Tudi zatišje pred viharjem, sem pomislil, ker je tukaj že atraktivna puma, ki izgleda bistveno bolj privlačno od ecosporta, čeprav so ga vmes že dvakrat izboljšali in mu odstranili tisto nerodno kolo zadaj. Na testu smo torej imeli avto, ki ga kmalu skoraj gotovo ne bo več v ponudbi in ki je tam bil zgolj zato, da je zapolnil vrzel, ki je zevala pri Fordu. Segment malih križancev je bil namreč tako popularen, da se jim je zdelo bolj pomembno biti zraven z evropskim voznikom manj privlačnim avtom, kot da jih sploh ne bi bilo. Pa ima vseeno tudi ecosport kakšno zanimivo lastnost. Na primer zadnja prtljažna vrata, ki se odpirajo vstran. Res je včasih nerodno, ko je za avtom tesno, takšna vrata pa zahtevajo veliko prostora, da se do konca odprejo, je pa zelo enostavno v prtljažnik nakladati in ven jemati tovor, ko so odprta. Prostor, ki ga odkrijejo, je namreč zelo pravilne oblike in nakladalnega roba skoraj ni, torej tu dobi tudi kakšen plus, ne zgolj kritik. Pa še noben vam jih ne bo odprl na križišču in česa ukradel, ker jih enostavno ne bo znal.

V ecosportu se sedi visoko in dovolj udobno, preglednost pa kljub oglati obliki vseeno ni tako dobra, ker je prvi A-stebriček zelo zajeten in mu niti majhna zastekljena odprtina ne pomaga kaj dosti, enako je kar precej zaprt pogled tudi nazaj od C-stebrička. Ker se sedi visoko in ker je tudi sam avto dokaj visok, občutka, da je premalo prostora, ni, čeprav je eden najkrajših križancev tega segmenta na trgu in bo zadaj prej kot za glavo zmanjkalo prostora za noge. Še najbolj zaradi dolžine manj kot 4,1 metra trpi prtljažnik, ki pa s 334 litri vseeno za silo zadovolji družinske potrebe.

Voznikovo okolje je klasično Fordovo in kar dovršeno, v bistvu je ravno to najbolj moderno, ker je preneseno iz ostalih novejših fordov. Merilniki so sicer klasični in zelo pregledni, velik osrednji zaslon je lepo odziven na dotik in sistem dobro povezljiv, gumbi pod njim in tisti še nižje za prezračevanje so prav tako hitro dosegljivi, najbolj pa mi je všeč lepo odebeljen in ravno prav velik volanski obroč. Občutek na njem prav tako ni slab, je pa podvozje tisto, ki Fordu pri tem modelu ni v ponos, saj sicer pri vseh njihovih modelih hvalimo ravno to, kako dobro se peljejo dinamično in hkrati ne tepejo potnikov. V tem primeru je nagibanja preveč in kljub majhnim meram deluje nekako okorno, spet pa si za volanom tega avta ne predstavljam voznika, ki bi ga to kakorkoli motilo, ker bodo hitrosti vedno premajhne, da bi na to sploh pomislil.

Še največja neumnost je nerodna kulisa prestavne ročice samodejnega menjalnika, ker ponesreči prav vedno najprej prestaviš v program S kot Sport, ki je itak nesmiseln že samo po sebi, spomniš se pa šele čez nekaj časa, ko se zdi motor nekam glasen. Obstajajo veliko bolj elegantne rešitve kot kakšen dodaten gumb S ali ročica, ki bi se premaknila na primer v desno, še bolje pa, da dodatnega programa sploh ne bi bilo, ker ni potreben. Če že, bi imeli veliko raje možnost ročnega prestavljanja, ker samodejni menjalnik s svojim delovanjem tudi nasploh ne prepriča preveč. Ni tako odločen, kot znajo biti Fordovi sicer. Litrski turbobencinski motor je kot mehanski del veliko boljši. Kljub trem valjem ni preveč razglašen, je zadovoljivo prožen in se kar rad zavrti, je pa kljub majhni prostornini v tej kombinaciji preveč žejen; povprečje na testu je bilo med 8 in 9 litrov bencina na 100 kilometrov, pa nismo bili nič bolj zahtevni, kot boste vi.

Oprema je kar bogata, sploh zimski paket z ogrevanimi sedeži, volanom in šipo zelo priporočam, za dobrih 20 jurjev s popustom je pa cena kljub samodejnemu menjalniku vseeno previsoka, ker ecosport tudi ni več rosno mlad in bo ob sveže nabrušenih krempeljcih pume hitro pozabljen.