Veliko jih poznam, ki so se takrat zgražali nad zunanjo podobo, da je bil kot krastača in ne vem, kaj sem še slišal. In veliko jih poznam, ki so bili nad njim navdušeni, predvsem starejši, ker je bil avto majhen, sedelo se je pa visoko. In novi? Od starega je prevzel samo okrogle luči spredaj, vse ostalo je pa precej bolj privlačno. Ozke luči delujejo agresivno in bi še bolje izpadle, če ne bi bilo pod njimi tistih okroglih, vse linije so zanimivo zašiljene, kljuke zadnjih vrat so skrite zgoraj ob šipi in s, pazite to, kar 19-palčnimi platišči in drugačno barvo strehe izgleda zelo nastopaško!

Včasih so bila tolikšna platišča mokre sanje oblikovalcev, danes jih ima pa že kar juke serijsko pri najboljšem paketu opreme. Ampak veliko bolj pomembno za vsak dan je, da je veliko več prostora v kabini. Novi juke je okoli 9 centimetrov sicer res daljši, kar za 10 centimetrov je pa večja medosna in to se zelo pozna pri prostornosti. Zdaj lahko normalno zadaj sedi tudi odrasel človek in tam ni več tako temno, da bi se takoj počutil utesnjeno kot v temnici.

Pa v prtljažniku končno lahko tudi ženske peljete svojo garderobo, toliko je večji s 422 litri. Tudi odprtina je večja in lahko ima še dodatno polico v dnu, z uporabniškega vidika je torej novi juke naredil zelo velik korak naprej. Kaj pa z vozniškega?

Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem speljal, je, da je robotiziran menjalnik DCT slab v primerjavi s konkurenco. Najprej komaj spelje, potem pa cukne, da se še preveč radi zavrtita gnani kolesi v prazno. Pa tudi med vožnjo je prepočasen in to se lepo vidi tudi pri pospešku, ker z njim potrebuje dobre pol sekunde dlje do 100 km/h kot z ročnim menjalnikom.

Opazil sem tudi, da je takšen juke precej neudoben. Dobro, od takšnih koles bi bilo iluzorno pričakovati, da se boste vozili na oblaku, je pa dobro vedeti, da se kar precej stresa na slabših cestah, edino velike luknje dobro požira. In zato sem pričakoval, ali vsaj upal, da se bo pa zato dobro peljal v ovinkih. In se! Zelo dobro leži na cesti, lepo sledi smeri in zadek ni nič živčen. Občutek na volanu pa tudi ni slab, tako da ja, je neudoben, ampak prilepljen na cesto.

In še motor … spet plus in minus. Da je trivaljnik, sem moral prav pogledati v tehnične podatke, ker se ne sliši prav nič razglašeno, dokler ga ne začnete priganjati. Potem izda svojo zasnovo z lihim številom valjev. In tudi zavrti se do 6.500 vrtljajev, čeprav se ga ne splača toliko vrteti; do 5 tisoč še dobro vleče, potem pa izgubi sapo. Litrski turbobencinski motor ima 86 kilovatov, to je 117 ’konjev’, kar se ne sliši tako malo, ampak se vam bo dostikrat zdelo zaradi menjalnika, da je celo premalo. 11,1 sekunde potrebuje z mesta do 100 km/h. Tudi nasploh se zdi, da predolgo nabira hitrost v katerikoli prestavi, pač, zunanji izgled obljublja več, kot potem v resnici da. Niti posebej varčen ni, povprečje na testu je bilo okoli 8 litrov na 100 kilometrov.

Notranje okolje vozniki nissanov dobro poznate, tudi od starega juka je povzel kakšno malenkost, recimo zaobljeno gladko plastiko med sedežema spredaj in lepo obrobo ročice menjalnika. Izdelava se ne zdi slaba, je pa bil testni res dobro opremljen in z veliko mehkimi materiali, zato je tudi stal preko 25 tisočakov. V vzglavnikih dobrih sprednjih sedežev so celo zvočniki za bolj izrazito glasbeno izkušnjo. Ergonomsko mu nič ne manjka, položaj za volanom je bolj klasičen kot prej, torej je sedenje bolj udobno, in k sreči so obdržali prave gumbe za prezračevanje in nekatere pomembne funkcije, da ne bo treba med vožnjo gledati na zaslon. Tudi ta je seveda dovolj velik, samo še boljšo ločljivost bi lahko imel in hitreje bi moral delovati, da bi bil najboljši. Juke je bil eden najbolj priljubljenih malih križancev, očitno je bila ravno oblika kriva za dobro prodajo. Novi je povsod napredoval, edino eno manjšo težavico ima … ko je pripeljal prvi juke, je bil praktično edini na trgu, danes pa ima skoraj 20 konkurentov. Zdaj pa zmagaj, če lahko!