicer nikoli ne bi obiskali. Dnevno se večinoma vozimo po avtocesti s strogo določenim ciljem od točke A do točke B, zato vožnja postane prej obveza kot užitek. Ta pa je poleg druženja čar starodobniškega gibanja. Sama manta pa daje še dodatne užitke ob vožnji po zmerno ovinkasti cesti (na primer obisk Toscane v Italiji ob tekmi starodobnikov 1000 miglia), ki se dviga in spušča in lahko izkoristiš veliko prožnost motorja. Tam se lepo pokaže ves navor. Obožujem tudi udobje, ki ga nudi, in tih tek motorja ob zmerni vožnji.
Torej je nimaš samo za gledati in si dostikrat daš duška.
Seveda! Glede na to, da manta nudi dosti užitka in da je ljubljenka tudi moje žene, sva se redno udeleževala večjega števila srečanj v Sloveniji in tujini. Tako sva v 19 letih prevozila okoli 66 tisoč kilometrov. Najdaljše poti so bile na Češko, okoli 1600 km, tudi Madžarsko in Toscano, kar je slabih 2 tisoč kilometrov na potovanje, pa tudi Dalmacija nama ni tuja.
Koliko pa imaš dela z vzdrževanjem?
Vzdrževanje ni zelo zahtevno. Pomembno je zamenjati motorno olje enkrat letno in filter olja na dve leti. Ne glede na to, da število letno prevoženih kilometrov ni veliko, menjavo opravim na jesen, ko se vozilo načeloma malo več vozi. Tako je v motorju sveže olje, ki v sebi nima umazanije in kislin, kar se je sicer v času uporabe starodobnika nabralo v motorju. Preveriti je potrebno še, kakšne so svečke, in tako ugotoviti kakovost dovoda goriva preko uplinjača in samo izgorevanje. Na dve leti nastavim zračnost ventilov. Redno pred vožnjo pa se preverijo še nivo olja, hladilne tekočine, tlak v gumah ter vizualno, ali je vse na svojem mestu. To je vendarle tudi zelo pomembno.