In to je bila prava osvežitev. Tudi dobesedno, ker me je veter končno malo ohladil med vožnjo. Sem pa tukaj prvič spoznal na lastni koži, zakaj recimo cariniki ali pa na cestninah dovolijo motoristom prehiteti stoječo kolono … Če stojiš na mestu v vsej tej opremi na žgočem soncu, ni ravno prijetno.

Vem, v prispevkih izgleda, kot da vse skupaj odpeljem v enem dnevu, pa seveda ne gre tako hitro. Je minilo kar nekaj dni in vaj do voženj na cesti, ampak tam sem potem začel tudi sam vse bolj uživati in končno spoznavati, zakaj pravijo, da ko te enkrat ’potegne not’, ni več poti nazaj. Da je kot droga. Ampak tista dobra.

Naslednja stopnja je bila avtocesta. Tam so hitrosti že precej večje in na motorju spoznaš, da je vse skupaj bistveno drugače kot v avtu, kjer te z vseh strani varuje kup pločevine in stekel. Na motorju si kljub oblačilom in zaščitni opremi praktično ’gol’.

Roman je bil tudi tukaj zelo konkreten s koristnimi napotki, ko me je naprej podučil, da je potrebno vzdrževati hitrost 40 km/h, preden pripeljemo na pospeševalni pas, potem najprej pogledamo v levo, da vidimo, če se noben ne vozi po odstavnem pasu, nato je potrebno odločno pospeševanje z levim smernikom, v primeru, da ne gre takoj, pa pač podaljšamo do prve možnosti … Pospeševanje mora biti odločno, vmes poteka prestavljanje menjalnika in opazovanje ter nekje v zadnji tretjini, če je vse normalno, se končno vključimo na vozni pas avtoceste.

Med samo vožnjo moramo biti predvsem pozorni na varnostno razdaljo, pri izključevanju z avtoceste pa ponovno pravočasno uporabimo smernik. Navadno so izvozi dovolj zgodaj označeni, da se lahko pravočasno pripravimo, zato torej pravočasno vklopimo smernik, spremljamo izvoz, da vemo, kaj se dogaja okoli nas, naredimo pogled mrtvega kota in potem z enako hitrostjo avtocesto zapustimo in šele potem začnemo postopno zavirati ter vmes prestavljamo v nižje prestave. In na koncu, če je omejitev 40 km/h (običajno nekje do 3. prestave), postopno popuščamo ročico sklopke, da na zadnjem kolesu ne pride do prevelikega zaviranja ali celo blokade. Potem se z avtoceste izključimo, smernik pa mora biti vklopljen vse do konca zaviralnega pasu.

Naslednjič je sledila še nočna vožnja, da sem videl, kako uporabljati luči in kako sploh izgleda vožnja z motorjem ponoči, po teh vajah pa me je končno čakala malo bolj zanimiva vožnja. Takšna, zaradi katere motor sploh želim voziti!