FIAT uno turbo i.e. je prvi serijski avtomobil te velikosti, ki ga je proizvajalec opremil z elektronskim vbrizgom goriva, elektronskim vžigom ter turbo polnilnikom v kombinaciji s hladilnikom polnilnega zraka (intercooler), med izboljšavami ob primerjavi z običajnimi različicami tega modela pa omenjajo tudi prednji stabilizator in pa vgradnjo štirih zavornih diskov. Ker so bili to časi, ko smo Evropejci še ljubili majhne (sedaj smo že močno pod vplivom Američanov) in posledično lahke avtomobile (neto masa različice uno turbo i.e. znaša samo 845 kg, nepojmljivo za današnje čase večinoma zavaljenih '4-kolesnih krav'!) za dejansko odlično zmogljivost avtomobila niste potrebovali kakšnega velikega 'ladijskega motorja' z najmanj 200 'konji', ker vam je to lahko zagotovil precej manjši pogonski motor s precej manjšim številom 'konj'.

V primeru danes že kultnega malega fiata z dolžino karoserije v območju 3,7-metra govorimo o 1,3-litrskem bencinskem 4-valjniku, ki je ob pomoči prisilnega polnjenja (turbo polnilnik znamke IHI, model RHB52W) lahko že leta 1985 mobiliziral 77 kW (105 KM) pogonske moči pri 5.750 vrtljajih v minuti ob povezavi z zelo solidno odmerjenim motornim navorom (147 Nm pri 3.200 vrt./min.) in 5-stopenjskim ročnim menjalnikom (prispeval ga je ritmo 105 TC) s skoraj direktno 4-prestavo. Podobno količino motornega navora in 'konj' vam je v tistih časih lahko zagotovil tudi kakšen atmosferski motor, vendar ob povezavi s precej višjo delovno prostornino motorja v območju od 1,6 do 1,8-litra. Lahkotnosti različice uno turbo i.e. pa so bile primerni tudi časi pospeševanj (0-100 km/h: 8,3 sekunde) in pa njena končna hitrost (200 km/h). Dejansko športno naravnanost te različice je nakazovala tudi njena 3-vratna zasnova (zaščitni znak vseh pravih 'vročih kombilimuzin'), ob povezavi z decentnim nastopaštvom, ker ob pogledu na takšnega lično dodelanega fiata nimate občutka, da ga je za vizualno izživljanje (ogromni usmerniki zraka, razširjeni blatniki in pragovi …) zlorabil kakšen 'boy racer'.

Športno naravnanost tega vozila ste lahko občudovali tudi v notranjosti potniške kabine, predvsem v predelu armaturne plošče, ki je voznika razvajala s 7. kontrolnimi merilniki znamke Veglia-Borletti, po želji je bil takšen uno lahko opremljen tudi z digitalnimi merilniki znamke Nippon-Seiki. To so bili tudi časi, ko avtomobili ob pogledu s strani še niso izgledali kot 'železniške drezine', niti niso potrebovali današnjih ogromnih koles, temu primerno je izražena tudi 'obutev' takšnega fiata (dimenzije platišč: 5,5J x R13, dimenzije pnevmatik (175/60 R13). Približno eno leto po predstavitvi različice uno turbo i.e. smo dočakali njen prvi 'facelift', ki je prinesel rahlo preoblikovano masko hladilnika, bolj prilagojeno obliko para zunanjih bočnih ogled ter 'bojne barve' v obliki bočnih nalepk z napisom 'Turbo i.e.' Poleg tega so Italijani poskrbeli za boljšo berljivost kontrolnih merilnikov in pa vgradnjo ABS sistema znamke AP Lockheed, ki je podpiral samo zaviralne sposobnosti prednjega kolesnega para.

Leta 1989 so Italijani predstavili drugo generacijo te paradne različice modela uno, ki so jo opremili z nekoliko večjim (1372 cm3) in posledično rahlo močnejšim pogonskim sklopom (85 kW/115 KM ter 161 Nm motornega navora), za določena tržišča so bila vozila opremljena s katalizatorjem izpušnih plinov, posledično je razpoložljiva pogonska moč upadla na 82 kW (112 KM). To spremembo je zahtevala povečana masa vozila (925 kg), malenkostno so se ob tem skrajšali tudi časi pospeševanj (0-100 km/h: 7,7 sekunde, nekateri drugi viri ob tem omenjajo 8,5 sekunde …), medtem ko končna hitrost ostaja enaka. Ker je bil uno turbo i.e. v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja zelo popularen med kupci tedanjih 'žepnih raket', so svoj lonček kmalu pristavili tudi predelovalci vozil, ob tem imam v mislih predvsem znamke Scioneri, Giannini, Moretti in Hormann (Nemčija), ki so poskrbeli za namestitev drugačnih platišč in uporabo novih karoserijskih barv, v določenih primerih pa tudi za boljše ovrednotenje avtomobila, predvsem v kombinaciji z alcantara oblazinjenjem. V današnjih časih lahko za odlično ohranjen primerek različice uno turbo i.e. iztržite od 15.000 do 20.000 evrov. Ni slabo za avtomobil, ki vas je leta 1985 v Italiji lahko olajšal za približno 14,5-milijona (približno 22.000 DM) italijanskih lir.