A vkljub vsem preprekam in izzivom, ki mu jih je risalo življenje, je vedno delal naprej v iskanju osebne izpolnitve v tem v čemer je najbolj užival, to je zgodovini in zbirateljstvu. Danes je priznan strokovnjak iz področja starodobnih vozil, nasploh motociklov, saj vodi enega najbolj znanih muzejev v Evropi. S svojim muzejem je ime Slovenije ponesel na zemljevid sveta in za te zasluge prejel že nič koliko priznanj.

Kdaj ste pravzaprav začeli z motocikli? Kot sem izvedel dirkali niste nikoli, tudi za mehanika niste izučeni.

Nekaj malega sem se poizkusil tudi v dirkanjem s starodobnimi motocikli v svojih dvajsetih. Ker sem imel vedno najboljši tehnično brezhibni predvsem pa originalni motocikel, ni bilo težko zmagovati, vendar me »vaške« prireditve niso nikoli pretirano veselile in predvsem so me jezili mnogi udeleženci, ki so zavedno »trukirali« (beri goljufali) svoje motocikle in skušali nabirati točke na račun predelav. Neizogibno je prihajalo do konfliktov in sporov med udeleženci. Nekateri so potem celo razglasili kar samoiniciativno zmago na »državnem prvenstvu«, kar je čisti nesmisel v naši mali Sloveniji. Seveda smo se jim smejali, sploh tisti, ki smo tovrstno »dirkanje« jemali zgolj za razvedrilo. Nekateri smo vse skupaj jemali bolj kot paradne sprehode naših ljubljenčkov in druženje s kolegi v naši lepi zeleni državici. Končno so nekateri po dolgem času razumeli, da pravo dirkanje z oldtajmerji ni mogoče brez hudih poškodb na originalnih vozilih, tako so se rodile dirke z replikami starih dirkalnikov. To je nekaj kar načeloma podpiram in kar počnejo naši kolegi tudi v tujini!
Res je nisem mehanik, a tudi mehaniki z diplomo so se morali te umetnosti naučiti nekoč v mladosti. Jaz imam diplomo iz arhitekture, mehanike sem se priučil z leti »šraufanja«. Učim se pa zelo hitro, sploh ker me tehnika zanima, in imam jekleni spomin, tako je vse lažje! Tudi nekaj tujih jezikov govorim, kar je ekstremnega pomena pri študiju predvojnih vozil, sploh tistih redkih, saj so originalni katalogi vse drugo kot v slovenščini.
Moj prvi motocikel je bil Zundapp 250 DB, ki je še danes v muzejski zbirki. Neke posebne vrednosti nima, gre bolj za to, da me opominja na začetke.

Kako je sprejela vaša družina odločitev, da boste odprli muzej?

Zbiratelj se rodiš, tega se ne moreš naučiti. Ali ti je dano ali pa ne. Nekako je zapisano v genih. Potem se zgodi, da zbirke postanejo središče zbirateljevega življenja in njegove družine Tako je bilo tudi pri meni doma. Začel sem sam, sedaj nadaljujemo skupaj z otroki. Vedno pa je bila ob meni zvesta soproga.

Muzej Motociklov Vransko je bil uradno odprt leta 1997. Danes je preimenovan v Muzej motociklov Grom. Tedaj je moja zasebna zbirka odprla vrata javnosti in miru na dvorišču pred objekti muzeja je bilo konec! Od 1997 vse do danes, nas je obiskalo več tisoč Slovencev in tujcev. Po naši zaslugi in po zaslugi centralne pisarne SVAMZ (Slovenske Veteranske Avto-moto zveze), ki ima sedež pri muzeju, je našo deželo in prelepo Savinjsko dolino obiskalo na sto tisoče ljudi. Ponosen sem na našo lahko rečem Evropsko prepoznavnost, saj muzej postaja referenčna točka tudi za zbiratelje in poznavalce starodobnih vozil! Vransko pa postaja sinonim za zibelko starodobništva. Posledično hočeš nočeš smo v delovanje te naše muzejske inštitucije vključeni vsi družinski člani. Obiskovalce je potrebno sprejeti vedno prijazno. Naše poznavanje jezikov nam omogoča kvalitetno komuniciranje s tujci, potrebno se je znati preleviti v vodiče in se prilagoditi obiskovalcem, še hišni kuža ve kdaj je potrebno z laježem opozoriti, da je nekdo na dvorišču! Popolnoma jasno je, da človek sam tega ne zmore in, da brez potrpežljivih članov družine to nebi bilo mogoče.

Je danes težje voditi muzej kot na začetku, takoj po odprtju?

Muzej ni hobi! Sem spada cel proces dejanj: od knjigovodstva, so oglaševanja in promocije, sodelovanja na sejmih doma in v tujini in še druge vragolije, ki pomagajo ohranjati muzej živ in zanimiv. Imamo seveda tudi organizirano čiščenje vozil in prostorov, konzerviranje razstavnih eksponatov. Gre za kompleksno delo. Obiska je tudi veliko, veliko je šol, seveda veliko več kot na začetkih. Kovid je tudi bil pravi izziv! Danes je lažje, saj imamo oglaševanje preko socialnih medijev; ko smo začeli, smo pošiljali kuverte z vabili.

Katera anekdota ali trenutek v vseh 25 letih delovanja muzeja se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Zanimivih anekdot, vezanih na obiskovalce muzeja je ogromno. Lahko bi napisal knjigo! Morda pa samo eno, ko me je presenetil starejši možakar ob obisku neke skupine upokojencev iz Gorenjske. Ko se je ustavil med ogledom dvorane pred ljudem popolnoma neznanim motociklom in na glasno ugotovil, da je to motocikel SALBURY ameriške izdelave, smo bili vsi z odprtimi usti. Vsi ga presenečeno pogledamo, on pa nadaljuje »Nekoč je bil moj, potem sem ga prodaj, itd. Imam, pa še kako fotografijo iz mladih let, ko sedim na njem! Ko jo najdem, pošljem«. Naj pojasnim zakaj tako presenečenje. To je bilo edino vozilo, za katero nisem vedel, kaj je, ko sem ga odkupil. Mislil sem celo, da je samogradnja, tako je zanimiv in redek na svetovnem nivoju. Kmalu po tem mi je poslal v dar originalne fotografije!

V muzeju je danes 150 motociklov, imate pa tudi kar nekaj avtomobilov. Katero vozilo bi izpostavili v muzeju kot vaše najljubše ali najbolj posebno?

Težko bi se odločil, katero je moje najljubše vozilo. Vsa so mi pri srcu in od nobenega se ne nameravam ločiti za časa mojega življenja. Morda bi pa le izpostavil dejstvo, da sem celo življenje vozil le štiri-cilindričnega 1300ccm predvojnega INDiAN-a na »dirkah«, pa športnega predvojnega DKW z polnilcem-pumpo. Kjerkoli po Evropi sem se pojavil, sem bil vedno ponosni predstavnik Slovenije! Med avtomobili mi je najbolj pri srcu MG TD 1953, s katerim sem s tovariši leta 2010 z neverjetnimi peripetiji obiskal Rdeči Trg v Moskvi!

Kaj pričakujete od prihodnosti uporabe starodobnih vozil v prometu? So muzeji to kar čaka ljubitelje in imetnike starodobnih vozil?

Letos praznujem svojo 70. -letnico. Vesel sem, da mi je bilo dano, da sem lahko živel življenje, v katerem smo lahko uporabljali vozila na fosilna goriva. Bilo nam je dano, da smo spoznali in razumeli delovanje le teh, pa naj si bo to najstarejši ohranjeni stroja na svetu Antikitera v Grčiji (300 pr.n.št.) ali pa vozilo iz 60. let prejšnjega stoletja. Kaj vse smo mi doživeli na cesti, kako smo potovali v fičkih na morje ali pa kako smo odmrzovali ključavnice na avtih pozimi! Podobnega naši vnuki in prihajajoče generacije ne bodo doživele. Sedaj smo veseli že, če izberejo izpit za avtomobil z ročnim menjalnikom in znajo naliti sami tekočino za stekla! Vse je bilo enostavno in razumljivo, predvsem pa popravljivo! S pojavom elektronike in danes elektromobilov se zaključuje neka era, kjer je avtomobil potrošni material, kot so naši pametni telefoni. Da verjamem, žal, da bodo naši čudoviti mehanični ljubljenčki prisiljeni romati v garaže, depoje, muzeje ali celo na odpade! Bitke s kapitalom in podrejenimi birokrati ne bomo mogli zmagati. Trajalo bo dokler bo. Vozil bo kdor, si bo ta vozila (in bencin) lahko privoščil. Zato je pomembno, da delujemo v sklopu klubov, zvez doma in v tujini, združenja ljubiteljev starodobnikov, složno, in to ob veliki podpori svetovne organizacije FIVA.