Samo Jereb Samo Jereb je bil izbirčen. In prav je tako; kdor čaka, dočaka, pravijo. Želel je pravo barvo, pravo ohranjenost, pravi motor in pa, seveda, pravi letnik. Pri avtu, katerega namen je uživanje bolj kot transport, pač mora biti vse popolno. In ko je našel pravi paket, ne v Sloveniji, temveč na Dunaju, ni bilo časa za odlašanje. Zdaj ima eno najlepših starih mazd MX-5 v naših koncih.
Samo, si ljubitelj znamke?
Ja in ne. Bolj kot ljubitelj znamke bi rekel, da sem ljubitelj japonskih avtomobilskih znamk na splošno, predvsem iz obdobja osemdesetih in devedesetih. Če mene vprašaš, je bila to zlata doba avtomobilov.
Katere avte si še imeli v svoji lasti pred tem?
To je prvi avto, ki sem ga kupil izključno za namen uživanja v vožnji in veselja do vzdrževanja oz. obnavljanja. Poleg avta si lastim še dva starodobna motorja, in sicer hondo CB550, letnik 1977, ter yamaho SR250, letnik 1984. Poleg vseh naštetih “uživaških” strojev pa imam še pravo prevozno sredstvo za vsakdan, opel astra 1.7 CDTi.
Kako je lepotica sploh našla pot do tebe?
Kakšno leto sem spremljal oglase na slovenskih spletnih straneh, vendar nisem zasledil nobenega modela, ki bi ustrezal mojemu prvemu kriteriju, in sicer da je to model z motorjem 1.6i, avtomobil pa pred letnikom 1994. Ko sem iskanje razširil še v sosednje države, sem na Dunaju zasledil oglas za to mazdo, ki si jo zdaj lastim. Poleg omenjenega prvega kriterija sta me navdušila barvna kombinacija in ohranjenost vozila. Bil je skoraj popoln. Lastnik sicer ni bil najbolj naklonjen prodaji v tujino, tako da sem imel sprva težave s kontaktiranjem, vendar se je na koncu vse dobro izšlo.
Ko rečeš skoraj popoln, kaj to pomeni?
Ni bilo vidnejših poškodb in to mi je bilo zelo pomembno. Avto je bil ob nakupu zelo dobro ohranjen, prejšnji lastnik pa je vložil kar nekaj denarja v obnovo notranjosti, tako da sem se sam bolj lotil zunanje estetike ter izboljšave vozne izkušnje. Če bi lahko, bi pa dvignil tudi streho za kakšen centimeter, kajti avto je očitno bil narejen le za miniaturne Japonce, jaz pa božam streho z lasmi. Ampak, kaj hočem, to je cena, ki sem jo pripravljen plačati.
Kaj vse si predelal?
Z maske avtomobila sem odstranil dodatne dolge luči. Izdelal sem nov nosilec za registrsko tablico, zdaj je pritrjena nekoliko nižje, da se lepše ujema z linijo avta. Dodal sem tudi plastičen zaključek sprednjega odbijača. Nova 16-palčna platišča sem zamenjal s 15-palčnimi platišči iz istega obdobja, kot je avto. Ta se mu bolj podajo, ne pa neka moderna. Zamenjal sem še izpušni sistem, sistem indukcije zraka, vzmeti in blažilnike. Da bi pridobil nekaj prostora za noge (volan namreč ni nastavljiv po višini in globini), sem zamenjal tudi originalni volan s poglobljenim, ki je tudi precej lepši. Eden od razlogov za nakup te Mazde je tudi ta, da je avto enostaven za servisiranje, poleg tega pa je na to temo ogromno virov. Tako da definitivno se, kolikor se le da, stvari lotevam sam.
Katera je poleg užitka v vožnji tista najbolj izstopajoča izkušnja z avtom?
Kar se vožnje tiče, so se mi najbolj vstisnile v spomin poletne nočne vožnje brez strehe, pogon na zadnji kolesi pa daje poseben užitek, sploh pri bolj športni vožnji. V tem avtu uživam samo poleti; pozimi, ob prvih znakih soljenja, ga umaknem v zimski spanec. Poleg vožnje je pa sigurno največji užitek 'šraufanje' avta. Vsakič se kaj novega naučiš o avtu in ga zato znaš še bolj ceniti. Zato so mi avtomobili iz tega obdobja najbolj všeč, ker lahko večino stvari še sam postoriš brez posebnega orodja in elektronike. In ko se ukvarjaš z njim, nanj nehaš gledati le kot kup pločevine, temveč kot nekaj, kar sam ustvarjaš. Aja, pa zvok, seveda. Ta je ključen pri uživanciji, zato sem tudi menjal izpušni sistem ter sistem indukcije zraka, da bolj brni.
Kateri pa je tvoj sanjski avto? Zagotovo mazda RX-vision.
Eh, ni dovolj stara pa itak še ne obstaja. Uf, če denar ne bi bil nobena ovira, bi si najbrž omislil kakšen superšportnik iz zgodnjih devedesetih. Ali pa recimo datsun 240z, razliko pa bi porabil za polno opremljeno delavnico. Če bi že zadel na loteriji ...