Privzdignjenci tipa cayenne, X5, Q7, GLS in podobni se tu počutijo kot doma. Ne pomaga, če spadaš med VWje oz. ljudske avtomobile, čeprav glede na ceno skoraj 100 tisočakov na novem volkswagnu touareg ni prav nič več ljudskega. Etiketa s ceno niti ni tako čudna, ko pomislite, da je arhitekturno enak kot audi Q7 in porsche cayenne, celo bentley bentayga in lamborghini urus. Znački navkljub je torej zelo premium; če vprašate mene, pa izgleda celo bolje kot vsi tisti štirje. Napram prejšnjemu touaregu je izgubil 106 kilogramov, je za 44 milimetrov širši, za 77 daljši in tudi nekoliko nižji. Prtljažnik sprejme 113 litrov več, skupno kar 810. Dizajnersko ne izstopa preveč, je pa ravno prav našpičen in prirezan, da izgleda sveže in moderno. Verjetno se strinjamo, da ne bo polariziral mnenj. Z najbogatejšo opremo R-line, ki jo ima testni, tudi obrača glave. Ampak pomembneje je, kaj najdemo znotraj.

Ko odpremo lepo zadušena vrata, nas pozdravi ena bolj prijetnih in futurističnih kabin na trgu. Redkokdaj sem se ob prvi posaditvi na sedež počutil tako posebno, kot sem se v touaregu. Večina tega občutka gre na račun zajetnega, kar 15-palčnega zaslona, velikega torej kot povprečen prenosni računalnik. Večji zaslon ima menda še samo tesla, pa še to za ušiva dva palca. In za razliko od tistega ta ni posajen v čisto oskubljeno kabino, ampak sredi poštene in zelo nemško oblikovane armaturne plošče. Vse je postavljeno zelo visoko, kar je super, in sedi se ne tako navzgor kot pri kakšnem BMWju X5. Vsaj takšnega občutka ne daje, ker vas armatura bolj objame. Škoda, da so volan vzeli iz volkswagna up! in ostalih v primerjavi s touaregom totalno cenenih avtomobilov, ta zato ne sovpada lepo z okoljem. Slej ko prej bo tako dobil volan iz prenovljenega passata, ki je oblikovno bolj primeren. Tudi mehka plastika se konča nekje v višini trebuha in ni tako kakovostna kot izgleda, ampak potem pa bi bil res že preveč dober in pri Audiju ne bi imeli česa prodajati.

No, velikan od zaslona: odziven je enako kot boljše tablice, pogrešam edino fizične gumbe za klimatsko napravo. So pa vsaj naredili pošten in masiven kolešček za glasnost, čeprav sem ga skoraj vedno nehote pritisnil preveč noter in tako utišal radio. Namesto merilnikov je kajpak še en zaslon, vzet kar iz audijev, le da je ob robovih manj prirezan oz. zaobljen. Če imate nastavljen prikaz zemljevida, izgleda kar malce hecno, zelo pravokotno, torej totalno nasprotje od okroglih analognih merilnikov, ki smo jih bili vajeni gledati pred sabo še nekaj let nazaj. Da je prostora za vse potnike ogromno, je jasno, sploh nam je bila všeč enostavna dostopnost zadnje klopi za lahko montažo otroških sedežev, samemu naslonu pa se v drugi vrsti lahko tudi ločeno nastavlja naklon za še več udobja.

Tudi na cesti je vse zelo audijevsko. Od motorja do menjalnika, ima tudi enako zračno vzmetenje kot Q8, zato se čez luknje pelje enako krasno kot vsi še malce bolj prestižni bratranci. V ravni črti je občutek tako spokojen, da te kar sili k dremežu. Tukaj se vidi največji korak naprej, če se bo vozil večinoma po cesti. Po drugi strani to pomeni, da je zdaj manj zmogljiv na terenu, zapore zadnjega diferenciala ni več, ampak očitno tipični vozniki tega pač niso nikoli rabili. Z dremežem se boste morali boriti tudi zato, ker je zvočna izolacija odlična in motorja praktično ne slišite; če imate radio malce bolj na glas, niti pri najvišjih vrtljajih ne. 3-litrski turbodizelski V6 smo dodobra preizkusili tako v Q8 kot tudi v A6, A7 in A8 in se takisto odlično obnese v touaregu. 600 njutonmetrov navora in 286 'konjev' brez težav premika sicer nekaj več kot dve toni, ampak še vedno je 150 kilogramov lažji kot npr. Q8, zato do stotice potrebuje dve desetinki manj, natančneje 6,1 sekunde. Pije pa tudi enako, poraba tekom približno dva tisoč kilometrov je znašala 9,3 litra, Q8 pa je za primerjavo pil 9,6. Ni razlik, torej.

V ožjih prostorih pa deluje nekoliko bolj štorasto; se zdi, kot da štirikolesno krmiljenje pri audijih zadnji kolesi bolj obrne. Tudi zavorni pedal je malce na trdo nastavljen, če je potrebno hitro ustaviti, je potrebno stopalko kar konkretno pritisniti. Podobno je z volanom, mehanizem je precej utežen, tudi v udobnem načinu, medtem ko v športnem praktično ni razlike. Meni ustreza, kakšni starejši gospe pa verjetno ne bo. V zavojih se njegova masa čuti bolj kot v, recimo, Q8, čeprav vso to zajetnost kompenzirajo enaki elektronski sistemi kot pri slednjem. Ne rečem, da je nagibanja dosti več, ampak nekako se dražja Qja pri hitrem premikanju volana obnašata bolj lahkotno in z več informacijami na obroču.

Pri Volkswagnu so se touareg torej odločili povzdigniti na najvišji nivo. Z udobjem in kakovostjo brez težav konkurira vsem, le z motorno paleto zaenkrat še ne. Samo dva dizla sta na voljo v začetku 2019, tale, ki je z bati udrihal v testnem, in še en za 55 'konjev' šibkejši. Touaregu malce zmanjka pri dinamični vožnji, tam se inženirska dovršenost še najbolj pozna in za audije so nedvomno zadržali kakšno vrstico kode več. Najbolj napreden volkswagen do danes je seveda tudi drag, ampak še vedno za kar nekaj tisočakov, če ne celo deset njih, manj ponuja enako kot ’premiumi’. Vidite, samo manj ljudska značka mu manjka, pa bi bil praktično perfekten!